Eni plodovi so za ritko

So rajski plodovi za usta in rajski plodovi za ritko! Pardon, rujski.

Ruj je grm, ki obrodi maja in od daleč izgleda kot velikanska skuštrana regratova lučka ali rdečkast kosmič volne.

Na dotik je puhast, pa lepo smolnato diši. Na deževen dan, kakršen je bil današnji, se v puh ujame obilo vode.

V mesecu maju je ritka posebej vesela, ker si jo brišem z rujskimi plodovi! Poglejte no to izobilje na dlani!

To je moja daleč najljubša ritobrisna rastlina. 100% naravno, eko, bio, zero mile, zero waste … in zero ostanka na ritki, no, razen prijetnih dišav.

Primerna je za kompostna stranišča, v navadnem WC-ju pa se je treba malo znajti — posebej za nabiranje in začasno shranjevanje. Meni raste dobesedno na poti na stranišče. 🙂

Rujeve plodove je vredno izkoristiti v času rasti, ker jo je težko dobro shraniti. Ko se posuši je drobljiva in je ostra. Za sušenje in shranjevanje se bolje obnesejo koruzne nitke.

No, tu je še par variacij raznih naravnih materialov, primernih za brisanje ritke. Za podrobnosti pa, seveda, poglejte v knjigo Človek: navodila za uporabo 🙂

Bom končal z “Dober tek!”, pa si ga sami prevedite za ritko. 🙂

 

Advertisements

Narobu svet

Kako ne bi človek prisluškoval zanimivi debati ob sosednji mizi?

Sedim sam. Jem. Tik ob meni štirje mladi klepetajo o nepremičninah: kako drage so, kako se nič pametnega ne dobi za najet, če je cenovno ugodno, je zanič, če je solidno, je nesramno drago. Luknje (omenjali so 15 m2) se oddajajo za 450€, večjih stanovanj si sploh ni mogoče privoščiti. V turističnih krajih poleti hočejo čim več izcediti iz tujih gostov, zato raje oddajo njim za par mesecev, kot resnim celoletnim najemnikom.

Obenem vsi nekje delajo. Navadno nekje daleč, kamor se, seveda, vozijo z avtom. Večinoma v Ljubljano. Od Kopra do Ljubljane človek že pride, pravijo, a potem v Ljubljani izgubi še vsaj pol ure, če ne več, da se sploh kam premakne. Kakovost bivanja v preostalem času je le tiha želja.

Vse skupaj je samoumevnost.

Oziram se na to s ptičje perspektive in se sprašujem, ali je res edina pot do sreče ta, da dosežemo standarde sprejemljivega, ki nam jih postavlja družba, ali pa je morda možno tudi standarde prilagoditi svoji ravni zadovoljstva.

Opolnomočene skupnosti za živahno Evropo

Spodnji prispevek je posnetek poudarkov z občnega zbora mreže ECOLISE o dogajanju v podrastniških organizacijah iz vse Evrope.

ECOLISE je mreža, ki združuje pionirje vseh starosti, dejavne na področju trajnostnega razvoja, ki ga vodi skupnost. Nekateri so bili dejavni že v 80-ih, drugi, med njimi mladi študenti, bodo kot pionirji prepoznani šele čez več desetletij. Ko se srečajo nekateri od najnaprednejših pobudnikov družbene in naravne regeneracije, je navzkrižno oplajanje idej zagotovljeno! Prav temu smo bili priča udeleženci četrtega občnega zbora ECOLISE zadnji teden v marcu.

Zbrali smo se v Luksemburgu, v prostorih mladinskega hostela v gradu Hollenfels.

Photo: Cynthia Tina – http://cynthiatina.com/

Ross Jackson je predstavil pregled zgodovine skupnostnih gibanj na svetu. Spomnil se je osemdesetih let in njegovega pionirskega dela v spodbujanju novih stanovanjskih skupnosti. V osemdesetih so okoljski problemi prodrli v kolektivno zavest. Razne skupine so se začele samoorganizirati, da bi si zagotovile samozadostnost, skupno bivanje, sožitje z naravo in se odpirale za inovativne oblike duhovnosti. Mnogim je postalo nesprejemljivo doma skrbeti za otroke, sicer pa večino časa preživeti v neki pisarni ali ustanovi. Stanovanjske skupnosti so bile prve alternative, ki so se oblikovale v teh letih. Ross meni, da je to bil prvi val gibanja, ki se je usmerjalo k trajnostni kulturi skupnostnega bivanja.

Hočem tisto, kar hoče mene

“Za življenje je potrebno malo, za nesrečno življenje se zahteva mnogo več,” modro ugotavlja Duško Radović. Pravi pa tudi: “Težko je biti sam. Težje kot to je edino, ko sta dva sama.”

Dodal bi, da je najtežje, ko nas je samih vsa država, pravzaprav vsa civilizacija, ko je samota norma in velja bivanje v živahni, dinamični skupnosti za nekaj čudaškega, če pa kdo sedi sam pred TV-jem, je to normalno.

Občutek samote je akuten, saj je samota zapovedana z nenapisano dogmo in socialnim pritiskom. Tudi družbeno dopustne oblike zbliževanja ljudi so normirane tako, da radost, toplina, sproščenost, ljubezen in podobni plemeniti občutki niso brezpogojni in da se ne znajdejo v konfliktu z zapovedanimi vrednotami sodobnosti: osebnim uspehom, bogastvom, kariero, tekmovalnostjo, nadvlado. Vedno in povsod postavljamo pogoje svoji sreči in ti pogoji so prezahtevni, da bi kdaj bili resnično srečni.

Zapuščeni smo, izolirani, oddaljeni drug od drugega, tudi ko sedimo le ped narazen. Kadar se s prevoz.org peljem v Ljubljano in nazaj, pogovor s sopotniki ne steče zlahka in naravno — zlasti mladina raje strmi v ekran telefona in se “pogovarja” z nekom “v oblaku”. Nič čudnega, ko pa nas v šoli 12 let dresirajo, da se ne pogovarjamo s sosedom, da med testi ne prepisujemo drug od drugega, kaj šele, da bi teste reševali skupinsko.

V neki šali možakar reče: “Bil sem nesrečen, dokler nisem prebral študije, ki pravi, da nisem edini.”

Wasting generations

It amuses me to read statistics on global generation of waste – simply because the phrase “waste generation” is such an oxymoron!

Generating or producing waste implies intention. It means there is is vision and plan behind it. To generate waste means to want it for a particular purpose. However, the reality is that waste is an embarrassing flaw in the system of managing resources – and ourselves, actually.

In nature most substances that come as a side-effect of biological processes soon find their way into other biological processes. The substances that cannot be absorbed accumulate gradually and transform into habitats or reserves.

We should drop the word “generate”, and just say “wasting”. That’s it: wasting, period. Humans are wasting everything they come in touch with. Who doesn’t know this powerful short animated film:

 

Wasted goods

We can turn the phrase around and describe ourselves as “wasted generations”. Don’t you think that whole generations are being wasted nowadays? You know: squandered. Not just generations of human beings, but also those of animals and plants. We are wasted in order to be feed the sheer madness of economic growth.

When I look around I don’t see progress and growth, I see is congestion and stress – in a shiny package. More trucks on the road, more planes in the sky, more tankers on the sea, more shopping malls where there used to be forests and fields, more smoke, more asphalt, more plastic … wasting, wasting, wasting …

Trucks and planes don’t carry better goods and better people. They carry waste in more and more efficient packages. (Efficient meaning deceptive.)

Eternity lost in an instance

Yearning for eternity led to the construction of some of the most magnificent and sturdy buildings in the history: pyramids, temples, churches … Today the tallest and shiniest commercial centres are driven by the exactly opposite motivation: instant gratification.

How and when did we barter eternity for a flash of pleasure? As valid as this question is, it is even more curious that we keep building immense sturdy structures even though we pretty much gave up on the quest for eternity.

It makes sense to invest centuries of time and thousands of human lives into building a pyramid that would last millennia, if your value is eternity. But why in the world would you build a skyscraper a hundred storeys high only to furnish offices for clerks that service instant gratification of a civilisation? Ok, we might conclude, philosophically, both eternity and instant gratification are illusory, subjective, but still, the consequence is as real as can be: extremely robust architecture. How did this happen?

POSLANICA LJUBEZNI ZA 2018

Ljubezen je brezmejna. A naše posode za izmenjavo ljubezni niso.

Ljubezen je kot voda: kot splošni koncept je neskončna, univerzalna, vseobsežna, prisotna v vsaki pori življenja. A kot taka je tudi povsem neuporabna. Da bi postala uporabna, mora privzeti konkretno obliko. Oblika jo naredi dostopno izkušnji.

Zrak je prijeten, ko je ravno prav vlažen, a vlage ne moremo piti. S čisto vodo v kozarcu lahko potešimo žejo, ne moremo pa v njej plavati. Ocean je ogromen, odličen za plavanje in vlago v zraku, ne moremo pa ga piti.

Včasih nam prav pride ena oblika, včasih druga. Po zdravi pameti vlivamo vodo v različne posode in oblike, da zadovoljimo svoje potrebe, a posode ločimo med seboj, da se okusi ne mešajo. Enako je v primeru ljubezni.

Graditi globok odnos pomeni odločiti se deliti mnoge posode: kozarce, vrče, skodelice, steklenice, kadi … Bliže ko smo si, več posod delimo med seboj. V primeru tesne intimnosti na posodah pustimo lastne sokove in druge sledi ter obratno, kar vpliva na okus vode, ko jo delimo z naslednjo osebo. Če damo mnogim dostop do svojih intimnih posod, lahko voda postane motna zmešnjava okusov, vonjev in barv. Lahko pa je tudi fantastičen koktail!

Gurman sem, rad imam »koktaile«! Rad imam ljudi, ki so se izoblikovali v stiku z okusnimi ljudmi in integrirali njihove okuse, vonje in barve ter jih zaokrožili v svoje lastne. Ne bi bil, kar sem, če tega ne bi počel tudi sam.

Da bi to počel zrelo, moram znati razbrati gnile okuse in vonjave ter se jim izogibati. Če že pridem v stik z njimi ali če delim posode z zelo intenzivno okusnimi ljudmi, moram svoje posode temeljito pomiti, preden jih delim s kom drugim. To je osnovna ljubezenska higiena.