Tag Archives: duhovnost

Svete knjige so bruhovina ljudi

24 Mar

To sem jaz 1. marca 2001 ne prav daleč od Puškarja. Bradati mož, ki sedi ob meni, se je po zgolj uri ali dveh pogovora znašel na mojem seznamu petih najpomembnejših ljudi v mojem življenju  …

010312_ZMojstromTh

Leta 2009 sem izkušnjo takole opisal v knjigi Bog: navodila za uporabo:

Preprosti asket me je presenetil z najprepričljivejšo definicijo človeka in boga (oziroma tega, kaj človek in bog nista), kar sem jih dotlej slišal. Nekaj preprostih besed je prekašalo vse sociološke, psihološke, religiozne, ezoterične in ne vem kakšne še umotvore, ki sem si jih dolga leta basal v glavo. Spoznal sem, da je resnica, ki je ni mogoče izraziti v nekaj preprostih besedah, ponavadi le prazna puhlica, omejena na kolobar vere in krog razumljenega, brez stika s površino stvarnosti. Z umom ustvarjamo gordijske vozle, ki nas oddaljujejo od bistva stvari, preprosta neobremenjena odprtost življenju pa nas odpira večnim iskricam resnice.

Prav taka resnica je žarela iz omenjenega asketa. Upam, da vam bom v nekaj utrinkih iz najinega pogovora lahko prenesel delček njegovega duha. Ta je bistvenejši od samih besed, ki jih je izgovoril. V bistvu njegove besede niti niso pomembne, posebej, če jih sliši le ego. Tega je treba dati na stran in prisluhniti z dušo, s posluhom tega, kar vi dejansko ste.
Vse se je začelo, ko naju je sprva običajen pogovor o turizmu in (ne)kakovosti indijskih dateljnov zanesel h »globljim« temam, k duhovnosti, psihologiji in človeškosti.
Po nekaj stavkih me je bradati mož presenetil z vprašanjem: »Kaj je zate človek?« Pogledal sem ga začudeno, se za kratko zamislil in začel govoriti. Moj odgovor je bil intelektualno korekten, a prezamotan da bi prepričal še samega sebe. Maska pomembnosti me je uporabila, da ja ne bi izpadel neveden.

Continue reading

Advertisements

Kako daleč lahko raztegnem stvarnost?

13 Jun

Spomnim se, kot bi se zgodilo danes, kako sva se pred 15 leti en veliki guru in jaz v vročični debati spraševala, kaj je bistvo stabilne skupnosti, pravila ali ljubezen.

Guru je trdil, da so na prvem mestu pravila in prepovedi, jaz sem trdil, da sta na prvem mestu zaupanje in ljubezen.

Rekel sem: če nekdo ljubi drugo osebo, če ji zaupa in na globoki ravni čuti, da sledenje pravilom podpira ljubezen in zaupanje, se bo iz teh človečnih vzgibov tudi držal določenih “pravil” vedenja (dogovorov). Obenem bo ohranil sposobnost spremeniti pravila, če bo to vprid dobroti in ljubezni. Po drugi strani iz slepega sledenja pravilom nikoli ne vznikne ljubezen, kvečjemu sledi slepi strah. Sledenje pravilom za vsako ceno privede do nasilja nad drugimi, do prisile, lahko tudi do fašizma, ne vodi do iskrenega razumevanja in sočutja.

Guru se je takrat razjezil name (češ, a impliciraš, da sem fašist; kako si vendar drzneš!?) in me poskusil z verbalnim nasiljem spraviti nazaj v pokornost avtoriteti, pokornost moji lastni zaprisegi, kajti (tako je rekel): Zaprisegel si se k sledenju pravilom in prepovedim, nisi pa se zaprisegel k ljubezni in zaupanju! Zaprisegel si se!! To pomeni, da se pravil preprosto moraš držati! Ljubezen in zaupanje tu sploh nista relevantna!”

To je bil trenutek enega največjih duhovnih prebojev v mojem življenju, trenutek res globoke samorefleksije. Spoznal sem, kje sem bil dotlej v grozni zmoti — v imenu vzvišene ideje (v resnici velikanske mentalne projekcije) sem — zaprisežen odrešitvi človeštva — izvajal nasilje nad drugimi, prav takšno nasilje, kakršnega sem bil v tistem trenutku deležen. Kajti ideja, ki temelji na večni zaprisegi, potrebuje absolutno avtoriteto (“Boga”, ne Boga!), da obstane. Potrebuje neživljenjsko togost. Večna zaprisega predpostavlja, da je volja močnejša od materialnih sil, da z voljo lahko poljubno raztegujemo stvarnost.

Zavedel sem se, da sem dotlej počel prav to: na silo sem poskušal raztegniti stvarnost, da bi se ujemala z mojimi predstavami. Ko ujemanja ni bilo, sem krivdo valil na stvarnost. Moje predstave in interpretacije so, seveda, morale biti brezhibne, saj sem jih povzemal po brezhibnih — po strogih avtoritetah, opevanih gurujih, mističnih mojstrih.

Ko se moje opažanje ni ujemalo z gurujevo razlago, sem krivil opažanje, kajti guru ima vedno prav. Tudi če nima prav, je to moralo zame biti dobro, kajti on deluje po taktirki Boga, kajneda?

Continue reading