Gremo si grist nohte!

Onychofagia ali grizenje nohtov je pogosta oralna navada otrok in mladostnikov. Prisotna je pri približno 30% otrok, starih med 7 in 10 let ter pri 45% najstnikov. Tudi približno 10% starejših od 30 let si še vedno grize nohte.

Ste tudi vi (kdaj bili) onychofagist (nohtogrizljač)? So vam kdaj mazali nohte s feferoni ali drugimi ogabnimi substancami? So jih porezali, kolikor se je le dalo, da jih le ne bi grizli? So vas kregali, zmerjali? Ali pa ubrali drugačno taktiko in vas prijazno prepričevali, da se to ne spodobi za pridne fantke in punčke? Vas je sram, če vas kdo zaloti med tem početjem?

Časi so se spremenili, toda grizenje nohtov še vedno ni nekaj, kar bi starše navdajalo z navdušenjem. Čutimo ga kot problem in kako drugače ga rešiti kot tako, da ga zatremo?

Morda se vam bo zdelo prismuknjeno, ker branim in zagovarjam grizenje nohtov. Morda ne boste marali slišati, da si otrok grize nohte zaradi vseh nas in naših nespametnih navad. Rekli boste: »Živčen je, ker se je tak pač rodil. Kaj imam jaz s tem?«

Če ne grizete nohtov (oz. če se ne spomnite, kako ste si jih nekoč grizli), ne boste mogli razumeti otroka s to potrebo. Ne boste razumeli sprostitve notranje napetosti. Prav tako mu boste teže pomagali, da se navade znebi, ko spozna, da je ne mara ali ne potrebuje.

Advertisements

“Verujem” pomeni “ne vem”

Srčiko vsega zla lahko strnemo v besedico “vem!”

O tem sva se nedavno pogovarjala s sopotnico na dolgi vožnji od Slovenije do Belgije. Spraševala sva se o ozadju trenutno močne radikalizacije (verske in politične), ugotavljala, kako bolna je postala socializacija (primarna in sekundarna), godrnjala sva nad impotentnostjo sistema izobraževanja itd.

Pa se mi je utrnil a-ha, da “verujem” v resnici pomeni “ne vem”. Zdrava vera je zaupanje, da obstaja višja inteligenca, božanskost, ki ve neskončno več kot jaz. Lahko da ve popolnoma vse, a tega zavoljo svoje omejenosti ne morem vedeti. Lahko le zaupam. Z lastnega skrajno omejenega zornega kota je jasno, da ne vem vsega, zato pač moram v marsikaj preprosto verjeti. To je zdrava vera: ne vem, torej verujem.

Radikalizacija prinaša prav nasprotno! Goreči verniki nastopajo iz drže “vem!”

Drža se nadaljuje z: “Jaz vem, torej drugi, ki se z mano ne strinjajo, ne vedo. Ker ne vedo, jih moram podučiti. Če vednost zavračajo, so neumni itd.”

Takšna (vse)vednost je (pre)pogosto zlo, kar je prepoznavno po tem, kako nasilna je. Kadar nekdo že po “defaultu” ve, so vsi, ki se z njim ne strinjajo, nevedni. In če v svoji nevednosti vztrajajo ali si celo drznejo oporekati Sveti Resnici, jo zanikati, ji kljubovati ali se celo bojevati proti njej — kaj drugega mu preostane, kot da jih zatre?

Takšno prepričanje je le korak stran od tega, da nek norec na podlagi gole predstave, da se drugi ne strinjajo z njim, vzame polavtomatsko orožje in postreli kup ljudi. Le korak stran je od samomorilskega bombnega napada nad brezverniki. Le korak stran je žaljenje novinarja na novinarski konferenci.

Težko jim je zameriti, saj so 200% gotovi, da je njihova avtoriteta vsevedna. Ponoviti kar koli za vsevedno avtoriteto, je seveda Resnica, kajne?

In kaj, če ni?

Bright side of my carbon footprint, part 3

As warm autumn days are coming to an end I am being reminded that I should finish my “carbon footprint’s bright side” series. So here is the last part, following part 1 and part 2.

In mid July 2018 the sweet aftertaste of the GEN conference from Tallinn still lingered as I hitchhiked with my new friend Lars from a small bay at SE of Gotland towards Visby. I also carried in me an empty feeling due to everything that is implicit in most green movements. There are so many assumptions, and they are so difficult to change, no matter how “enlightened” we think we are. The roots of global change are cultural, not technological.

Two days of sailing helped me imagine what life used to be like 100 and more years ago. First of all: everything was slower. Today we might not agree, but I think 10-12 km/h is a decent speed; within two days we made it across the Baltic sea! And we could rest on the way as the wind did the work for us. Why are we compelled to go faster?

Our civilisation is so obsessed with speed and efficiency that it doesn’t allow you to sit back and rest. If you’re not productive, you should feel ashamed or guilty! I think you should be resting most of the time and getting active only when necessary.

Well-designed ship does most of the work for you. Maybe that’s also a sign of a well-designed society. The system should do most of the work and in the meantime, we should be able to rest and devote out time to creativity, art, beauty, joy.

 

Sweden: Everybody loves Russians!

Ecovillage with a view on an army base just across busy road seemed to me such a contradiction. Well, Suderbyn is exactly such an ecovillage. Gotland island is an amazing eco-system, but it just happens to lie in the middle of the Baltic sea, therefore it has extreme strategic importance.

NATO is compelled to expand military forces on the edge of its territories, particularly near Mother Russia. NATO base on Gotland has therefore been growing in the recent years and spreading as far as the territory of Suderbyn ecovillage. Thus two radically contrasting dynamics are meeting like David and Goliath.

Suderbyninans are not giving in easily. They are resilient and innovative. I was impressed by pioneering spirit, eco-innovation and experimentation, charming community vibration and more. Their openness is such a contrast to radically closed military zone with high fences and scary signs.

Kako naj ti povem …

Ob surovi resnici
se ne znam obrniti
v nebo,
moj pogled je uprt
v ekran,
da ne rečem
v tla.

Tam je vse svetleče,
tam ni kriz,
neviht in žleda,
tam so le slike.
Kako naj ti skozi ekran
povem, da Svet trpi?
Kako naj ti povem,
da ni vseeno?

Pred ali po požaru — kdaj raje čistite?

Še en teden je do akcije Očistimo svet v enem dnevu!

Kako bolje preživeti dan, ko sprehoditi se po okolici in pregledati primerna odlagališča za čiščenje? Če se nas izmed 600 duš nabere 60, nas je že 10%. Držimo pesti!

Ko človek pregleduje že označena divja odlagališča in odkriva nova, je težko ne biti depresiven. V ogromno primerih je na podeželju prizor takšen:

Niti ne upam si pomisliti, kaj vse je pod kupom gradbenih odpadkov. Na strani je vidnih nekaj kant od barve, gotovo je še marsikakšna pod velikim kupom. Med drugim sem zasledil tudi sveže odvržen krompir:

Upam, da kmalu pridejo divji prašiči in to pospravijo, preden začne gniti.

Zmagovalec je vsekakor odlagališče, po katerem nosi ta blog naslov:

Odlagališče je bilo označeno z rdečo zastavico, torej vsebuje nevarne odpadke. Ko sem se skozi borovce prebijal do njega, sem opazoval požgana drevesa, na sami lokaciji pa šok!

Ne vem, ali naj bom depresiven ali naj bom depresiven.

In tudi ne vem, ali bi tole raje čistil preden je zgorelo (nevarni odpadki!), ali zdaj, ko so ostanke vsebine iz vseh teh pločevink že požrli plameni. Ah! 😦

 

Raje skorš kot jabolko

“Kaj pa če je sadež skušnjave, ki ljudem zastruplja um, kar sama Biblija?” sem pomislil, ko sem skoraj gol čepel pod krošnjo skorša in nabiral delikatesne sadeže tega posebnega drevesa.

“Kaj pa, če se kristjani v bistvu držijo nareka kače, ne Boga?” so se nadaljevala vprašanja.

Ob meni ni bilo nobene ženske, da bi mi podala sadež, kaj šele kače, da bi mi spridila um. Le moje misli so tekle naprej, medtem ko sem pod skoršem stopal po veličastnih kamnitih zidakih, iz katerih je bil sezidan prejšnji cerkveni zvonik.

Misijonarji so na mnogih koncih sveta našli dobesedno raj na zemlji. Marsikje so domorodna plemena živela povsem brez sramu in krivde: goli, bosi, prvinski. Bili so kot Adam in Eva pred izvirnim grehom. Potem so tem ljudem z mečem in križem vcepili sram in krivdo. Misijonarji se niso vzradostili, da je raj na zemlji živ, niso se slekli in se pridružili rajskim prebivalcem. Kakšen bi bil svet, če bi se? sem se spraševal.

Generacijo za generacijo se je nadaljevalo kačje zastrupljanje uma in uničevanje raja povsod na planetu. Kajti raj mora biti prihranjen za onostranstvo; na Zemlji naj bo puščava, da bi imeli po čem hrepeneti. Živeti rajsko na Zemlji brez krivde in sramu je nedopustno.

Bright side of my carbon footprint, part 2

Bright side of my carbon footprint, part 1

How does it feel to change 12 time-zones over night? That’s flying from Burlington (VT) to Shanghai, China — the other side of the globe! It was great to chat with stage director of Cirque du Soleil and spend the rest of the flight sound asleep. I guess I am getting used to this: I had zero jet-lag!

Immigration on Pudong airport was very smooth. Nobody asked anything about my bare feet. I had a flesh-back to my youth in socialist Yugoslavia, but only in terms of the spirit of the culture, while technology was shockingly advanced and faces, well, strikingly Chinese.

China: the Earth is (almost) flat!

Practically all scooters I’ve seen in Shanghai are electric. I can imagine the day when all cars are electric too. What I can’t imagine is where we’ll get all the necessary resources in our one-way economy (grab from the nature, consume, burn and dump) within the exponential growth equation.

I was asking myself: How many batteries does the Earth need to run life? How many batteries does it take to end all life? Or can we make ingeniously smart systems for storing and using energy that don’t rely on extracting precious minerals from the Earth’s crust?