Grobovi bogov naših prednikov

24 Feb

Gledam iz letala na vetrne “farme”, “polja”, “parke” … in trokrilati križi zloženi po pokrajini me nenadoma spomnijo na prostrana vojaška pokopališča. Kako ominozno!

Veter smo začeli žeti enako rutinsko, kot smo pred mnogimi stoletji začeli žeti žito. Vojne za polja in vse, kar je poljem sledilo, so nam pustile nemi spomin v obliki gladkih belih spomenikov.

WindGraveTh

In že sem bil z mislimi v prihodnosti, ko se bodo ljudje le še spominjali petično razporejenih oglatih njiv, ki od tu iz zraka spominjajo na grobove. Vrteči se križi sporočajo, kam smo pokopali bogove naših prednikov. Ko bodo razdrte gladke linije teh grobov, jim bo povrnjena rajska podoba, ki leži tiho pod njimi. Križe bo že pojedel čas, življenje bo naredilo svoje.

Ob vsakem grobu sem opazil mrliško vežico, v kateri živijo svečeniki božanske pogube – nasmejani kmetje, veseli dobre letine, državnih subvencij, poceni umetnih gnojiv in lagodnega življenja. “Bogovi so zakopani globoko, tako da na tej rjavo zeleni šahovnici zdaj mi sami vlečemo poteze!” razmišljajo in si manejo roke.

PlanEcodorpBergen

Ko to pišem, sedim ob vhodu v nekdanjo vojaško bazo na Nizozemskem – v manjši hiši, v kateri so nekoč živeli stražarji. Zdaj tukaj živi Fredjan, eden ustanoviteljev ekološkega naselja Ecodorp Bergen. V tem neselju se človeku povrne kanček upanja, saj ljudje nasmejanih obrazov začenjajo zdraviti pokrajino prav pri velikem turu. Očistili so že malo morje odpadkov, azbesta, kemije … da ne naštevam, saj si predstavljate staro vojaško bazo, kajne? Bogovi naših prednikov kukajo iz tal v podobi cvetlic in zelenjave, živahno razmetanih po permakulturnem vrtu, ki se plaho prebuja. Naokrog so preproste umetnine, domovi, taki in drugačni kotički … Nakazuje se, da tukaj ne bo oglatosti in monokulturnosti, tukaj bo pestrost in dinamičnost.

Ne smem pozabiti, da smo meter pod morsko gladino. Na stotine kvadratnih kilometrov povsod naokrog je ukradenih morju. Vsa deževnica se po kanalih nenehno steka bliže k obali in jo potem umetno prečrpavajo v morje. Pokrajini torej ne morem očitati, da je preveč umetna, saj drugačna ne more biti – brez nenehnega človeškega truda in ogromno vložene energije tega prostranstva sploh ne bi bilo.

ProstranstvoBergen

V Latviji, od koder sem priletel, nisem imel te sreče, da bi se srečal z izkušenimi permakulturniki in pobudniki za nastanek ekoloških naselij. Prenočeval sem pri paru s triletno punčko in opazoval življenje “običajnih” ljudi v običajnem okolju. Saša je pred kratkim izvedel za permakulturo in je v pogovoru z menoj bil zelo radoveden o tem in onem, Olja pa tudi. Užival sem v poslušanju ruščine in se tudi sam trudil čim več povedati po rusko, da vsaj malo prebudim uspavano znanje tega jezika. Obenem sem razmišljal, koliko naj sploh povem …

Moja večna težava! Če zblebetam preveč zadev, ki popolnoma odstopajo od utečenih norm naše družbe, bom ljudem prinesel zoprno nelagodje. Posebej, če so zraven otroci, ki hitro zagrabijo moje nore ideje! “Kakšno paličico on žveči? Zakaj je bos? Zakaj tako sedi? Zakaj tako je? itd. itd.) In potem pelji punčko v vrtec, če si upaš! Ah …

Blažena nevednost! Če ne veš, enostavno živiš kot vsi ostali in si lepo del družbe – kakršna koli družba že je. Znanje prinese dvom, dvom prinese željo po dvigovanju preproge, da bi se prepričali, kaj je pod njo. Če to storimo in vidimo, kaj vse je tam spodaj, imamo mnoge možnosti:

1) Lahko preprogo spustimo nazaj, se obrnemo proč in živimo naprej po starem (“Tako pač je, jebi ga …”).
2) Lahko preprogo vlečemo in vlečemo, da se vidi čim več smeti, mahamo, vzklikamo – sami pri sebi pa spremenimo bore malo.
3) Lahko si zarišemo oazico na preprogi, kjer si uredimo življenje dostojno človeka – in poglobljeno spremenimo sebe.
4) Lahko se oddaljimo daleč od smeti, ki se skrivajo pod preprogo, v divjino (dokler smeti ne priplavajo tja za nami).
5) Lahko počasi odkrivamo preprogo in čistimo ter varno predelujemo, kolikor pač sproti zmoremo – po možnosti začnemo pri sebi!
6) Lahko poskusimo preprogo na hitro odmakniti, da družba opazi smeti pod seboj in nekaj ukrene (pri tem nam rade pomagajo sile narave).
itd.

In po vsem zapisanem, se mi po glavi vrti le ZEN-ovski rek: “Listje pada z dreves, tudi ko veter poneha.”

potka2

Bivanje z družinico mi je prineslo globok kritični ozir na moje lastno življenje. Živijo normalno, znotraj nekih zdravih okvirov stresa, ki dajo človeku dihati. Vsak dan gredo na dolg sprehod. Za ves dan smo šli na izlet in celo naredili snežaka! Bilo mi je skorajda čudno uživati v prostem času, v sproščenosti, nič ne delati ves dan – ne, celo dva dneva! Sem že pozabil, kako lepo je to!

Zdi se mi, da z “živeti poslanstvo” – naj je še tako krepostno – padem v prav tisto nenormalno dinamiko poslovnega sveta, ki je menda strašna in celo demonska. Tako se ujajem v blazno dirjanje, da bi ustavil blazno dirjanje.

Halo?!

Kaj mi koristi “poslanstvo”, kaj mi koristi “sledenje notranjemu klicu”, če ob tem zadušim svojo dušo? Naj mu sledim za vsako ceno, tudi čez trupla – če ne tuja trupla, pa zagotovo lastno? Če jutri umrem, katero božanstvo mojih prednikov bo bdelo nad mojim grobom?

Če pomislim na svoj grob, si želim, da tiste za menoj spominja na živo prst, iz katere rastemo. Nad njim si ne želim simbolov, ki opominjajo, ki narekujejo pokornost nerazumljenim idealom. Nad svojim grobom vidim skorš, potrpežljivo drevo, ki ne hiti kot mi, ampak raste počasi. Zliva se s pokrajino, ne štrli iz nje in ne maha z jeklenimi krili. Iz zemlje in neba kliče boginje in bogove prednikov, da se srečajo v svetem okusu njegovih plodov.

Naj bodo ti plodovi hostije za tiste, ki prihajajo za menoj. Naj jih užijejo brez klanjanja in strahu. Naj raje objamejo drevo in v njem prepoznajo sebe – zakoreninjene v zveličavnost prsti in zazrte v blagoslov neba. S tem objemom bodo za vedno prebudili bogove naših prednikov in jim dali nazaj ta prostor, kot so ga oni nekoč davno dali nam.

g4019900uvez

Advertisements

One Response to “Grobovi bogov naših prednikov”

  1. Mojca Zelenko February 24, 2016 at 5:15 pm #

    To razmišljanje se močno dotakne: kako najti ravnovesje; kje ga iskati oziroma to že vemo (ali res?); kdaj ga začeti iskati – se pravi narediti korake: takrat, ko si že čisto na tleh? Do takrat morda misliš, da si še varen…

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: