Archive | May, 2018

Eni plodovi so za ritko

14 May

So rajski plodovi za usta in rajski plodovi za ritko! Pardon, rujski.

Ruj je grm, ki obrodi maja in od daleč izgleda kot velikanska skuštrana regratova lučka ali rdečkast kosmič volne.

180514_Ruj1.jpg

Na dotik je puhast, pa lepo smolnato diši. Na deževen dan, kakršen je bil današnji, se v puh ujame obilo vode.

V mesecu maju je ritka posebej vesela, ker si jo brišem z rujskimi plodovi! Poglejte no to izobilje na dlani!

180514_Ruj2.jpg

To je moja daleč najljubša ritobrisna rastlina. 100% naravno, eko, bio, zero mile, zero waste … in zero ostanka na ritki, no, razen prijetnih dišav.

Primerna je za kompostna stranišča, v navadnem WC-ju pa se je treba malo znajti — posebej za nabiranje in začasno shranjevanje. Meni raste dobesedno na poti na stranišče. 🙂

Rujeve plodove je vredno izkoristiti v času rasti, ker jo je težko dobro shraniti. Ko se posuši je drobljiva in je ostra. Za sušenje in shranjevanje se bolje obnesejo koruzne nitke.

No, tu je še par variacij raznih naravnih materialov, primernih za brisanje ritke. Za podrobnosti pa, seveda, poglejte v knjigo Človek: navodila za uporabo 🙂

slide13

Bom končal z “Dober tek!”, pa si ga sami prevedite za ritko. 🙂

 

Advertisements

Narobu svet

7 May

Kako ne bi človek prisluškoval zanimivi debati ob sosednji mizi?

Sedim sam. Jem. Tik ob meni štirje mladi klepetajo o nepremičninah: kako drage so, kako se nič pametnega ne dobi za najet, če je cenovno ugodno, je zanič, če je solidno, je nesramno drago. Luknje (omenjali so 15 m2) se oddajajo za 450€, večjih stanovanj si sploh ni mogoče privoščiti. V turističnih krajih poleti hočejo čim več izcediti iz tujih gostov, zato raje oddajo njim za par mesecev, kot resnim celoletnim najemnikom.

Obenem vsi nekje delajo. Navadno nekje daleč, kamor se, seveda, vozijo z avtom. Večinoma v Ljubljano. Od Kopra do Ljubljane človek že pride, pravijo, a potem Ljubljani izgubi še vsaj pol ure, če ne več, da se sploh kam premakne. Kakovost bivanja v preostalem času je le tiha želja.

Vse skupaj je samoumevnost.

Oziram se na to s ptičje perspektive in se sprašujem, ali je res edina pot do sreče ta, da dosežemo standarde sprejemljivega, ki nam jih postavlja družba, ali pa je morda možno tudi standarde prilagoditi svoji ravni zadovoljstva. Continue reading