Archive | April, 2018

Opolnomočene skupnosti za živahno Evropo

26 Apr

Spodnji prispevek je posnetek poudarkov z občnega zbora mreže ECOLISE o dogajanju v podrastniških organizacijah iz vse Evrope.

ECOLISE je mreža, ki združuje pionirje vseh starosti, dejavne na področju trajnostnega razvoja, ki ga vodi skupnost. Nekateri so bili dejavni že v 80-ih, drugi, med njimi mladi študenti, bodo kot pionirji prepoznani šele čez več desetletij. Ko se srečajo nekateri od najnaprednejših pobudnikov družbene in naravne regeneracije, je navzkrižno oplajanje idej zagotovljeno! Prav temu smo bili priča udeleženci četrtega občnega zbora ECOLISE zadnji teden v marcu.

Zbrali smo se v Luksemburgu, v prostorih mladinskega hostela v gradu Hollenfels.

EcoliseCynthia04

Photo: Cynthia Tina – http://cynthiatina.com/

Ross Jackson je predstavil pregled zgodovine skupnostnih gibanj na svetu. Spomnil se je osemdesetih let in njegovega pionirskega dela v spodbujanju novih stanovanjskih skupnosti. V osemdesetih so okoljski problemi prodrli v kolektivno zavest. Razne skupine so se začele samoorganizirati, da bi si zagotovile samozadostnost, skupno bivanje, sožitje z naravo in se odpirale za inovativne oblike duhovnosti. Mnogim je postalo nesprejemljivo doma skrbeti za otroke, sicer pa večino časa preživeti v neki pisarni ali ustanovi. Stanovanjske skupnosti so bile prve alternative, ki so se oblikovale v teh letih. Ross meni, da je to bil prvi val gibanja, ki se je usmerjalo k trajnostni kulturi skupnostnega bivanja.

Continue reading

Advertisements

Hočem tisto, kar hoče mene

18 Apr

“Za življenje je potrebno malo, za nesrečno življenje se zahteva mnogo več,” modro ugotavlja Duško Radović. Pravi pa tudi: “Težko je biti sam. Težje kot to je edino, ko sta dva sama.”

Dodal bi, da je najtežje, ko nas je samih vsa država, pravzaprav vsa civilizacija, ko je samota norma in velja bivanje v živahni, dinamični skupnosti za nekaj čudaškega, če pa kdo sedi sam pred TV-jem, je to normalno.

Občutek samote je akuten, saj je samota zapovedana z nenapisano dogmo in socialnim pritiskom. Tudi družbeno dopustne oblike zbliževanja ljudi so normirane tako, da radost, toplina, sproščenost, ljubezen in podobni plemeniti občutki niso brezpogojni in da se ne znajdejo v konfliktu z zapovedanimi vrednotami sodobnosti: osebnim uspehom, bogastvom, kariero, tekmovalnostjo, nadvlado. Vedno in povsod postavljamo pogoje svoji sreči in ti pogoji so prezahtevni, da bi kdaj bili resnično srečni.

consumerism

Zapuščeni smo, izolirani, oddaljeni drug od drugega, tudi ko sedimo le ped narazen. Kadar se s prevoz.org peljem v Ljubljano in nazaj, pogovor s sopotniki ne steče zlahka in naravno — zlasti mladina raje strmi v ekran telefona in se “pogovarja” z nekom “v oblaku”. Nič čudnega, ko pa nas v šoli 12 let dresirajo, da se ne pogovarjamo s sosedom, da med testi ne prepisujemo drug od drugega, kaj šele, da bi teste reševali skupinsko.

V neki šali možakar reče: “Bil sem nesrečen, dokler nisem prebral študije, ki pravi, da nisem edini.”

Continue reading