Svete knjige so bruhovina ljudi

24 Mar

To sem jaz 1. marca 2001 ne prav daleč od Puškarja. Bradati mož, ki sedi ob meni, se je po zgolj uri ali dveh pogovora znašel na mojem seznamu petih najpomembnejših ljudi v mojem življenju  …

010312_ZMojstromTh

Leta 2009 sem izkušnjo takole opisal v knjigi Bog: navodila za uporabo:

Preprosti asket me je presenetil z najprepričljivejšo definicijo človeka in boga (oziroma tega, kaj človek in bog nista), kar sem jih dotlej slišal. Nekaj preprostih besed je prekašalo vse sociološke, psihološke, religiozne, ezoterične in ne vem kakšne še umotvore, ki sem si jih dolga leta basal v glavo. Spoznal sem, da je resnica, ki je ni mogoče izraziti v nekaj preprostih besedah, ponavadi le prazna puhlica, omejena na kolobar vere in krog razumljenega, brez stika s površino stvarnosti. Z umom ustvarjamo gordijske vozle, ki nas oddaljujejo od bistva stvari, preprosta neobremenjena odprtost življenju pa nas odpira večnim iskricam resnice.

Prav taka resnica je žarela iz omenjenega asketa. Upam, da vam bom v nekaj utrinkih iz najinega pogovora lahko prenesel delček njegovega duha. Ta je bistvenejši od samih besed, ki jih je izgovoril. V bistvu njegove besede niti niso pomembne, posebej, če jih sliši le ego. Tega je treba dati na stran in prisluhniti z dušo, s posluhom tega, kar vi dejansko ste.
Vse se je začelo, ko naju je sprva običajen pogovor o turizmu in (ne)kakovosti indijskih dateljnov zanesel h »globljim« temam, k duhovnosti, psihologiji in človeškosti.
Po nekaj stavkih me je bradati mož presenetil z vprašanjem: »Kaj je zate človek?« Pogledal sem ga začudeno, se za kratko zamislil in začel govoriti. Moj odgovor je bil intelektualno korekten, a prezamotan da bi prepričal še samega sebe. Maska pomembnosti me je uporabila, da ja ne bi izpadel neveden.

Toda ko sem govoril, me je asketov navihan nasmeh navdajal z nelagodjem, kot da bi mi hotel reči: »Zakaj raje ne priznaš, da ne veš?« V nekem trenutku se mi je zazdelo, da so vse te besede izgubile smisel in da ne bi nič manj resnice izrazil z »Blablablablablablablabla …«

Asket je opazil, da sem se zavedel votlosti svojega govoričenja, zato mi je nenadoma skočil v besedo: »Človek je vreča informacij.«

Po krajšem premoru, ki je bil zgovornejši od vseh mojih modrovanj, je dodal: »Če informacije odvzameš, nič ne ostane.«

Morda sem razumel, kaj je hotel povedati, toda nagonska reakcija je bila močnejša. Začel sem se braniti. Seveda ne frontalno, ampak prefinjeno, »v rokavicah«, kot vsak bister intelektualec. Toda asketov nasmeh me je razorožil intelektualnih rokavic, in spet so mi lastne besede zvenele presneto blablajasto. Vse je videl! Videl je, da ne govorim jaz, ampak vreča informacij, in to je bolelo!

Nazadnje sem sprevidel, da bo najbolje prevzeti njegovo taktiko postavljanja težkih vprašanj, in rekel: »Če informacije odvzamete, pravite, nič ne ostane. Ampak saj brez znanja vendar ne moremo funkcionirati?!«

Odrezal je nazaj: »Brez znanja ne, brez informacij pa.«

»In v čem je razlika?« je bilo naslednje logično vprašanje.

Odgovor je bil pospremljen s tako navihanim pogledom in nasmeškom, da me me je kar streslo: »Informacije nimajo zveze s tabo!«

Vprašanje identitete človeka naju je brž zaneslo še k vprašanju o duhu in bogu. Spet je navihano podrezal vame: »Kaj je zate bog?«

Odvrnil sem približno nekaj takega: »No, kar dobro poznam več svetovnih religij in bi težko izdvojil eno pojmovanje Boga. V bistvu imam krščansko ozadje, tako da mi je blizu nauk Jezusa, ampak po srečanju z Vedami sem bil očaran nad njihovo modrostjo. Takrat sem nekako začutil, da mi je kot Bog najbliže Krišna.«

Z njegovih hudomušnih ustnic je spet privrelo nekaj nepričakovanega: »Je to tvoja izkušnja ali pa si se tega naučil?«

»Pa težko bi rekel, da je samo eno ali drugo,« je nadaljevala vreča informacij, »v bistvu so Vede tako logične in nudijo odgovore, ki sem jih že prej intuitivno čutil, kar se Boga kot takega tiče, pa bi težko rekel, da imam direktno izkušnjo o njem. Lahko rečem, da sem se to najprej naučil, potem pa sem imel izkušnjo.«

»Se ti ne zdi, da bi moralo biti obratno?« se je široko nasmehnil.

Moje skomiganje z rameni ga je spodbudilo k naslednjemu vprašanju: »No, in kaj so zate Vede.«

Sledil je dolg odgovor kot iz enciklopedije, ki sem ga kot napiflan šolarček zaključil z lepo zvenečo frazo: »Vede so dihanje Boga.«

Sekundo za tem me je nonšalantno matiral: »Ne, Vede so bruhovina ljudi.«

648th

Potem je mirno nadaljeval: »Ljudje so prenašalci informacij, ampak to ni isto, kot če sami nekaj izkusimo. Tvoje potovanje v Indijo lahko opišeš samo ti in nihče drug, kajne?«

»Seveda,« sem se moral strinjati.

»In če napišeš potopis, bo veliko ljudi “vedelo”, kakšno je bilo tvoje potovanje, ampak ali bodo zares vedeli?«

»Ne bo isto, ne,« sem priznal.

»Stvari moraš sam doživeti, da bi vedel, kakšne so zares, in izkušnja slehernega posameznika bo drugačna, kajti vsi smo različni. Nekdo drug bi potovanje v Indijo opisal drugače kot ti, ker je on drugačen. Če je tako pri običajnih vsakdanjih stvareh, kako resnično je to šele pri vprašanju, kaj je človek ali kaj je bog! Boga ne moremo doživeti vsi enako – ravno nasprotno, vsak ga doživi drugače. Če se samo naučiš, če pridobiš informacijo o tem, kakšen je Bog – kdo je, kaj je itn. – ne boš o pravem bogu vedel čisto nič. Zato se najprej izprazni svojih pojmovanj o bogu in sebi in oboje poskusi preprosto doživeti.«

»Kako pa lahko doživimo nekaj tako abstraktnega in nedoumljivega, kot je Bog? Saj Bog ni naš sosed, da bi mu potrkali na vrata in naredili intervju z njim …«

Nabrušeni asket je odvrnil: »Povej mi, no, kje ti čutiš boga?«

»Ne vem … v srcu … v naravi okoli sebe … Bog je umetnik, ki je vse to ustvaril.«

»Lepo,« je pritrdil, »toda vedno se vprašaj, ali to dejansko čutiš ali pa je to prepričanje, ki so ti ga privzgojili.«

»Saj tega sploh ne moremo ločiti!« sem poskočil. »Kako naj ločim naučeno od občutenega? Da bi občuteno izrazil, moram uporabiti naučene besede in fraze. Ne morem samo čutiti. Že sam pri sebi razmišljam z besedami, ki so v bistvu informacije, oznake za stvari, ki jih vsak dan uporabljam. Ne morem samo čutiti …«

Asket se je samo nesmehnil, počasi zatisnil oči in globoko zavzdihnil.

30763-funny-anti-religion-quotes
Bi mi lahko z besedami pojasnil več kot s to preprosto gesto? Prepričan sem, da ne. V meni je vzbudil mini-razsvetljenje. Spoznal sem, kako zabiti smo, saj vendar zabiti v boga iščemo Boga! Tam, kjer ga ni – v svoji glavi, v razumu, logiki, v tehniki, znanosti, v vreči informacij … dejansko pa je bog vedno tik ob nas, pod nožico žebljička, razum gor ali dol. Ne moremo ga razumeti, lahko pa ga začutimo in na tej ravni celo aktivno občujemo z njim. Z njim kot osebo, enako stvarno, kot je stvarna naša lastna osebnost. Na tej in na oni strani, in še najbolj tam vmes.

Tega pogovora izpred mnogih let sem se spomnil, ker sem med starimi fotografijami naletel na edini vizualni spomin, ki mi je ostal od takrat – najino fotografijo. Vredno se je vrniti v tisti čas in obuditi tisto stanje duha, ko se je vreča informacij zavedela, da ji ni treba žvečiti že prežvečenega in naivno goltati bruhovino ljudi. Neprecenljivo …

Advertisements

2 Responses to “Svete knjige so bruhovina ljudi”

  1. edo arh March 25, 2017 at 1:07 pm #

    A je to mogoče ama samy??

    • narapetrovic March 25, 2017 at 1:10 pm #

      Ne. To je en “običajen” možakar, ki sem ga pač enkrat srečal in formalno ni nikakršen učitelj.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: