Slišal sem opico …

Slišal sem opico! In še eno! Videl sem samo rep…

Tako je v džungli Bornea. Slišati je vse živo, da bi videl kakšno žival, pa sem moral stati pri miru in čakati, da se kakšno bitje prikaže in mi podari kanček radovednosti ter potem spet izgine v neprehodno goščavo. (Neprehodno le za nas.)

Pot je vzdrževana, saj smo v nacionalnem parku. Vzdrževana ne pomeni tlakovana. Le zaraščena ni. Shojena pot vijuga levo desno, gor in dol, včasih položno, včasih strmo. Kadar gre strmo, je treba hoditi zelo pozorno, saj so hudourniki sprali prst s korenin, enih tanjših, drugih debelejših. Oblikujejo nenakomerno mrežo, ki prav čaka, da prestreže neroden korak in ujame nepripravljen gleženj v svoj primež. Kjer ne gre drugače, so namestili improvizirano lestev, ki po slovenskih standardih nikoli ne bi dobila “uporabnega dovoljenja”.

K sreči kot bosonogec zelo dobro berem teren pred seboj in stopam spretno, hitro in zelo tiho. Dohitim dva pohodhika, zaznata me šele, ko sem jima tik za hrbtom. Obrneta se in se zdrzneta … Neobrit bosonogi divjak brez majice se jima nasmehne in gladko zdrsne mimo njiju kot drsalec po vodi. Korenin niti ne čuti več.

Preseneti me je, koliko je v gozdu mesojedih rastlin! Čašice raznih oblik s privzdinjenim pokrovčkom čakajo na plen — ene na tleh, druge malo višje, tretje povsem na krošnjah visijo s končkov listov na tanki močni nitki.

Advertisements

Basen o razpočenem žabcu Janezu

Žabec Janez je nekega dne prišel z velikega jezera na obisk k žabcu Jaki, ki je živel v prav majhni mlaki. Žabec Janez se je bahal, da živi v velikem jezeru in da se celo seli na ocean, a žabec Jaka si tega ni mogel niti predstavljati. Spraševal in spraševal je, kako veliko je to jezero, kako velik je ocean. Žabec Janez je napihnil trebuh, kolikor je lahko, da bi pokazal, a Jaki še vedno ni bilo jasno. Janez se je napihoval še in še in še … ter se nazadnje razpočil.

Ob tej zgodbi ne želim načeti moraliziranja o nadutosti. Bolj me zanimajo vsi možni primeri, ko se kakšna (nerodna) inflacija besed konča v nesporazumih in nerazumljenosti ali celo globokih obtožbah in sporih ter nazadnje v razblinjenih sanjah za vse vpletene. Zanima me tudi, kakšne so dolgoročne posledice zanikanih visokoletečih obljub, prelomljenih svetih zavez in vzvišene samopravičnosti. Naj gre za zakonsko zvezo, podjetniško partnerstvo, politično zavezništvo ali kak drug odnos, v glavni vlogi postavljam žabca Janeza in žabca Jako, vi pa sami presodite, ali vas njuna zgodba nagovori ali ne.

V Sloveniji (pa tudi marsikje drugje v relativno majhnih kulturnih okoljih) je pač tako, da moramo znati govoriti tudi druge jezike in ne le svojega, da bi nas razumelo dovolj ljudi. Pogosteje kot drugi moramo dvigniti glas, da sploh pritegnemo pozornost. Malone obsojeni smo na napihovanje, da bi bili slišani. A biti slišan še ne pomeni biti uslišan in razumljen, viden in sprejet. S tem praktično pristanemo na pol poti do cilja in navadno se s tem tudi zadovoljimo, saj je vrabec v roki boljši kot golob na strehi, kajne? Ne vem, ali je to dobro ali ne, a zdi se mi, da pri nas preprosto tako je.

Žabec Janez, da bi dosegel svoje cilje, začne komunicirati s svetom polnih ust samohvale (in z jato golobov v propagandnem sporočilu — vrabci so seveda cenzorirani). Videti je, da o njegovih dobrih namerah preprosto ne more biti dvoma. Kdor ga pozna, sicer ve, da ima predvsem izjemen oddelek za propagando (in za skrivanje neprijetnih informacij – čivkanja teh prekletih vrabcev!), kdor ga ne pozna, zlahka zaupa njegovi sladkobesednosti (in mu nasede). Žabec Janez zaničuje druge, če se ne strinjajo z njim. Zahteva strinjanje, če ne … »/#&$;>*! Pred močnimi klečeplazi, da bi ga podprli in da bi pokazal, da ceni njihovo podporo, ali pa je ravno prav korekten, da dobi podporo, ki jo potrebuje. Ko dobi, kar je hotel, se zanje ne zmeni več, zlasti, če mu obrnejo hrbet. Ne sprašuje se, ali je to upravičeno ali ne in ne odgovarja več za to, kar jim je obljubljal. Če se mu drznejo postaviti po robu, jim postreže peklensko zmedo, polno groženj in pritiskov.

Tržno naravnana permakultura

Obisk permakulturnega posestva Ridgedale na Švedskem, ki ga je ustanovil Richard Perkins, se je izkazal za zadetek v polno! Richard se ne šali! Permakultura zanj ni romantika, ampak praktično orodje za učinkovito poslovanje na majhni kmetiji in dobro življenje od nje. Kako mu uspeva?

Richard pove, kako je nekoč delal v klasični pridelavi in prodaji zelenjave. Bilo je grozno! Ogromno dela za malo denarja. Nekaj je bilo treba spremeniti. Danes pravi, da je kmetijstvo, če se ga pravilno lotimo, najdonosnejši in najplemenitejši poklic – posebej zelenjadarstvo. Mar se šali? Medtem ko drugi pravijo: čemu bi se mučil z zelenjavo, Richard pravi, da je prav zelenjava tisto, kar se najbolj izplača.

Standardizacija, standardizacija, standardizacija!

Velik poudarek daje standardizaciji. Učiti se je vredno od ZDA, kjer je tržno vrtnarjenje najbolj razvito in kjer so vsa orodja prilagojena temu standardu. Vse grede so široke 75 cm (30 inčev) in poljubno dolge, vse jih obdeluje ročno s preprostimi orodji, zlasti z:

• globinskim rahljačem (velike globoke vile)
• lahkim valjarjem in »vrstičkarjem«, ki potlači samo vrhnjo plast
• šestvrstičnim avtomatskim sejalnikom
• aparatom za hitro pobiranje solate berivke

Living future now

There are people living according to such values as sustainable, local, connected, resilient, circular, lean … A few hundred pioneers with such values meet every summer at the European Global Ecovillage Network conference and cross-pollinate their visions and plans.

On the third day of this year’s conference I sat in a small circle talking with Charles Eisenstein. A man in the circle said that something new is being born in the world. Charles replied: “What if this ‘new’ is already alive, but we do not see it?” After a pause, he added: “Can you imagine a conversation between two brain cells, in which one says to the other: Hey, what if we are part of a huge organism? What if we’re not alone here?”

Photo: Ängsbacka

Our conversation continued over that very question: How would we act if we were aware that we are part of a living entity? What if we are actually not alone in the cataclysmic story unfolding before our eyes?

Simbol = najvišja moč

“Ko me povabijo h kakšni revoluciji, jih najprej vprašam, ali imajo zastavo in ko rečejo, da imajo zastavo, vem, da to ni moja revolucija.”

Pred leti sem prebral ta citat južnoameriškega avtorja, a kasneje nisem mogel potrditi, da je to zares njegov citat, zato sem tu njegovo ime preskočil. Misel je vseeno takšna, da bi se z veseljem podpisal pod njo.

Po drugi strani vem, kako se gradi moč v družbi; vem, da so zastave, grbi in simboli tista zadnja stvar, ki za seboj potegne ultimativno identifikacijo. Zato včasih stopim pod kakšen simbol — npr. zdaj, ko pripravljamo akcijo Očistimo svet v enem dnevu, ki se bo zgodila 15. 9. 2018.

V knjigi Slovenija: navodila za uporabo pišem o tem, kako se gradi moč v družbi in navajam osem ključnih področij, na katerih se gradi moč. Zadnje področje so simboli — in ker je danes, 29. 6. 2017, v Ljubljani koncert Nosil bom rdečo zvezdo, sem se odločil deliti z zainteresiranimi bralci osem virov moči …

1. Vsaka skupina ljudi, zavedno ali nezavedno, vsakomur določi položaj. Kdor ima več moči oz. je na višjem rangu, lahko določa položaj zase in za druge; zrele skupine zlahka dopuščajo zrelim posameznikom več moči (privilegiran položaj), saj posamezniki tega zaupanja ne bodo zlorabljali.

2. Ko so določeni položaji, sledi gradnja komunikacije, pri čemer so ključni podatki. Nadzor na podatki, posebej prikrivanje in potvarjanje podatkov, lahko močno prevesi moč na stran tistega, ki drži nadzor v svojih rokah. Manipuliranje s podatki prinaša ogromno koristi, zato se mu je zelo težko upreti. S potvarjanjem podatkov si poskušamo izboljšati položaj v odnosu do drugih. Resnično globoko transparentnost je zelo težko gojiti, saj terja izredno visoko integriteto pri vseh vpletenih.

DEMONSTRACIJA PROTESTA

Demonstracija: dokaz, izkazan z logiko. Protest: svečana javna izjava.

Saj vem, da je razlagati sodobne besede z njihovim davnim pomenom etimološka zabloda, a težko se je upreti, da ne bi … Razvoj jezika je grozovito nepredvidljiv – mesecem od devetega do dvanajstega danes pravimo »sedmi«, »osmi«, »deveti«, »deseti« (september, oktober, november, december), a tega niti ne opazimo. Povsem smo navajeni, da so pomeni pač takšni, ne ljubi se nam jih narediti smiselne, logične.

V slovenščini si »proti« in »protest« delita kar štiri črke, zato niti ni čudno, da nam protestirati pomeni sporočati, da smo proti. 40.000 zadetkov za »protest proti« v primerjavi s 780 za »protest za« (v iskalniku najdi.si) sporoča, na kaj se v splošni družbi nanaša beseda protest. Toda v latinščini »pro« pomeni »za«, »test« pa »svečano javno izjaviti«. Skratka, protestirati pomeni stopiti pred javnost in sporočiti, za kaj si prizadevamo, za kaj se postavljamo. Vzklikati proti je votlo dejanje, če obenj ne postavimo odločen, utemeljen vzklik za nekaj drug(ačn)ega!

Podobno je, ko se ljudje zberejo in demonstrirajo. Za kaj ali proti čemu? Pomen besede »demonstrirati« je: dokazati z logiko. Ko demostriramo, moramo vedeti, s kakšnimi argumenti obratujemo in za kaj se postavljamo. Premalo je reči, da nam nekaj pač ni všeč.

Tale moj zapis je demonstracija protesta, saj javno izjavljam, kaj zagovarjam in to logično utemeljujem. In kaj utemeljujem? Preprosto to, da bi po mojem mnenju »protest« in »demostracija« morala biti pozitivna. To naj bo vzorec, vi se potem sami odločite za kaj vse boste protestirali in demonstirali.

Tu še nismo bili

Bil je tak oblačen dan,
težek, siv, uscan, usran,
vi v zaroti proti nam,
mi v protestu proti vam.
Za prekletstvo iz neba
več ne rabimo Boga.

Ah, kjer smo zdaj, tu še nismo bili,
človeku se v življenju marsikaj zgodi.
Groza in strah! Le kam ta svet drvi?
Ljudem se v življenju marsikaj zgodi.