Trpljenje in nesreča sta hujši drogi kot alkohol, kot heroin, cigareti, denar, religija. Opazujte sile v lastnem drobovju: od kod ta blaznost, ki vas peha, kamor nočete?
Ste morda odvisni od trpljenja, od nesreče? Je to mogoče?
Želim si, da je mogoče!
Ker potem je rešitev vseh naših problemov sila preprosta. Ravnati moramo nasprotno, kot nam narekujejo sile v drobovju: ravnati moramo tako, kot je prav! Kljubovati, namesto da se vdajamo. Trpljenje bo še večje, kot je bilo, in odvisnost od trpljenja bo potešena.
Čez čas se bo kljubovanje razmahnilo in ustalilo, začeli bomo trpeti, ker se vdajamo novi gnili utečenosti. Nevidna sila nas bo spet pehala tja, kamor nočemo. Takrat se moramo spet dvigniti pokonci in trpeti — kljubovalno, v nasprotju z logiko, celo zdravo pametjo, prelisičiti svoj najgloblji čut za narobe.
Nič vam ni treba. Nič!
Ko vas um potegne v neko neumnost in se čez pol ure zaveste, da se počutite gnilo, v istem trenutku nehajte s tem in naredite, recimo, pet, deset sklec, spijte kozarec vode, stecite po stopnicah gor in dol, navijte glasbo in deset minut plešite … nekaj pač. Naporno bo, trpeli boste! Pozdravite in praznujte to trpljenje.
Opazujte, kako se v tem trpljenju počutite nekako drugače.
Trpeli boste tako ali tako. Lahko trpite kot bedak v votlih vzrokih, ki jih sploh ni. O njih ne morete reči niti tega, da ste jih sami ustvarili. Ne drži, da tečete kot osliček za korenčkom, ne drži, da si ga ne dopustite doseči. korenčka sploh ni! Da bi trpeli, si v predstavah rišete korenčke, jabolka, palice in biče. Predstavljate si tudi, da korenčka ne morete doseči, predstavljate si vso bolečino, ker vas tepe težka palica.
Od vse nesreče in trpljenja, ki jih prestajate, ima le neznaten delček podlago v nečem stvarnem. Večina je samoustvarjena.
Trpeli boste tako ali tako. Zakaj ne bi trpeli sveto? Zakaj ne bi vsaki samoustvarjeni iluziji pomahali z roko in jo ignorirali? Groza in strah! Brutalna bolečina! Mazohistu, navajenem, da se vsak dan prebiča, je odsotnost eksplozivnih dražljajev največje trpljenje.
Sveto je tisto trpljenje, ki se smeje v brk silam v drobovju. Izziva jih, izziva se, nepredvidljivo je in nenapovedljivo. Pretresti mora še samo sebe, se presenetiti in v tem trpeti. Če začne v trpljenju uživati, mora skočiti v trpljenje v uživanju. In tako naprej, vse dlje in globlje in širše. Tako zori.
Odraslost osebe se meri po zrelosti njenega trpljenja.
Trpljenja so smerokazi na poti usode. Brati se jih naučimo tako, da jih doživimo čim več in čim bolj pestro. Ah! Tisoč ved nas učijo v šolah, ne učijo pa nas, kako prijateljevati s trpljenjem.
Trpeli boste tako ali tako. Kaj boste danes naredili drugače, da boste trpeli bolje? In kaj jutri?