Tag Archives: pripovedovalci zgodb

Razbiti miti o volitvah

30 Jun

“A kdaj dobite občutek, da imamo volitve izključno zato, da preverimo, ali so raziskave javnega mnenja bile točne?” pravi Robert Orben.

A kdaj dobite občutek, da so predvolilni boji, soočenja in debate ena velika skleda ovenele solate?

Se kdaj iskreno samokritično vprašate, na čem točno temelji vaša politična orientacija – leva, desna, srednja … ali nobena? Odsotnost politične orientacije je prav tako politična orientacija.

Na blogu sem že pisal o tem, da nam manjka resnične, pristne politike – izven strank in parlamenta. Zdaj se posvečam sedmim mitom o volitvah …

 

1. MIT:
Novi obrazi prinašajo spremembe

»Ni nesrečni slučaj, da v ameriški politiki v 130 letih ni vzniknila nobena trajnejša, pomembnejša stranka,« piše A. James Reichley.

Slovenija je sicer še zelo mlada in bi še lahko pričakovali nastanek novih večjih strank, ki bi postale pomembni politični akterji v prihodnosti. A tudi če se to zgodi, te stranke ne bodo mogle zares udejanjati svojih programov, saj bodo prisiljene na kompromise znotraj koalicije z drugimi strankami. In računati morajo na opozicijo vseh preostalih strank.

Rosenstone, Behr in Lazarus pišejo: »Državljan lahko glasuje za predstavnika večje stranke s trohico razmišljanja ali energije. Da bi podprl izzivalca iz tretje stranke, se mora predramiti iz političnega dremeža, v katerega je običajno zaziban, ter aktivno poiskati podatke o tekmovanju, v katerem ne more vplivati na rezultat, omejiti se mora od vplivov socializacije v političnem sistemu, ignorirati posmeh prijateljev in sosedov ter sprejeti dejstvo, da njegovega glasu, ko bodo glasovnice preštete, ne bo v stolpcu zmagovalca.«

Tako ali drugače – ne glede na vse predvolilne polemike, debate in javnomnenjske raziskave se ljudje zadnji hip odločajo raje bolj »na ziher«: za kandidata, ki ima več šans, kot da tvegajo in predajo glas nekomu novemu in ustrelijo v prazno. Psihološko gledano je izpolnjevanje volilnega listka za marsikoga kot izpolnjevanje športne napovedi – tiste instinktivne odločitve v zadnjem trenutku so krive, da se predvolilne raziskave javnega mnenja – retrospektivno – tako pogosto izkažejo kot popolna brca v temo.

Continue reading

Advertisements

Šest razlogov, zakaj nisem v »politiki«

23 Apr

1. Hočem biti močan!

Če kdo misli, da bi kot poslanec lahko vplival na vsakdanjo realnost, da bi dobil kanček moči za spreminjanje družbe na bolje, živi v iluziji. Politika samo sledi moči.

Dejanske moči ni v parlamentu. V parlamentu opazujejo sile, ki brbotajo v družbi ter tem silam (v njihovem interesu!) prikrojujejo zakonske akte, odredbe in pravilnike – skratka okvire družbe. Če že v družbi kot taki ni iger moči, parlament izgubi smisel.

Nosilci »oblasti« morajo biti brez hrbtenice – zato odločni, zavedni, etični ljudje ne ostanejo dolgo na položaju. Morajo se udinjati in ubogati, seveda za denar in slavo.

Če hočete izboljšati svet, se držite proč od parlamenta! Katerega koli parlamenta. Tam boste le eden od desetin, stotin »glasov«, statistična enota. Nadpovprečno plačana in privilegirana enota, res, a to je vse.

Moč bo med tem oblivala ljudi, ki si dopuščajo svobodo in neobremenjenost, ki presegajo toge, okorne formalizirane igrice, v katere je vpet svet.

2. Hočem ustvarjati!

V parlamentu ničesar ne ustvarjajo. Nobena tema, noben predlog za zakone in uredbe ne pride iz parlamenta. Vsi pridejo od zunaj, v parlamentu jih le opazijo, potem na dolgo razglabljajo o njih – vsaka stran kot agent svojih gospodarjev, najsi so gospodarji stvarne osebe ali le ideologije – in jih nazadnje sprejemajo.

Continue reading