Tag Archives: pravo

Detektor sranja – to rabimo!

20 Mar

»Vsi smo pizde,« je pred mnogimi leti rekel kolega, ko smo se pogovarjali o stanju (sranju) v državi.

»Točno to je glavni problem. Res. Vsi smo pizde,« je še poudaril.

In je pojasnil, kako je njegov prijatelj gradbinec zidal za inšpektorico in mu je ta na koncu del rekla: »Bova poravnala kar brez računa, prosim.«

Gradbinec se je, jasno, odzval z: »Oprostite, menda ne mislite resno? Vi ste vendar inšpektorica! Mar pričakujete, da me boste zašili tako na prvo žogo?«

Inšpektorica je odvrnila: »Nič ne skrbite. Mislim resno in ne boste imeli posledic. To ostaja med nama. Rada bi tole poravnala brez računa.«

Gradbinec si je mislil: »Ha! Zdaj imam aduta v rokavu, če me bo kdo ujel, ko bom vnovič prejemal plačilo na roko. Celo inšpektorica se izogiba davkom. Ma, saj me ne bojo dobili, ko pa še inšpektorica takole …«

Gradbinec ni niti pomislil, da bi prijavil inšpektorico za njena dejanja. Kako tudi bi? S tem bi izpostavil samega sebe. Inšpektorica po tem dejanju resda ne more prijaviti gradbinca, ampak tudi gradbinec ne more prijaviti nje.

Če nečesa nihče ne ve, se ni zgodilo …

121

Nauki …

Prvi nauk zgodbe je: ker nihče ni zakonsko povsem čist, si nihče ne upa nikogar tožiti za prekrške, saj utegne požeti povratni ukrep.

Drugo: skrivaštvo je optimalna strategija!

Tretje: sedanja družbena ureditev nam preprosto mora vsem dajati nekaj manevrskega prostora, kjer lahko »hvatamo krivine« – kadar lahko oz. kadar se nam zdi to dovolj varno. (Nekateri se brez tega niti ne bi prebili skozi mesec, v mnogih primerih pa se s tem bogati še bolj bogatijo.)

Četrto: družba nima pravnih orodij, kako integrirati »sivo cono« v pravni red. O tem molčimo, čeprav vemo, da se dogaja.

Peto: pravni red je tog in formalističen. Uradna oseba v resnici sploh nima moči, vsa moč je v »aritmetiki« črke zakona. Kdor dobro pozna to aritmetiko, lahko znotraj nje na veliko mešetari.

Continue reading

Advertisements

Moje delo si zasluži plačilo

21 Sep

Dolgoročni cilj vsake družbe bi moral biti popolna nezaposlenost.
— Doug Stanhope

Slide6

Pred kratkim smo se pogovarjali o prostovoljstvu in je nekdo modro pripomnil, da bi prostovoljci morali biti tisti, ki so zaposleni. ki prejemajo nek stalni prihodek, ne pa da mi, ki le za silo spraskamo skupaj za preživetje, potem še prostovoljstvu posvečamo na desetine ur mesečno. Vseeno mislim, da je prostovoljno delo — vnaprej, brez preračunljivosti — tista pot naprej, ki jo potrebujemo, ne pa temeljenje prostovoljstva na zaposlenih. Naj obrazložim …

V bistvu vsi nekaj delamo, razlika med posameznimi vrstami dela je, da so nekatere nagrajene (plačane), nekatere pa ne. Nagrajevanje dela je dosledno regulirano — država dopušča delo pod pogojem, da sama pobere delež zase. Zato spodbuja zlasti tiste vrste dela, pri katerih prihaja do zadostne dodane vrednosti, od katere lahko pobere delež — tudi če od tega dela ni koristi ali pa je celo škodljivo in v resnici izčrpava osnovni preživetveni kapital — iz družbe in iz narave (borze, banke, casinoji, športni cirkus, industrija orožja, tobaka, toaletnega papirja …).

Neposredno izmenjevanje uslug in dobrin med posamezniki je nezaželeno ali celo prepovedano. Isto velja za dobrodelno, človekoljubno, naravovarstveno in podobno delo. Država nagrajevanju tovrstnega dela namenja prav malo denarja, če sploh.

Zaposlitvene sheme ustvarjajo umetne potrebe in povpraševanja po določenih oblikah dela (birokracija, administracija, ekonomija, poslovanje, logistika, pravo, statistika, infrastruktura, politika, šport …), medtem ko so preživetvene dejavnosti (pridelava hrane, obrtništvo, samogradnja, temeljno sobivanje z naravo …) razvrednotene. Z njimi je zelo težko ustvarjati dovolj dodane vrednosti, da bi z viški lahko nagrajevali druge za usluge in dobrine, ki nam jih lahko ponudijo (oz. plačevali, kupovali), kaj šele da bi znali (ali smeli!) za vse te potrebe poskrbeti povsem neodvisno od zaposlitvenih shem.

Continue reading