Tag Archives: odgovornost

Čarovnik si …

3 Jan

Če si v stiski, če ti je hudo, zapri oči, zazri se vase in opazi naslednje:

Čudež si! Čarovnija bilijona drobcev, ki se prepletajo v tvoji neponovljivosti.

In ko odpreš oči, opazi, da je vse okrog tebe čudež, čarovnija brez primere.

Če bi zares odprli oči, se ne bi mogli zadržati, da ne bi ves čas imeli odprtih in blago nasmejanih ust. Strmeli bi v najgloblje bistvo vsake malenkosti in se čudili njihovi … da, dobesedno: njihovi čarobnosti.

cudezsi

Foto: Tone Pugelj

Tak odnos do sebe in do vsega, kar nas obdaja, je svetost. In prav takšno je vedenje, ki tovrstnemu odnosu sledi. Sveto vedenje je globoko spoštljivo, pozorno, obzirno, predvsem pa odgovorno.

Čarovniki smo! Poglejte okrog sebe, kaj vse smo ustvarili. Poglejte, na primer, ta čudež, na katerem pravkar berete te besede. To je čudež, ne samoumevnost. Čudež!

Z darom čaranja pride velikanska odgovornost. Kar pričaramo, nas zvezuje, zavezuje, zaznamuje, obvezuje.

S prav vsakim dejanjem puščamo v prihodnosti sled. Ta sled lahko postane bodisi tirnica, v katero pademo in ne moremo več iz nje, sužnji lastne čarovnije, ali pa brezmejno nebo, na katerem se družimo z oblaki in zvezdami.

Tirnica ali nebo?

Izbira niti ni pomembna. Pomembno je uvideti, da je 99% trpljenja samoustvarjenega. Ne trpimo zavoljo tega, kar je, ampak zavoljo tega, kar si sami naslikamo in sčaramo v svojih predstavah.

Srečo je možno najti le v tem, kar je. Vedno, ne samo takrat, ko se naša pričakovanja in to, kar je, slučajno za deset sekund poklopijo in si takrat dopustimo trenutek resnične radosti (radosti, ne vzburjenosti, vzhičenja, samovšeščnosti, naslade …).

Živeti čarovnijo in biti sveti čarovnik, pomeni hoditi lahkotno in puščati za seboj sledi, ki bogatijo svet.

Zato le odpri oči, zazri se v vesolje in opazi naslednje:

Čudež smo! Čarovnija bilijona drobcev, ki se prepletajo v naši neponovljivosti.

Hvala, ker si si vsaj za nekaj minut to dopustil videti!

Školjko si sme vzeti vsak, morja nihče

20 Sep

Nara05Banner

Begunci so vedno bili in vedno bodo — v družbi, ki temelji na nasilju. Tako pač je … Večinoma so begunci daleč od oči in daleč od srca. Ko nas nazadnje doletijo, nas opomnijo, kako neodgovorno živimo, v kakšnem iluzornem balončku, nezavedni o posledicah svojih dejanj.

Kdor se zaveda, ne more živeti tako kot drugi. Beži iz družbe, neizogibno … Begunci so povsod.

Tudi jaz sem begunec. Bežim od groze in vojne, od smoga in dima, od norosti in slepila, od zagovednih samoumevnosti. Občasno pobegnem med valove — težave življenje so iz objema modrine znosnejše in mnoge kar nepomembne.

Nara17Borut

Danes je bil čudovit dan. Pobegnil sem na lepše. Priya je bila tako prijazna, da je posnela veliko lepih fotografij. (HVALA!)

Med dirjanjem po penasti gladini sem razmišljal o usodi človeštva — filozofija je vrela iz radikalnosti situacije. Primerjal sem svojo nespretnost pri skakanju na desno (na levo mi gre dobro!), svojo neučljivost, nerodnost, nesposobnost, s prav temi značilnostmi naše družbe. Kaj pa če družbi na povsem temeljni ravni njene anatomije manjka sposobnosti učenja in razvoja? Kaj pa če so meje učenja tu zato, da se ne bi še bolj namnožili in nadaljevali z malomarnostjo do planeta v nedogled?

Kaj pa če enkrat preprosto moramo zadeti ob ledeno goro, da bi se predramili? Ali da bi pač potonili?

Continue reading

Iščete dom? Razprodano!

4 Feb

»Vsak otrok, ki danes pride na svet, je postavljen pred dejstvo, da je vsa zemlja razprodana, vsa že pripada nekomu,« pravita Roman Huber in Pascal Suter iz fundacije za osvobajanje zemlje.

V današnji družbi bi se osvobajanja zemlje težko lotili po partizansko, saj bi nas mogočne vojske brž stisnile v kot. V medijih bi nas ožigosali kot teroriste, ki si brezpravno prilaščajo tujo zemljo. Pristali bi na sodišču, v zaporu, kljub morebitnim simpatijam množic. Veliki igralci so pripravljeni uporabiti vse razpoložljive vzvode, da ohranijo status quo.

Toda če se osvobajanja lotimo s sredstvi kapitalizma, če izbijamo trn s trnom in zemljo preprosto odkupujemo ali jo sprejemamo donirano v fond, lahko postopoma osvobajamo zaplato po zaplato zemlje. To je strategija nekaterih fundacij, ki vznikajo v Evropi. Ko osvobajamo zemljo, ji v bistvu vračamo smisel. Pomanjkanje smisla je največja težava sedanjega ekonomskega sistema, ne pa pomanjkanje sredstev. Po planetu se v prazno vrtinčijo gromozanski tokovi denarja – ves ta denar išče smisel, pravi Roman Huber.

Zlitje denarja in smisla vodi v alkemično preobrazbo družbenih struktur, aktivacijo svobodnih skupnosti z zdravimi, celostnimi vrednotami. Temelj moči gibanja za osvoboditev zemlje je uglaševanje pravnega sistema z naravnimi zakoni.

Ključno pri tem je delovanje z dolgoročno vizijo, transparentnostjo in dosledno etiko. Zemlji morajo biti zagotovljene pravice, dobiti mora status samostojnega pravnega subjekta. Novi val v zakonodajah nekaterih držav dosega, da tudi nekaj drugega kot človeško bitje in korporacija dobi pravico, da obstaja samo po sebi ali pa je celo zaščiteno.

Continue reading

Država smo mi!

10 Sep

»Ah, ta država!« bentijo mnogi, nezadovoljni nad tem, kako upravlja s skupnim, kakšne življenjske in delovne pogoje oblikuje, s kom se pajdaši. Če država kaj naredi dobro, pa je najlažje zabentiti nad EU, seveda.

Nekje v sebi vendarle čutimo, da brez države ne gre, kar še poglablja občutek brezizhodnosti, občutek pat pozicije.

Problem je v tem, da je država kot neodgovoren oče – odsotna, uradna, brez občutka odgovornosti do svojih državljanov, formalna in represivna. Kot neodgovorna mati je osorna, hladna, brezčutna, odmaknjena, preračunljiva, prestroga ali prepopustljiva, včasih že kar shizofrena.

Kakšne otroke lahko pričakujemo ob takih starših?

Takšne, ki se izogibajo odgovornosti do skupnega in gledajo le na svojo rit. Takšne, ki nikoli ne odrastejo, kakor niso odrasli niti njihovi starši. Ustavijo se na točki duševnega zorenja, na kateri sami že znajo kaj vzeti, sestaviti in skuhati, po drugi strani pa odgovornost do tistih, od katerih so jemali, in do tistega, kar so zakuhali, prestavljajo na nekoga »nad« seboj (na institucije in organizacije – državne ali zasebne).

Obenem še potuhnjeno živijo na račun staršev, izogibajo se plačevanju najemnine, če se le da, od mame pričakujejo, da jim vedno znova brezhibno opere umazano perilo, včasih kaj na skrivaj vzamejo iz njene denarnice, pri očetu pa prosjačijo za žepnino (socialne pomoči, subvencije, odškodnine, otroške dodatke, regrese – še na stara leta ne nehajo godrnjati in sesati za pokojnine in olajšave!). Tudi če se mora država za to hudo zadolžiti, ji ne dajo miru.

Ko pride čas poravnave dolgov, se starša na smrt skregata. Besno valita krivdo drug na drugega. Sledi ločitev, pri kateri se stranki v sodnem procesu niti pogledata ne, končni rezultat je družbeni precep, v katerem odrastejo otroci in katerega zvesto prenašajo naprej na svoje otroke. Med tem na hitro najdena nadomestna starša poskušata pokrpati dolgove z razprodajo družinskega premoženja.

In, evo, tu smo!

Continue reading

Stebri naravne družbe ali resnična politika

16 Jun

Kaj je politika? Politika je urejanje skupnega življenja.

Nemogoče se je izključiti iz političnega življenja. Živimo med ljudmi in se jim moramo prilagajati, oni pa nam – že to je politika.

Vedno se izborimo za temeljni življenjski prostor in zadovoljitev potreb zase in svoje najbližje. Večina ljudi ta prostor in potrebe dojema zelo ozko, danes še posebej individualistično, bolj kot kadar koli prej.

Ob vsem silnem izobraževanju otrok ne naučimo temeljnih veščin komunikacije in soodločanja.

Nikoli v zgodovini nismo ljudje segli prav daleč izven tega okvira. Nikoli nismo pokazali politične zrelosti in se lotili aktivnega urejanja okolja kot celote.

Če želimo govoriti o zdravem političnem okolju, ne moremo mimo temeljnih pojmov: naravne osebe in suverenega posameznika, temeljnih gradnikov zdrave družbe.

Če posameznik ni svoboden in suveren, tudi družba ne more biti svobodna in suverena.

Urejanje skupnega življenja lahko poteka na dva načina:

1. naravne osebe se povezujejo v naravnem okolju po naravnih zakonitostih

2. umetne osebe se povezujejo v umetnem okolju pod okriljem vrhovne umetne osebe

Naravne osebe se vedno povezujejo. Toda ne povezujejo se le zato, da bi skupaj lažje zadovoljile osebne potrebe, ampak še bolj zato, ker človek sam zase ni neodvisni temeljni gradnik družbe, temeljni gradnik je šele skupnost ljudi – človek je skupnostno bitje, kot individuum nima smisla.

Umetne osebe so prisiljene k povezovanju. V vsakem sistemu umetnih oseb obstaja vrhovna umetna oseba. V religijah je to večinoma Bog, v monarhijah kralj, v kapitalizmu kapital, v potrošništvu potrošnja. Bolj ko je vrhovna umetna oseba oddaljena in abstraktna, manj se podrejene umetne osebe zavedajo nadzora.

Continue reading