Archive | January, 2017

Ne!odvisnost

20 Jan

Strnjen izpis predavanja Nare Petroviča v Črnomlju, 30. 11. 2016

Naj prosim dvigne roko, kdor ni odvisen.

(Tišina. Smeh. Premor.)

Lepo. Razumeli ste me. V družbi se radi predalčkamo – nekateri dobijo etiketo »odvisnik« (ostali pa, češ, nismo). Razlika med nami je le v tem, kaj je opredeljeno kot družbeno sprejemljivo in kaj kot nesprejemljivo.

Slišal sem za zdravnika, ki je govoril bolnikom: »Ni problem cigareta. Skadi ti cigareto, ne pa da ona kadi tebe.« Poznate koga, ki je kadil vse življenje in doživel 90 let? To so ljudje, ki zares kadijo cigarete. Tisti, ki umrejo mladi, so ti, katere kadijo cigarete.

V ozadju odvisnosti je problem, ki ga je zelo lepo povzel Duško Radović: »Človeku ni teško biti tako nesrečen, da začne piti. Ljudi bi morali odvajati od nesreče, ne od alkohola. Nesreča je večje zlo.«

marra

Hitro se nam zgodi kaj takega, od česar postanemo zadosti nesrečni, da gremo iskat tolažbo v pijači. Potem se strokovnjaki lotijo reševanja problema alkoholizma, pa bi bilo bolje, če bi reševali problem nesreče. Je kdo tukaj, ki ni nikoli nesrečen? (Tišina … Smeh.)
Continue reading

Advertisements

Čarovnik si …

3 Jan

Če si v stiski, če ti je hudo, zapri oči, zazri se vase in opazi naslednje:

Čudež si! Čarovnija bilijona drobcev, ki se prepletajo v tvoji neponovljivosti.

In ko odpreš oči, opazi, da je vse okrog tebe čudež, čarovnija brez primere.

Če bi zares odprli oči, se ne bi mogli zadržati, da ne bi ves čas imeli odprtih in blago nasmejanih ust. Strmeli bi v najgloblje bistvo vsake malenkosti in se čudili njihovi … da, dobesedno: njihovi čarobnosti.

cudezsi

Foto: Tone Pugelj

Tak odnos do sebe in do vsega, kar nas obdaja, je svetost. In prav takšno je vedenje, ki tovrstnemu odnosu sledi. Sveto vedenje je globoko spoštljivo, pozorno, obzirno, predvsem pa odgovorno.

Čarovniki smo! Poglejte okrog sebe, kaj vse smo ustvarili. Poglejte, na primer, ta čudež, na katerem pravkar berete te besede. To je čudež, ne samoumevnost. Čudež!

Z darom čaranja pride velikanska odgovornost. Kar pričaramo, nas zvezuje, zavezuje, zaznamuje, obvezuje.

S prav vsakim dejanjem puščamo v prihodnosti sled. Ta sled lahko postane bodisi tirnica, v katero pademo in ne moremo več iz nje, sužnji lastne čarovnije, ali pa brezmejno nebo, na katerem se družimo z oblaki in zvezdami.

Tirnica ali nebo?

Izbira niti ni pomembna. Pomembno je uvideti, da je 99% trpljenja samoustvarjenega. Ne trpimo zavoljo tega, kar je, ampak zavoljo tega, kar si sami naslikamo in sčaramo v svojih predstavah.

Srečo je možno najti le v tem, kar je. Vedno, ne samo takrat, ko se naša pričakovanja in to, kar je, slučajno za deset sekund poklopijo in si takrat dopustimo trenutek resnične radosti (radosti, ne vzburjenosti, vzhičenja, samovšeščnosti, naslade …).

Živeti čarovnijo in biti sveti čarovnik, pomeni hoditi lahkotno in puščati za seboj sledi, ki bogatijo svet.

Zato le odpri oči, zazri se v vesolje in opazi naslednje:

Čudež smo! Čarovnija bilijona drobcev, ki se prepletajo v naši neponovljivosti.

Hvala, ker si si vsaj za nekaj minut to dopustil videti!