Archive | Uncategorized RSS feed for this section

Bright side of my carbon footprint, part 1

19 Aug

“How can you sleep peacefully, given your carbon footprint?!” was the first question when I arrived home from the journey around the world. I sleep well! Yes, my carbon footprint just from flying was 2.5 tons of CO2. But I travelled for my life’s calling and my love. I didn’t fly away whimsically to get some sleep from all the stress in my office and my home, as so many people do.

I could decide to travel less and offset my carbon footprint. I don’t think my individual action of tuning down my personal environmental mischiefs would change the world. I don’t think the mess in the world is the doing of a any number of wicked individuals. It is the result (mostly) of collective stupidity.

0f4

The only antidote is more of collective wisdom, not more of individual ingenuity. I am learning on my travels about harnessing individual ingenuity and weaving it into collective wisdom. I am lucky! I do what I do well, and I get to learn and grow by meeting amazing people in many countries of the world. What to do with all this learning? It is almost my duty to record it and share it!

So, here is the first flower in the bouquet of learnings from my recent journey around the globe …

 

Panama: I love free market!

Put delicious fruits on the ground in the park, and nobody will take them, even when they are free. Put these same fruits on a shelf in the supermarket, nicely packaged, and people will totally buy them. Not only the fruits! They will buy the entire system: their job to earn the money to pay taxes to have the supermarket to spend the money to buy the fruits. More than fruits: they will pay for the feeling that the fruits are safe to eat.

Continue reading

Advertisements

Kitajska za pokušino

7 Jul

Ni mi bilo treba na vse konce Kitajske, da bi spoznal različne značaje te ogromne države. Vsi so že tu, kajti akademije za vodje akcije Očistimo svet 2018 v Šanghaju se je udeležilo 60 predstavnikov iz vseh regij.

Na otvoritveni večerji, sem (itak) končal v krogu temperamentnih prijateljev iz severnih provinc, ki so me ob vedno polnem kozarcu piva naučili zelo pomembno besedo: „jemer“ (ded’c). Večkrat so jo pospremili z dodatkom „do dna!“ Saj se razume, kaj je moralo slediti temu pozivu, kajne? Prvič, drugič, tretjič, četrtič … Nasmejijo se, ko rečem: „Mene je težko napit, sem z Balkana.“ Itak, da so takoj zavpili: Jemer! in „Do dna!“ in sem moral stisniti do dna še enega. Balkanski ponos, pa to.

Ko rečem Balkan, nihče pojma nima, kaj je to. Prav nič jim ne zamerim, saj tudi jaz pojma nimam, kaj so province Chongqing in Changchun. Moj novi prijatelj (ne znam izgovoriti njegovega imena, kaj šele zapomniti si ga) me prepričuje, da je njegova provinca najlepša na Kitajskem. Raje mu ne pustim govoriti predolgo, da ne preide spet v „jemer!“ in „do dna!“, ker sem dosegel svojo mejo uživanja v pivu, vsako naslednje bi bilo resno pretiravanje. Jutri se začne naša akademija, ki je raje ne bi moderiral z mačkom, kaj šele s krokodilom.

GroupPhoto

Continue reading

Sever je južno – prgišče vtisov iz ZDA

9 Jun

Le dobro uro vožnje od Kanade sem, na severu ameriške zvezne države Vermont, in vendar sem za stopinjo južneje od najjužnejše točke v Sloveniji. 9. junij, španski bezeg ponekod še cveti, prav tako gozdne jagode. Zjutraj je 5-8 C, v najtoplejšem delu dneva pa gredo temperature komajda malce čez 20. Seveda si moram vse to prevajati iz Fahrenhaitov, ki so tukaj edina merska enota. Zdaj gre že spontano: pod 50 F je pod 10 C, nad 68 F je nad 20 C.

Prvič zares doživljam ZDA. Že na letalu sem opazil večje plastične kozarce, večje vrečke, več potrate. Stevardesa je bila prav navdušena nad mojo lično rosfraj skodelico, ki sem jo kupil nalašč za na pot. „Čaj samo sem noter!“ sem poudaril. Pa mi je vseeno dodala še plastični kozarec, da bi vanj odložil čajno vrečko. Kozarca nisem uporabil, pa vendar ga je kar avtomatično vrgla v vrečo za smeti. Grrr!!

BosNara

Bosonogcem je v ZDA težje kot v Evropi. „Na letalo vas ne morem spustiti bosega,“ je rekel možakar ob vkrcavanju v Panami. „Liabilities, liabilities, liabilities …“ Bil je tako vztrajen, da sem si za 2 minuti nadel sandale, ki jih imam s sabo za vsak slučaj, da se z manj napora prebijem skozi takšne bariere. Na letališču v Miamiju in na drugem letu ni nihče nič rekel, ker sem bil bos. Celodnevni bosonogi sprehod po „freedom trail“ v Bostonu je prav tako minil brez zapletov, vključno z dvema obrokoma v simpatičnih restavracijah, obisku muzeja in dveh cerkva ter vzponu po 294 stopnicah na Bunker Hill monument.

Continue reading

Eni plodovi so za ritko

14 May

So rajski plodovi za usta in rajski plodovi za ritko! Pardon, rujski.

Ruj je grm, ki obrodi maja in od daleč izgleda kot velikanska skuštrana regratova lučka ali rdečkast kosmič volne.

180514_Ruj1.jpg

Na dotik je puhast, pa lepo smolnato diši. Na deževen dan, kakršen je bil današnji, se v puh ujame obilo vode.

V mesecu maju je ritka posebej vesela, ker si jo brišem z rujskimi plodovi! Poglejte no to izobilje na dlani!

180514_Ruj2.jpg

To je moja daleč najljubša ritobrisna rastlina. 100% naravno, eko, bio, zero mile, zero waste … in zero ostanka na ritki, no, razen prijetnih dišav.

Primerna je za kompostna stranišča, v navadnem WC-ju pa se je treba malo znajti — posebej za nabiranje in začasno shranjevanje. Meni raste dobesedno na poti na stranišče. 🙂

Rujeve plodove je vredno izkoristiti v času rasti, ker jo je težko dobro shraniti. Ko se posuši je drobljiva in je ostra. Za sušenje in shranjevanje se bolje obnesejo koruzne nitke.

No, tu je še par variacij raznih naravnih materialov, primernih za brisanje ritke. Za podrobnosti pa, seveda, poglejte v knjigo Človek: navodila za uporabo 🙂

slide13

Bom končal z “Dober tek!”, pa si ga sami prevedite za ritko. 🙂

 

Narobu svet

7 May

Kako ne bi človek prisluškoval zanimivi debati ob sosednji mizi?

Sedim sam. Jem. Tik ob meni štirje mladi klepetajo o nepremičninah: kako drage so, kako se nič pametnega ne dobi za najet, če je cenovno ugodno, je zanič, če je solidno, je nesramno drago. Luknje (omenjali so 15 m2) se oddajajo za 450€, večjih stanovanj si sploh ni mogoče privoščiti. V turističnih krajih poleti hočejo čim več izcediti iz tujih gostov, zato raje oddajo njim za par mesecev, kot resnim celoletnim najemnikom.

Obenem vsi nekje delajo. Navadno nekje daleč, kamor se, seveda, vozijo z avtom. Večinoma v Ljubljano. Od Kopra do Ljubljane človek že pride, pravijo, a potem Ljubljani izgubi še vsaj pol ure, če ne več, da se sploh kam premakne. Kakovost bivanja v preostalem času je le tiha želja.

Vse skupaj je samoumevnost.

Oziram se na to s ptičje perspektive in se sprašujem, ali je res edina pot do sreče ta, da dosežemo standarde sprejemljivega, ki nam jih postavlja družba, ali pa je morda možno tudi standarde prilagoditi svoji ravni zadovoljstva. Continue reading

Opolnomočene skupnosti za živahno Evropo

26 Apr

Spodnji prispevek je posnetek poudarkov z občnega zbora mreže ECOLISE o dogajanju v podrastniških organizacijah iz vse Evrope.

ECOLISE je mreža, ki združuje pionirje vseh starosti, dejavne na področju trajnostnega razvoja, ki ga vodi skupnost. Nekateri so bili dejavni že v 80-ih, drugi, med njimi mladi študenti, bodo kot pionirji prepoznani šele čez več desetletij. Ko se srečajo nekateri od najnaprednejših pobudnikov družbene in naravne regeneracije, je navzkrižno oplajanje idej zagotovljeno! Prav temu smo bili priča udeleženci četrtega občnega zbora ECOLISE zadnji teden v marcu.

Zbrali smo se v Luksemburgu, v prostorih mladinskega hostela v gradu Hollenfels.

EcoliseCynthia04

Photo: Cynthia Tina – http://cynthiatina.com/

Ross Jackson je predstavil pregled zgodovine skupnostnih gibanj na svetu. Spomnil se je osemdesetih let in njegovega pionirskega dela v spodbujanju novih stanovanjskih skupnosti. V osemdesetih so okoljski problemi prodrli v kolektivno zavest. Razne skupine so se začele samoorganizirati, da bi si zagotovile samozadostnost, skupno bivanje, sožitje z naravo in se odpirale za inovativne oblike duhovnosti. Mnogim je postalo nesprejemljivo doma skrbeti za otroke, sicer pa večino časa preživeti v neki pisarni ali ustanovi. Stanovanjske skupnosti so bile prve alternative, ki so se oblikovale v teh letih. Ross meni, da je to bil prvi val gibanja, ki se je usmerjalo k trajnostni kulturi skupnostnega bivanja.

Continue reading

Hočem tisto, kar hoče mene

18 Apr

“Za življenje je potrebno malo, za nesrečno življenje se zahteva mnogo več,” modro ugotavlja Duško Radović. Pravi pa tudi: “Težko je biti sam. Težje kot to je edino, ko sta dva sama.”

Dodal bi, da je najtežje, ko nas je samih vsa država, pravzaprav vsa civilizacija, ko je samota norma in velja bivanje v živahni, dinamični skupnosti za nekaj čudaškega, če pa kdo sedi sam pred TV-jem, je to normalno.

Občutek samote je akuten, saj je samota zapovedana z nenapisano dogmo in socialnim pritiskom. Tudi družbeno dopustne oblike zbliževanja ljudi so normirane tako, da radost, toplina, sproščenost, ljubezen in podobni plemeniti občutki niso brezpogojni in da se ne znajdejo v konfliktu z zapovedanimi vrednotami sodobnosti: osebnim uspehom, bogastvom, kariero, tekmovalnostjo, nadvlado. Vedno in povsod postavljamo pogoje svoji sreči in ti pogoji so prezahtevni, da bi kdaj bili resnično srečni.

consumerism

Zapuščeni smo, izolirani, oddaljeni drug od drugega, tudi ko sedimo le ped narazen. Kadar se s prevoz.org peljem v Ljubljano in nazaj, pogovor s sopotniki ne steče zlahka in naravno — zlasti mladina raje strmi v ekran telefona in se “pogovarja” z nekom “v oblaku”. Nič čudnega, ko pa nas v šoli 12 let dresirajo, da se ne pogovarjamo s sosedom, da med testi ne prepisujemo drug od drugega, kaj šele, da bi teste reševali skupinsko.

V neki šali možakar reče: “Bil sem nesrečen, dokler nisem prebral študije, ki pravi, da nisem edini.”

Continue reading