Archive | August, 2017

Basen o razpočenem žabcu Janezu

26 Aug

Žabec Janez je nekega dne prišel z velikega jezera na obisk k žabcu Jaki, ki je živel v prav majhni mlaki. Žabec Janez se je bahal, da živi v velikem jezeru in da se celo seli na ocean, a žabec Jaka si tega ni mogel niti predstavljati. Spraševal in spraševal je, kako veliko je to jezero, kako velik je ocean. Žabec Janez je napihnil trebuh, kolikor je lahko, da bi pokazal, a Jaki še vedno ni bilo jasno. Janez se je napihoval še in še in še … ter se nazadnje razpočil.

sharerobotic

Ob tej zgodbi ne želim načeti moraliziranja o nadutosti. Bolj me zanimajo vsi možni primeri, ko se kakšna (nerodna) inflacija besed konča v nesporazumih in nerazumljenosti ali celo globokih obtožbah in sporih ter nazadnje v razblinjenih sanjah za vse vpletene. Zanima me tudi, kakšne so dolgoročne posledice zanikanih visokoletečih obljub, prelomljenih svetih zavez in vzvišene samopravičnosti. Naj gre za zakonsko zvezo, podjetniško partnerstvo, politično zavezništvo ali kak drug odnos, v glavni vlogi postavljam žabca Janeza in žabca Jako, vi pa sami presodite, ali vas njuna zgodba nagovori ali ne.

V Sloveniji (pa tudi marsikje drugje v relativno majhnih kulturnih okoljih) je pač tako, da moramo znati govoriti tudi druge jezike in ne le svojega, da bi nas razumelo dovolj ljudi. Pogosteje kot drugi moramo dvigniti glas, da sploh pritegnemo pozornost. Malone obsojeni smo na napihovanje, da bi bili slišani. A biti slišan še ne pomeni biti uslišan in razumljen, viden in sprejet. S tem praktično pristanemo na pol poti do cilja in navadno se s tem tudi zadovoljimo, saj je vrabec v roki boljši kot golob na strehi, kajne? Ne vem, ali je to dobro ali ne, a zdi se mi, da pri nas preprosto tako je.

Žabec Janez, da bi dosegel svoje cilje, začne komunicirati s svetom polnih ust samohvale (in z jato golobov v propagandnem sporočilu — vrabci so seveda cenzorirani). Videti je, da o njegovih dobrih namerah preprosto ne more biti dvoma. Kdor ga pozna, sicer ve, da ima predvsem izjemen oddelek za propagando (in za skrivanje neprijetnih informacij – čivkanja teh prekletih vrabcev!), kdor ga ne pozna, zlahka zaupa njegovi sladkobesednosti (in mu nasede). Žabec Janez zaničuje druge, če se ne strinjajo z njim. Zahteva strinjanje, če ne … »/#&$;>*! Pred močnimi klečeplazi, da bi ga podprli in da bi pokazal, da ceni njihovo podporo, ali pa je ravno prav korekten, da dobi podporo, ki jo potrebuje. Ko dobi, kar je hotel, se zanje ne zmeni več, zlasti, če mu obrnejo hrbet. Ne sprašuje se, ali je to upravičeno ali ne in ne odgovarja več za to, kar jim je obljubljal. Če se mu drznejo postaviti po robu, jim postreže peklensko zmedo, polno groženj in pritiskov. Continue reading

Advertisements

Tržno naravnana permakultura

15 Aug

Obisk permakulturnega posestva Ridgedale na Švedskem, ki ga je ustanovil Richard Perkins, se je izkazal za zadetek v polno! Richard se ne šali! Permakultura zanj ni romantika, ampak praktično orodje za učinkovito poslovanje na majhni kmetiji in dobro življenje od nje. Kako mu uspeva?

Richard pove, kako je nekoč delal v klasični pridelavi in prodaji zelenjave. Bilo je grozno! Ogromno dela za malo denarja. Nekaj je bilo treba spremeniti. Danes pravi, da je kmetijstvo, če se ga pravilno lotimo, najdonosnejši in najplemenitejši poklic – posebej zelenjadarstvo. Mar se šali? Medtem ko drugi pravijo: čemu bi se mučil z zelenjavo, Richard pravi, da je prav zelenjava tisto, kar se najbolj izplača.

Standardizacija, standardizacija, standardizacija!

Velik poudarek daje standardizaciji. Učiti se je vredno od ZDA, kjer je tržno vrtnarjenje najbolj razvito in kjer so vsa orodja prilagojena temu standardu. Vse grede so široke 75 cm (30 inčev) in poljubno dolge, vse jih obdeluje ročno s preprostimi orodji, zlasti z:

  • globinskim rahljačem (velike globoke vile)
  • lahkim valjarjem in »vrstičkarjem«, ki potlači samo vrhnjo plast
  • šestvrstičnim avtomatskim sejalnikom
  • aparatom za hitro pobiranje solate berivke

maxresdefault

Continue reading

Living future now

12 Aug

There are people living according to such values as sustainable, local, connected, resilient, circular, lean … A few hundred pioneers with such values meet every summer at the European Global Ecovillage Network conference and cross-pollinate their visions and plans.

On the third day of this year’s conference I sat in a small circle talking with Charles Eisenstein. A man in the circle said that something new is being born in the world. Charles replied: “What if this ‘new’ is already alive, but we do not see it?” After a pause, he added: “Can you imagine a conversation between two brain cells, in which one says to the other: Hey, what if we are part of a huge organism? What if we’re not alone here?”

49_Angsbacka_th

Photo: Ängsbacka

Our conversation continued over that very question: How would we act if we were aware that we are part of a living entity? What if we are actually not alone in the cataclysmic story unfolding before our eyes?

Continue reading