Slišal sem opico …

13 Sep

Slišal sem opico! In še eno! Videl sem samo rep…

Tako je v džungli Bornea. Slišati je vse živo, da bi videl kakšno žival, pa sem moral stati pri miru in čakati, da se kakšno bitje prikaže in mi podari kanček radovednosti ter potem spet izgine v neprehodno goščavo. (Neprehodno le za nas.)

Pot je vzdrževana, saj smo v nacionalnem parku. Vzdrževana ne pomeni tlakovana. Le zaraščena ni. Shojena pot vijuga levo desno, gor in dol, včasih položno, včasih strmo. Kadar gre strmo, je treba hoditi zelo pozorno, saj so hudourniki sprali prst s korenin, enih tanjših, drugih debelejših. Oblikujejo nenakomerno mrežo, ki prav čaka, da prestreže neroden korak in ujame nepripravljen gleženj v svoj primež. Kjer ne gre drugače, so namestili improvizirano lestev, ki po slovenskih standardih nikoli ne bi dobila “uporabnega dovoljenja”.

K sreči kot bosonogec zelo dobro berem teren pred seboj in stopam spretno, hitro in zelo tiho. Dohitim dva pohodhika, zaznata me šele, ko sem jima tik za hrbtom. Obrneta se in se zdrzneta … Neobrit bosonogi divjak brez majice se jima nasmehne in gladko zdrsne mimo njiju kot drsalec po vodi. Korenin niti ne čuti več.

PotopisBrezFotk

Preseneti me je, koliko je v gozdu mesojedih rastlin! Čašice raznih oblik s privzdinjenim pokrovčkom čakajo na plen — ene na tleh, druge malo višje, tretje povsem na krošnjah visijo s končkov listov na tanki močni nitki.

Hodim, hodim, pogledam v tla in tam je — kača! Zadnji hip podaljšam korak, da ne stopim nanjo. Skočim še korak naprej in potem pogledam to … kačo, ki ni kača, ampak avtocesta mravelj. Milijon jih povsem na gosto drvi po vijugasti korenini čez pot v luknjo na drevesu. Vsaka druga nekaj nosi. (Morda tudi ostale kaj nosijo, a nič vidnega.) Korenina je zaradi njih izgledala povsem kot kača, ki počasi drsi po tleh. Huh!

Kasneje srečam več podrtih dreves, z ohranjem lubjem in požrto vsebino. Morda so za to krive prav te mravlje (termiti)?

Do najbolj oddaljene plaže je 4 km. Seveda se namenim prav tja. Hoja po težavnem terenu mi vzame uro in četrt — pol toliko, kot piše v brošuri. Zadržim se na “plaži”, kjer se rečica izliva v Južno kitajsko morje in opazujem podrobnosti. Rečica je povsem rjave barve, saj nosi obilico mineralnih snovi iz bohotnega gozda. Zato je tudi morje prav takšne barve, nič kaj sinje kot jadran, prej blatna mlakuža.

Drobni rakci si delajo peščene luknjice in iz njih mečejo kroglice peska. Toliko jih je, da je vsa plaža pokrita s drobnimi kroglicami in luknjičasta.

Po skalah plazijo majhne ribe-amfibije, ki jim očitno bolj paše na zraku kot v vodi. Rad bi si jih pobliže ogledal zato hodim za njimi okrog skale, a se mi spretno izmikajo na drugo stran, poskakujoč kot minijaturni tjulni.

Naenkrat zaslišim trušč v krošnjah na drugi strani in uzrem nekaj opic, kako se podijo med vejami. Ena me za hip pogleda in izgine. Preostane mi poslušanje šumov in glasov.

Okopam se. Morje je toplo. In zelo plitko. Poleg tega oseka bliskovito pobira še tisto malo morja, kar ga je v zalivu. Namočim se na hitro v plitvini, na obali pa se še polijem s sladko vodo iz bazenčkov izpod potočkov, ki curljajo z vseh strani.

Na Borneo pade 4200 mm dežja letno, zato ni nič čudnega, da je voda povsod. Če je dan in pol sončno, domačini že rečejo: po tako sončnem dnevu bo gotovo dež. In res, če ne zvečer, pa gotovo ponoči ali drugo jutro pride dež. (Ko to pišem, je ura pol osem zvečer in nad mestom grmi.)

Ves dan sem imel sicer srečo! Ujel sem res sončen dan! Kolege je pred nekaj dnevi dobro premočilo. To sicer ni nič takega, saj so dnevne temperature med 28 in 31, ponoči pa se včasih spustijo do 23. In tako je vse leto. Letni časi ne obstajajo. Obstaja samo monsun, ko dežuje vsak dan namesto vsak drugi.

Pot s plaže do motornih čolnov, ki obiskovalce popeljejo do začetnega pristana, je bila počasnejša, vzel sem si čas in se veliko ustavljal, opazoval trave, liste, metulje, mravlje, prestrašil sem velikega kuščarja, da je zdrvel kot avtek na baterije po peščeni poti in naravnost čez potoček v džunglo. Kako dolgo je bežal, sem lahko sklepal po šelestenju listja. Rekel bi, da je prešprintal vsaj šestdeset metrov.

Poti v nacionalnem parku so dolge, ljudi pa je malo. Naužil sem se samosti z divjino. Napadalnih in nevarnih živali ni naokrog, zato obiskovalcem dopuščajo na pohode tudi brez vodičev ali spremstva. Počutil sem se varnega, hkrati pa me je prevevalo spoštovanje do tega meni povsem tujega sveta.

Vem, da tu nisem doma. Bežen obiskovalec sem. Navdahnilo me je spoznanje, da bi površina Zemlje bila prav takšna, če ne bi bilo modernih ljudi: bohotno živa, povsem poraščena z rastlinami (kjer koli podnebje to dopušča) in glasna od raznovrstnih živali. Kaj je naravi deset tisočletij? Ravno prav, da preboli virus, imenovan Homo sapiens.

 

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: