Simbol = najvišja moč

“Ko me povabijo h kakšni revoluciji, jih najprej vprašam, ali imajo zastavo in ko rečejo, da imajo zastavo, vem, da to ni moja revolucija.”

Pred leti sem prebral ta citat južnoameriškega avtorja, a kasneje nisem mogel potrditi, da je to zares njegov citat, zato sem tu njegovo ime preskočil. Misel je vseeno takšna, da bi se z veseljem podpisal pod njo.

Po drugi strani vem, kako se gradi moč v družbi; vem, da so zastave, grbi in simboli tista zadnja stvar, ki za seboj potegne ultimativno identifikacijo. Zato včasih stopim pod kakšen simbol — npr. zdaj, ko pripravljamo akcijo Očistimo svet v enem dnevu, ki se bo zgodila 15. 9. 2018.

V knjigi Slovenija: navodila za uporabo pišem o tem, kako se gradi moč v družbi in navajam osem ključnih področij, na katerih se gradi moč. Zadnje področje so simboli — in ker je danes, 29. 6. 2017, v Ljubljani koncert Nosil bom rdečo zvezdo, sem se odločil deliti z zainteresiranimi bralci osem virov moči …

1. Vsaka skupina ljudi, zavedno ali nezavedno, vsakomur določi položaj. Kdor ima več moči oz. je na višjem rangu, lahko določa položaj zase in za druge; zrele skupine zlahka dopuščajo zrelim posameznikom več moči (privilegiran položaj), saj posamezniki tega zaupanja ne bodo zlorabljali.

2. Ko so določeni položaji, sledi gradnja komunikacije, pri čemer so ključni podatki. Nadzor na podatki, posebej prikrivanje in potvarjanje podatkov, lahko močno prevesi moč na stran tistega, ki drži nadzor v svojih rokah. Manipuliranje s podatki prinaša ogromno koristi, zato se mu je zelo težko upreti. S potvarjanjem podatkov si poskušamo izboljšati položaj v odnosu do drugih. Resnično globoko transparentnost je zelo težko gojiti, saj terja izredno visoko integriteto pri vseh vpletenih.

DEMONSTRACIJA PROTESTA

Demonstracija: dokaz, izkazan z logiko. Protest: svečana javna izjava.

Saj vem, da je razlagati sodobne besede z njihovim davnim pomenom etimološka zabloda, a težko se je upreti, da ne bi … Razvoj jezika je grozovito nepredvidljiv – mesecem od devetega do dvanajstega danes pravimo »sedmi«, »osmi«, »deveti«, »deseti« (september, oktober, november, december), a tega niti ne opazimo. Povsem smo navajeni, da so pomeni pač takšni, ne ljubi se nam jih narediti smiselne, logične.

V slovenščini si »proti« in »protest« delita kar štiri črke, zato niti ni čudno, da nam protestirati pomeni sporočati, da smo proti. 40.000 zadetkov za »protest proti« v primerjavi s 780 za »protest za« (v iskalniku najdi.si) sporoča, na kaj se v splošni družbi nanaša beseda protest. Toda v latinščini »pro« pomeni »za«, »test« pa »svečano javno izjaviti«. Skratka, protestirati pomeni stopiti pred javnost in sporočiti, za kaj si prizadevamo, za kaj se postavljamo. Vzklikati proti je votlo dejanje, če obenj ne postavimo odločen, utemeljen vzklik za nekaj drug(ačn)ega!

Podobno je, ko se ljudje zberejo in demonstrirajo. Za kaj ali proti čemu? Pomen besede »demonstrirati« je: dokazati z logiko. Ko demostriramo, moramo vedeti, s kakšnimi argumenti obratujemo in za kaj se postavljamo. Premalo je reči, da nam nekaj pač ni všeč.

Tale moj zapis je demonstracija protesta, saj javno izjavljam, kaj zagovarjam in to logično utemeljujem. In kaj utemeljujem? Preprosto to, da bi po mojem mnenju »protest« in »demostracija« morala biti pozitivna. To naj bo vzorec, vi se potem sami odločite za kaj vse boste protestirali in demonstirali.

Tu še nismo bili

Bil je tak oblačen dan,
težek, siv, uscan, usran,
vi v zaroti proti nam,
mi v protestu proti vam.
Za prekletstvo iz neba
več ne rabimo Boga.

Ah, kjer smo zdaj, tu še nismo bili,
človeku se v življenju marsikaj zgodi.
Groza in strah! Le kam ta svet drvi?
Ljudem se v življenju marsikaj zgodi.

Inkubator za trajnostne inciative v Sloveniji

ERAZMUS+ projekt Community Learning Incubator Programme for Sustainability (CLIPS) je v zadnjih dveh letih razvil podporni program za skupine, ki začenjajo trajnostno naravnane projekte, ki so v tranziciji, prestrukturiranju, krizi ipd. Manja Vrenko in Nara Petrovič sodelujeva pri oblikovanju CLIPS-a že od začetka v družbi izkušenih predstavnikov iz ekoloških naselij iz še osmih evropskih držav.

Projekt se bliža koncu, smo v fazi preizkušanja rezultatov našega dela. CLIPS smo tako 6. maja 2017 prvič predstavili v Sloveniji na 6-urni delavnici, ki je potekala v Okoljskem centru v Ljubljani. Na podlagi odzivov bomo izpilili še zadnje podrobnosti in bo do jeseni inkubator za trajnostne iniciative na voljo zainteresirani javnosti. Prav tako bo na voljo CLIPS vodič v slovenščini.

Veseli smo izredno pozitivnih odzivov devetih udeležencev iz štirih različnih iniciativ z različnih koncev Slovenije. Bili so zelo zadovoljni z razmerjem med teorijo in prakso, s strukturo delavnice, s predstavitvijo programa CLIPS, s kakovostjo moderiranja, s preprostimi, a uporabnimi orodji. Opazili so, da so najbolj genialna orodja najpreprostejša in prav to jim je bilo izredno všeč. Želeli so si, da bi se še mnogo bolj poglobljeno posvetili tematiki konfliktov, moči v skupinah, preživeli skupaj dalj časa. Izrazili so tudi veliko željo po večdnevni delavnici jeseni.

Delavnico smo pripravili in moderirali Dmitriy Kopina, Manja Vrenko in Nara Petrovič.

V prispevku Trajnostni razvoj: nedokončan posel lahko preberete, kako se je začel razvoj programa CLIPS na srečanju v Italiji novembra 2015. Konec maja 2017 nas čaka še zadnje, sedmo srečanje v Estoniji in potem le še finalni koraki. Vesel sem, ker bomo lahko s tem programom podprli razvoj čim več trajnostnih inicitiv tudi pri nas — da se bodo rodile zdrave, prebolele vse otroške bolezni ter nazadnje dosegle zrelost in razcvet.

 

How to shit

I need a new word!

English language has no neutral word for shit, my main field of research. All are either clinical, vulgar, slangish, or baby talk: BM, crap, defecate, discharge, excrement, expurgate, evacuate, faeces, poop, secretion, stool, ca-ca…

Shit!

We take a shit – or rather leave it – every day. Or at least we wish we would. Still, talking about shit is obscenity. To me this is a clear sign of dungmatism.

I always wished someone would cut the crap and speak out on our collective shitzophrenia. Since nobody else did it so far, I guess it will have  to be me…

We are repulsed by shit from our anus, while naively swallowing the shit that is smeared all over mass media. We evade any touch with feces while filling our home with all kinds of shit. Our minds are filled with futile, vain, nonsensical mental diarrhea.

We don’t want to have anything to do with our own shit. We dump it into toilet and flush it away and we’re done with it once and for all. We don’t give a shit about shit!

Ultimately we become estranged from the elementary act of defecation, unable to shit as a normal human being.

Globally, the total value of wasted resources and health-care expenses, related to our perverted shitting culture is gargantuan.

I am not the first to say this: one of the biggest blunders of humanity is water toilet. Where I am the first is in pulling all the threads together and creating a science about shit, called fecology.

It is not only about what happens to the faecal matter and urine after we excrete them, it is about how we do it: in what bodily posture, in what emotional state, in what social context. Fecology brings shit to the surface of absolutely every branch of science, culture and art: psychology, sociology, ethnology, ecology, biology, chemistry, history, geography, philosophy, religion, fashion, economy of shit. But first and foremost fecology is about elementary well-being and plainest possible common sense.

Umetna inteligenca: drugi Jezus

Kdo so naši idoli etike? Navadno so to osebnosti izredno visoke osebne integritete. A integriteta ne pomeni nujno popolne brezhibnosti ali brezkompromisnosti. Pritegne nas njihova modrost, s katero presodijo vsako situacijo edinstveno — povsem izven običajnega konteksta, v katerega smo ujeti ostali s svojim odločanjem na podlagi svojih izkušenj. Kot pravi Anthony De Mello: “Modri postanemo, če nismo pod vplivom izkušenj.”

Pred kratkim so se kristjani spominjali Jezusa, njegovega križanja in vstajenja. S tem so pričali o moči zgodbe — posebej davne, težko preverljive zgodbe, najsi o še tako impresivnem človeku, ki je znal razsojati izven konteksta takratnih izkušenj. Od vsega skupaj so na koledarju ostala praznovanja pompoznosti, ne svetosti. Kristjani praznujejo pompozno (deviško) rojstvo in še bolj pompozno (prelisičeno) smrt. Kje na koledarju je datum, ko Jezus nažene trgovce, ki so iz templja naredili kraj trgovanja in ne češčenja? To bi bil en lep praznik: praznik jeznega Jezusa!

A tega praznika ne bo, saj ljudje ne maramo, če se nekdo jezi na nas. Le kaj bi naredil jezni Jezus, ko bi videl poplavo nakupovalnih središč, svetišč sodobnosti, in religijo trgovanja, ki je božje stvarstvo degradirala na nivo gole surovine, s katero lahko počne, kar se ji zahoče? In cerkev, ki v Jezusovem imenu vzdržuje svojo slavo na pompu, ne pa na brezkompromisni zavezi služenju božanskosti?

Brezkompromisna etika ni priljubljena, priljubljen je pomp — religije vzdržujejo maso privržencev prav na tem. Marketing je uspešen iz istega razloga. Nič čudnega, da imajo največje naklade sveti spisi, reklame in rumeni tisk: kar je pompozno, bleščeče in težko preverljivo, še najbolj pritegne pozornost ljudi.

Toda jaz pravkar berem Waldena, knjigo Henryja Davida Thoreauja iz sredine 19. stoletja. Slovenska naklada 700 izvodov ni pokazatelj, da bi bralci ravno hlastali po njej. Ni ne pompozna ne težko preverljiva, skratka, ni ne rumeni tisk ne verski spis.

Potrpljenje svetlobe

Lahko se trudimo na silo omejiti
temo,
ali pa podremo stene in
spustimo noter luč neba.
Lahko poskusimo ustaviti neumne,
ali pa pospešimo razsvetljevanje
prav vseh ljudi.

Ne le, da si neumnost
ne postavlja mej,
neumnost ne dopušča,
da bi ji postavljali meje.
Neumnost je nemogoče
zamejiti, zapreti,
možno jo je samo
razsvetliti (čeprav se upira)
in počakati,
da si postavi meje
sama.