Kako prijateljevati s trpljenjem

Trpljenje in nesreča sta hujši drogi kot alkohol, kot heroin, cigareti, denar, religija. Opazujte sile v lastnem drobovju: od kod ta blaznost, ki vas peha, kamor nočete?

Ste morda odvisni od trpljenja, od nesreče? Je to mogoče?

Želim si, da je mogoče!

Ker potem je rešitev vseh naših problemov sila preprosta. Ravnati moramo nasprotno, kot nam narekujejo sile v drobovju: ravnati moramo tako, kot je prav! Kljubovati, namesto da se vdajamo. Trpljenje bo še večje, kot je bilo, in odvisnost od trpljenja bo potešena.

Čez čas se bo kljubovanje razmahnilo in ustalilo, začeli bomo trpeti, ker se vdajamo novi gnili utečenosti. Nevidna sila nas bo spet pehala tja, kamor nočemo. Takrat se moramo spet dvigniti pokonci in trpeti — kljubovalno, v nasprotju z logiko, celo zdravo pametjo, prelisičiti svoj najgloblji čut za narobe.

Nič vam ni treba. Nič!

Ko vas um potegne v neko neumnost in se čez pol ure zaveste, da se počutite gnilo, v istem trenutku nehajte s tem in naredite, recimo, pet, deset sklec, spijte kozarec vode, stecite po stopnicah gor in dol, navijte glasbo in deset minut plešite … nekaj pač. Naporno bo, trpeli boste! Pozdravite in praznujte to trpljenje.

Opazujte, kako se v tem trpljenju počutite nekako drugače.

Trpeli boste tako ali tako. Lahko trpite kot bedak v votlih vzrokih, ki jih sploh ni. O njih ne morete reči niti tega, da ste jih sami ustvarili. Ne drži, da tečete kot osliček za korenčkom, ne drži, da si ga ne dopustite doseči. korenčka sploh ni! Da bi trpeli, si v predstavah rišete korenčke, jabolka, palice in biče. Predstavljate si tudi, da korenčka ne morete doseči, predstavljate si vso bolečino, ker vas tepe težka palica.

Od vse nesreče in trpljenja, ki jih prestajate, ima le neznaten delček podlago v nečem stvarnem. Večina je samoustvarjena.

Trpeli boste tako ali tako. Zakaj ne bi trpeli sveto? Zakaj ne bi vsaki samoustvarjeni iluziji pomahali z roko in jo ignorirali? Groza in strah! Brutalna bolečina! Mazohistu, navajenem, da se vsak dan prebiča, je odsotnost eksplozivnih dražljajev največje trpljenje.

Sveto je tisto trpljenje, ki se smeje v brk silam v drobovju. Izziva jih, izziva se, nepredvidljivo je in nenapovedljivo. Pretresti mora še samo sebe, se presenetiti in v tem trpeti. Če začne v trpljenju uživati, mora skočiti v trpljenje v uživanju. In tako naprej, vse dlje in globlje in širše. Tako zori.

Odraslost osebe se meri po zrelosti njenega trpljenja.

Trpljenja so smerokazi na poti usode. Brati se jih naučimo tako, da jih doživimo čim več in čim bolj pestro. Ah! Tisoč ved nas učijo v šolah, ne učijo pa nas, kako prijateljevati s trpljenjem.

Trpeli boste tako ali tako. Kaj boste danes naredili drugače, da boste trpeli bolje? In kaj jutri?

Advertisements

Sreča kakor sveča

Srečo kakor svečo druga le prižge,
vsaj malo tuje rabiš, da tvoja zagori.

Sreča kot nesreča dom najde v temi;
nesreča tja se skrije, sreča sij dobi.

Plamen bit je sveče, a če voska ni,
sreča je utrinek, ki vase izgori.

Sveča, sreča v Sonce sta zaljubljeni,
saj zanesljivo vzide popolnoma vse dni.

Sreča kot nesreča potrebuje plašč noči,
takrat šele je jasno: Čemu sploh svetiti?

Največja nesreča je sveča brez luči,
ali pa še huje, če zase le gori.

Sreča je, ko sveča daje luč v temi,
in kadar svoj plamen z drugimi deli.

Kaj sem sploh napisal? Niz verzov? Aforizmov? Je oblika sploh pomembna?

Komu mar!

Vem le, da se mi to vrti po glavi te dolge noči in kratke dni.

 

Lačnemu otroku jesti

Tri otroka imam: dva hranim, tretjega stradam — ker varčujem za polet v vesolje. Kaj si mislite o meni?

Vsak četrti, peti Zemljan je lačen (vsak deseti celo kronično podhranjen!). Vsi niso otroci, pa vendar. Večina ljudi je vpričo tega nemočna, milijarderji pa so mogočni le zato, ker so vpeti v mogočno finančno mašinerijo, in prav zato enako nemočni kot vsi ostali.

Vrnimo se k družini petih, kjer si eden privošči vse, trije dobijo (več ali manj) zadosti, eden pa strada. Vse zato, ker ima bogati toliko stroškov z vzdrževanjem dvajsetih avtomobilov, treh jaht, letala, vile, golf igrišča in zakladnice kapric, zato “ne more” poskrbeti za lačnega. Zdaj ga je pičilo še leteti v vesolje!

“Ej, ne dobiš polente, ker varčujem za nove motorje za vesoljsko sondo,” so odurne besede, kajne? A prav nič drugače ni, ko v časopisu na eni strani beremo o milijonih lačnih v Jemnu in na drugi o še-pa-še-milijardnem projektu izstrelitve nekega plovila na Mars.

Dokler nas to premalo gane, da bi se iz petnih žil uprli, smo kratko malo barbari. Naš vid je preveč zamegljen, možgani so predobro oprani, da bi videli jasno in da bi zmogli kaj narediti.

Gremo si grist nohte!

Onychofagia ali grizenje nohtov je pogosta oralna navada otrok in mladostnikov. Prisotna je pri približno 30% otrok, starih med 7 in 10 let ter pri 45% najstnikov. Tudi približno 10% starejših od 30 let si še vedno grize nohte.

Ste tudi vi (kdaj bili) onychofagist (nohtogrizljač)? So vam kdaj mazali nohte s feferoni ali drugimi ogabnimi substancami? So jih porezali, kolikor se je le dalo, da jih le ne bi grizli? So vas kregali, zmerjali? Ali pa ubrali drugačno taktiko in vas prijazno prepričevali, da se to ne spodobi za pridne fantke in punčke? Vas je sram, če vas kdo zaloti med tem početjem?

Časi so se spremenili, toda grizenje nohtov še vedno ni nekaj, kar bi starše navdajalo z navdušenjem. Čutimo ga kot problem in kako drugače ga rešiti kot tako, da ga zatremo?

Morda se vam bo zdelo prismuknjeno, ker branim in zagovarjam grizenje nohtov. Morda ne boste marali slišati, da si otrok grize nohte zaradi vseh nas in naših nespametnih navad. Rekli boste: »Živčen je, ker se je tak pač rodil. Kaj imam jaz s tem?«

Če ne grizete nohtov (oz. če se ne spomnite, kako ste si jih nekoč grizli), ne boste mogli razumeti otroka s to potrebo. Ne boste razumeli sprostitve notranje napetosti. Prav tako mu boste teže pomagali, da se navade znebi, ko spozna, da je ne mara ali ne potrebuje.

“Verujem” pomeni “ne vem”

Srčiko vsega zla lahko strnemo v besedico “vem!”

O tem sva se nedavno pogovarjala s sopotnico na dolgi vožnji od Slovenije do Belgije. Spraševala sva se o ozadju trenutno močne radikalizacije (verske in politične), ugotavljala, kako bolna je postala socializacija (primarna in sekundarna), godrnjala sva nad impotentnostjo sistema izobraževanja itd.

Pa se mi je utrnil a-ha, da “verujem” v resnici pomeni “ne vem”. Zdrava vera je zaupanje, da obstaja višja inteligenca, božanskost, ki ve neskončno več kot jaz. Lahko da ve popolnoma vse, a tega zavoljo svoje omejenosti ne morem vedeti. Lahko le zaupam. Z lastnega skrajno omejenega zornega kota je jasno, da ne vem vsega, zato pač moram v marsikaj preprosto verjeti. To je zdrava vera: ne vem, torej verujem.

Radikalizacija prinaša prav nasprotno! Goreči verniki nastopajo iz drže “vem!”

Drža se nadaljuje z: “Jaz vem, torej drugi, ki se z mano ne strinjajo, ne vedo. Ker ne vedo, jih moram podučiti. Če vednost zavračajo, so neumni itd.”

Takšna (vse)vednost je (pre)pogosto zlo, kar je prepoznavno po tem, kako nasilna je. Kadar nekdo že po “defaultu” ve, so vsi, ki se z njim ne strinjajo, nevedni. In če v svoji nevednosti vztrajajo ali si celo drznejo oporekati Sveti Resnici, jo zanikati, ji kljubovati ali se celo bojevati proti njej — kaj drugega mu preostane, kot da jih zatre?

Takšno prepričanje je le korak stran od tega, da nek norec na podlagi gole predstave, da se drugi ne strinjajo z njim, vzame polavtomatsko orožje in postreli kup ljudi. Le korak stran je od samomorilskega bombnega napada nad brezverniki. Le korak stran je žaljenje novinarja na novinarski konferenci.

Težko jim je zameriti, saj so 200% gotovi, da je njihova avtoriteta vsevedna. Ponoviti kar koli za vsevedno avtoriteto, je seveda Resnica, kajne?

In kaj, če ni?

Bright side of my carbon footprint, part 3

As warm autumn days are coming to an end I am being reminded that I should finish my “carbon footprint’s bright side” series. So here is the last part, following part 1 and part 2.

In mid July 2018 the sweet aftertaste of the GEN conference from Tallinn still lingered as I hitchhiked with my new friend Lars from a small bay at SE of Gotland towards Visby. I also carried in me an empty feeling due to everything that is implicit in most green movements. There are so many assumptions, and they are so difficult to change, no matter how “enlightened” we think we are. The roots of global change are cultural, not technological.

Two days of sailing helped me imagine what life used to be like 100 and more years ago. First of all: everything was slower. Today we might not agree, but I think 10-12 km/h is a decent speed; within two days we made it across the Baltic sea! And we could rest on the way as the wind did the work for us. Why are we compelled to go faster?

Our civilisation is so obsessed with speed and efficiency that it doesn’t allow you to sit back and rest. If you’re not productive, you should feel ashamed or guilty! I think you should be resting most of the time and getting active only when necessary.

Well-designed ship does most of the work for you. Maybe that’s also a sign of a well-designed society. The system should do most of the work and in the meantime, we should be able to rest and devote out time to creativity, art, beauty, joy.

 

Sweden: Everybody loves Russians!

Ecovillage with a view on an army base just across busy road seemed to me such a contradiction. Well, Suderbyn is exactly such an ecovillage. Gotland island is an amazing eco-system, but it just happens to lie in the middle of the Baltic sea, therefore it has extreme strategic importance.

NATO is compelled to expand military forces on the edge of its territories, particularly near Mother Russia. NATO base on Gotland has therefore been growing in the recent years and spreading as far as the territory of Suderbyn ecovillage. Thus two radically contrasting dynamics are meeting like David and Goliath.

Suderbyninans are not giving in easily. They are resilient and innovative. I was impressed by pioneering spirit, eco-innovation and experimentation, charming community vibration and more. Their openness is such a contrast to radically closed military zone with high fences and scary signs.

Kako naj ti povem …

Ob surovi resnici
se ne znam obrniti
v nebo,
moj pogled je uprt
v ekran,
da ne rečem
v tla.

Tam je vse svetleče,
tam ni kriz,
neviht in žleda,
tam so le slike.
Kako naj ti skozi ekran
povem, da Svet trpi?
Kako naj ti povem,
da ni vseeno?