Tag Archives: skupnost

Opolnomočene skupnosti za živahno Evropo

26 Apr

Spodnji prispevek je posnetek poudarkov z občnega zbora mreže ECOLISE o dogajanju v podrastniških organizacijah iz vse Evrope.

ECOLISE je mreža, ki združuje pionirje vseh starosti, dejavne na področju trajnostnega razvoja, ki ga vodi skupnost. Nekateri so bili dejavni že v 80-ih, drugi, med njimi mladi študenti, bodo kot pionirji prepoznani šele čez več desetletij. Ko se srečajo nekateri od najnaprednejših pobudnikov družbene in naravne regeneracije, je navzkrižno oplajanje idej zagotovljeno! Prav temu smo bili priča udeleženci četrtega občnega zbora ECOLISE zadnji teden v marcu.

Zbrali smo se v Luksemburgu, v prostorih mladinskega hostela v gradu Hollenfels.

EcoliseCynthia04

Photo: Cynthia Tina – http://cynthiatina.com/

Ross Jackson je predstavil pregled zgodovine skupnostnih gibanj na svetu. Spomnil se je osemdesetih let in njegovega pionirskega dela v spodbujanju novih stanovanjskih skupnosti. V osemdesetih so okoljski problemi prodrli v kolektivno zavest. Razne skupine so se začele samoorganizirati, da bi si zagotovile samozadostnost, skupno bivanje, sožitje z naravo in se odpirale za inovativne oblike duhovnosti. Mnogim je postalo nesprejemljivo doma skrbeti za otroke, sicer pa večino časa preživeti v neki pisarni ali ustanovi. Stanovanjske skupnosti so bile prve alternative, ki so se oblikovale v teh letih. Ross meni, da je to bil prvi val gibanja, ki se je usmerjalo k trajnostni kulturi skupnostnega bivanja.

Continue reading

Advertisements

Hočem tisto, kar hoče mene

18 Apr

“Za življenje je potrebno malo, za nesrečno življenje se zahteva mnogo več,” modro ugotavlja Duško Radović. Pravi pa tudi: “Težko je biti sam. Težje kot to je edino, ko sta dva sama.”

Dodal bi, da je najtežje, ko nas je samih vsa država, pravzaprav vsa civilizacija, ko je samota norma in velja bivanje v živahni, dinamični skupnosti za nekaj čudaškega, če pa kdo sedi sam pred TV-jem, je to normalno.

Občutek samote je akuten, saj je samota zapovedana z nenapisano dogmo in socialnim pritiskom. Tudi družbeno dopustne oblike zbliževanja ljudi so normirane tako, da radost, toplina, sproščenost, ljubezen in podobni plemeniti občutki niso brezpogojni in da se ne znajdejo v konfliktu z zapovedanimi vrednotami sodobnosti: osebnim uspehom, bogastvom, kariero, tekmovalnostjo, nadvlado. Vedno in povsod postavljamo pogoje svoji sreči in ti pogoji so prezahtevni, da bi kdaj bili resnično srečni.

consumerism

Zapuščeni smo, izolirani, oddaljeni drug od drugega, tudi ko sedimo le ped narazen. Kadar se s prevoz.org peljem v Ljubljano in nazaj, pogovor s sopotniki ne steče zlahka in naravno — zlasti mladina raje strmi v ekran telefona in se “pogovarja” z nekom “v oblaku”. Nič čudnega, ko pa nas v šoli 12 let dresirajo, da se ne pogovarjamo s sosedom, da med testi ne prepisujemo drug od drugega, kaj šele, da bi teste reševali skupinsko.

V neki šali možakar reče: “Bil sem nesrečen, dokler nisem prebral študije, ki pravi, da nisem edini.”

Continue reading

PREPROSTO SKUPAJ!

9 Jul

“Če bi nas odplaknilo na samotni otok, ne bi vedeli niti, kako pojesti drug drugega,” je Rob Hopkins razmišljal o kronični nesposobnosti sodobnega človeka (v dokumentarcu Demain – Jutri). Sposobni ljudje drugače vzpostavljajo odnose z drugimi sposobnimi ljudmi kot nesposobni z nesposobnimi. In v sedanji družbi smo v stanju kronične nesposobnosti.

Brez trgovin si ne bi znali priskrbeti hrane, si narediti oblačil, zgraditi doma, narediti ali popraviti orodja … Vse gradimo na monetarni ekonomiji, ki je niti ne razumemo niti ne obvladujemo …

Toda obstajajo ljudje, ki si upajo delovati drugače in se učijo naprednih oblik sodelovanja. V San Sebastianu v Baskiji sem se v zadnjem tednu junija 2016 udeležil konference Art of Collaboration, na kateri smo izmenjevali znanja o sodelovanju.

Predaval sem o akciji Očistimo svet 2018, na 3-urni delavnici podajal navodila, kako presegati osebne in skupinske omejitve, delil navdih na podlagi dosežkov Mreže za preporod Istre.

Udeležil sem se delavnice o Sociokraciji 3.0, se z izvedenimi fasilitatorji (oz. moderatorji) poglabljal v vprašanje dosega in funkcije fasilitiranja v današnji družbi, klepetal o vzpostavljanju razumne, humane družbe …

13575963_1403512339664070_6619418323000286415_o

Continue reading

Trajnostni razvoj: nedokončan posel

23 Nov

So stvari, ki jih začnemo in nikoli ne zaključimo. V sodobni družbi, ki je obsedena z nenehnim produciranjem vedno novih stvari, je ta trend ekstremen: vse preveč je stvari, ki jih začnemo in nikoli ne zaključimo. Zapravljanje časa, energije, materialnih sredstev, in kar je najpomembnejše, čustvenih in socialnih virov, dosega zaskrbljujoče razsežnosti. Vse preveč ljudi konča izčrpanih, razočaranih, brez zaupanja v ljudi in brez želje, da bi se še kdaj česa lotili skupaj z drugimi.

Uspešno zagnati skupnost ali projektno skupino je zahtevno zavoljo številnih praktičnih razlogov. Mnoge pobude propadejo v nekaj letih, ker se ne znajo spopadati s temi preskušnjami. Učinkoviti skupinski procesi so osnova, ki skupinam omogoča, da se vsemi tekočimi vprašanji in odločitvami ukvarjajo sproti, takoj, ko se pojavijo. Inkubatorski program, ki smo ga začeli razvijati, odgovarja na mnoga vprašanja z inovativnim pristopom, z opiranjem na izkušnje uveljavljenih skupnosti in projektov iz vse Evrope. Gradnja skupnosti je neprecenljiva veščina, ki jo je treba gojiti v kontekstu sodobne družbe.

SCIPP_Torri_Alf04th

Priročnik za družbeno žival

Skozi vso zgodovino so bili ljudje odvisni od skupnosti za preživetje. Skupnosti so sestavljale družine, plemena, vasi, mesta in mestne državice. Zadnja stoletja so vodila do trenutne globalizacije, v kateri je prevladal skrajni individualizem na eni strani in skrajna komercialna in politična konglomeracija na drugi strani. Vse manj je socialnih struktur med tema dvema skrajnostma; ljudje so zamenjali veščine, potrebne za skupnostno bivanje in delo, za veščine, potrebne za preživetje v potrošniški kulturi.

Skupnosti še vedno obstajajo, niso izginile, toda postale so disfunkcionalne, plahe, samoodtujene. Vse več ljudi spoznava, da je v pojavu skupnosti nekaj, kar je zakoreninjeno v najgloblji naravi človeka. Zavedajo se, da je skupnost preprosto danost. Vse, kar nam preostane, je dvoje: lažna, disfunkcionalna skupnost, ali pristna, celovita skupnost. Continue reading

Šest razlogov, zakaj nisem v »politiki«

23 Apr

1. Hočem biti močan!

Če kdo misli, da bi kot poslanec lahko vplival na vsakdanjo realnost, da bi dobil kanček moči za spreminjanje družbe na bolje, živi v iluziji. Politika samo sledi moči.

Dejanske moči ni v parlamentu. V parlamentu opazujejo sile, ki brbotajo v družbi ter tem silam (v njihovem interesu!) prikrojujejo zakonske akte, odredbe in pravilnike – skratka okvire družbe. Če že v družbi kot taki ni iger moči, parlament izgubi smisel.

Nosilci »oblasti« morajo biti brez hrbtenice – zato odločni, zavedni, etični ljudje ne ostanejo dolgo na položaju. Morajo se udinjati in ubogati, seveda za denar in slavo.

Če hočete izboljšati svet, se držite proč od parlamenta! Katerega koli parlamenta. Tam boste le eden od desetin, stotin »glasov«, statistična enota. Nadpovprečno plačana in privilegirana enota, res, a to je vse.

Moč bo med tem oblivala ljudi, ki si dopuščajo svobodo in neobremenjenost, ki presegajo toge, okorne formalizirane igrice, v katere je vpet svet.

2. Hočem ustvarjati!

V parlamentu ničesar ne ustvarjajo. Nobena tema, noben predlog za zakone in uredbe ne pride iz parlamenta. Vsi pridejo od zunaj, v parlamentu jih le opazijo, potem na dolgo razglabljajo o njih – vsaka stran kot agent svojih gospodarjev, najsi so gospodarji stvarne osebe ali le ideologije – in jih nazadnje sprejemajo.

Continue reading

“Vsi smo pizde!”

24 Nov

V prejšnjem zapisu na blogu sem tako citiral prijatelja, ki je citiral svojega prijatelja, ki je tako opisal vse nas … pizde, pač. Vemo, da so stvari narobe, a jih kljub temu še naprej delamo, podpiramo ali vsaj prenašamo, in z nečisto vestjo upamo, da nam nihče ne bo sodil za grehe, ki smo jih storili doslej.

Bi se znali odločiti ravnati drugače?

Hm?!

Hodim naokrog po Sloveniji in predavam o tem, kako vzeti odločanje v svoje roke. Tisti, ki me poznajo, vedo, da zelo rad postavljam vprašanja.

»Predavanja« tako včasih potekajo tudi takole:

Slide23

Jaz: V kakšni družbeni ureditvi živimo?

Publika: V demokraciji.

Kaj pomeni beseda »demokracija«?

Vladavina ljudstva (samemu sebi) … svoboda … suverenost …

Ali lahko ljudstvo (lokalna skupnost, narod, država, unija držav ipd.) vlada samemu sebi, če ljudje (posamezniki) niso sposobni vladati sami sebi?

Ne.

Ali čutite, da sami v polnosti obvladujete svoje življenje?

Ne.

Continue reading

Drobovje polno ognja!

18 Dec

Vsakdo sanja o nečem lepem.

Vsi želimo delati dobro.

Priznam, da ne vem, kako zares izboljšati svet. Toda v drobovju čutim, da skupaj to vemo.

Verjamem, da nismo žejni rešitev, žejni smo smisla.

How to prevent a dark age

Ne potrebujemo boljših načrtov za prihodnost, teh je že dovolj (tale zgoraj, na primer). Potrebujemo kristalno jasen smisel — pa ne v glavi! V drobovju! Potrebujemo tisti neopisljivi žar, ko brez da bi razumeli, preprosto vemo ZAKAJ počnemo, kar počnemo. In ko nas ta občutek nosi čez vse ovire, kot da jih ni.

Ljudje radi vladamo sami sebi, če imamo za kaj živeti in če nam je jasno, kdo sploh smo. Ljudje smo sposobni razstaviti svoje življenje na prafaktorje in ga znova sestaviti v nekaj novega, če v nas vre življenje. Ko postanemo svoj najboljši prijatelj, zunanji sovražniki postanejo nepomembni. Moč jim dajemo ravno s tem, ko se proti njim borimo.

Ko enkrat zanetimo ogenj v drobovju in ko mnoge takšne ognje povežemo v ocean goreče lave, postanemo samozavestna, samoodgovorna in samoinciativna skupnost — tako mogočna, da je sovraštvu nedotakljiva.

Takrat postanemo kompetentni protestirati v pravem pomenu te besede: z gorečnostjo izrekati svoj najgloblji smisel. Brez flancanja in ovinkarjenja, zapletanja v umske konstrukte — v manj kot minuti povemo, kar je vredno povedati. Če tega ne zmoremo, smo brez ZAKAJ-a: obupani naviti kričači, ki glasno godrnjajo nad … sami ne vejo čim.

Potrebujemo ljudi s trdno integriteto in iskro v očeh, ki zmorejo zanetiti ta žar v drobovju.

Potrebujemo ljudi, ki nam znajo postaviti zrcalo, v katerem vidimo lastno dobroto.

Ko jasno prepoznamo lastno dobroto, nam postane jasno tudi lastno zlo. Zunanje zlo je le odsev tega, kar nosimo v sebi.

Takrat se neha boj proti.

Kadarkoli se skupaj borimo proti, ne da bi imeli skupni za, končamo v zmedi.

Če svojo identiteto določamo na podlagi tega, kdo oz. kaj je naš nasprotnik, bomo, ko nasprotnika uničimo, uničili tudi sebe.

Sebe ne moremo določiti z načrtovanjem. Ne določa nas to, kar mislimo — to je vrh ledene gore. Določajo nas hrepenenja in strasti, želje in strahovi, nagoni in čuti. Določa nas drobovje.

Zato imam dovolj pozivov k izdelavi novih načrtov! Dovolj imam sestavljanja seznamov mnenj in idej! Dovolj imam puhle mentalne gotovosti, gotovosti brez jajc! A si upamo vreči na plano lastna jajca in ne samo z nožem groziti drugim, da jim bomo (čeprav, bojda, neobstoječa in strahopetna) jajca odrezali? Ali znamo drug pri drugem krepiti pogum, podpreti drug drugemu jajca? Biti ZA? In pristaviti dobronameren nasmeh?

 bulls-balls-funny-photo.jpg

Hočem slišati glasen “Ne vem kako! Zmeden sem, zgubljen, šibak … Toda vem zakaj! Imam jajca biti MI!”

Za šibkimi in zgubljenimi bom šel iskat naš skupni zakaj, če vidim iskro v očeh, ogenj v drobovju! V usta zmaja bom šel, če bo treba — umrl bom kot JAZ, če je to potrebno, da se rodimo MI.

Ker verjamem, da JAZ zares obstajam le, če obstajamo MI!