Archive | February, 2016

Grobovi bogov naših prednikov

24 Feb

Gledam iz letala na vetrne “farme”, “polja”, “parke” … in trokrilati križi zloženi po pokrajini me nenadoma spomnijo na prostrana vojaška pokopališča. Kako ominozno!

Veter smo začeli žeti enako rutinsko, kot smo pred mnogimi stoletji začeli žeti žito. Vojne za polja in vse, kar je poljem sledilo, so nam pustile nemi spomin v obliki gladkih belih spomenikov.

WindGraveTh

In že sem bil z mislimi v prihodnosti, ko se bodo ljudje le še spominjali petično razporejenih oglatih njiv, ki od tu iz zraka spominjajo na grobove. Vrteči se križi sporočajo, kam smo pokopali bogove naših prednikov. Ko bodo razdrte gladke linije teh grobov, jim bo povrnjena rajska podoba, ki leži tiho pod njimi. Križe bo že pojedel čas, življenje bo naredilo svoje.

Ob vsakem grobu sem opazil mrliško vežico, v kateri živijo svečeniki božanske pogube – nasmejani kmetje, veseli dobre letine, državnih subvencij, poceni umetnih gnojiv in lagodnega življenja. “Bogovi so zakopani globoko, tako da na tej rjavo zeleni šahovnici zdaj mi sami vlečemo poteze!” razmišljajo in si manejo roke.

Continue reading

Tukaj nisem doma

21 Feb

Pred nekaj dnevi sem prvič v življenju letel v poslovnem razredu in – tak pač sem – novo situacijo izkoristil za pronicljivo opazovanje; zlasti na podlagi vedenja stevardes na eni strani in “uglajenih” potnikov na drugi. Ob meni sta na letu od Dunaja do Rige v ne prav velikem propelerašu sedela le še Rus in Rusinja, ostali sedeži v poslovnem razredu so bili prazni.

mealPostrežba je bila izjemna! Vroč frotirast robček za roke pred obrokom, vrsta jedi, postreženih v pravih krožnikih in s kovinskim priborom (in zelo malo plastike), pijača v steklenih kozarcih, izbira časopisov itd. Stevardesa je ničkolikokrat pozorno preverila, če je vse v redu, če bi še kaj, če mi lahko naredi še kakšno uslugo.

Popolnoma je znala prikriti notranji dialog zavoljo mojih bosih stopal … pa ne dvomim, da se je zgodil. Mislim, lahko bi mi vsaj ponudila copatke, no! 😉

Bila je neverjetno strpna do debelušnega Rusa, ki je že pred vzletom naročil in dobil stekleničko vina! In mu celo ni bilo treba pospraviti zložljive mizice pri vzletu! Med tem je – odklopljen od preostalega sveta – bral nek poslovni časopis in povsem mimogrede srkal vino. Ko smo dosegli zadostno višino, da smo lahko odpeli pasove, je že dobil pladenj s hrano, mineralno vodo in še eno flaško vina. Stvari je naročal, ne da bi stevardeso sploh pogledal, kot da je avtomat, do katerega se ni treba nikakor obnašati. Ni mu bilo treba zavzeti osebnega odnosa do nje. Podobno se je vedla za menoj sedeča Rusinja.

Continue reading

Junakovo popotovanje … v praksi

10 Feb

Ljudje me sprašujejo, kako v praksi izgleda moja junaška delavnica. Da ne bom vsakič posebej razlagal, je tukaj strnjen opis …

Na začetku ste pozvani k izbiri, na katerem osebnem klicu boste delali. To je lahko nekaj trenutnega, kratkotrajnega (zamera do partnerja, menjava delovnega mesta, okrevanje po bolezni, iskanje nove priložnosti ipd.), lahko pa gre tudi za globljo, trajnejšo, čustveno ali celo travmatično izkušnjo (neizpolnjene sanje iz mladosti, zbiranje poguma za večjo spremembo v življenju ali soočenje s pomembnim izzivom, iskanje jasnosti in gotovosti na poklicni poti, razčiščevanje globokega konflikta z bližnjim ipd.) Lahko tudi zgolj vnesete jasnost v svoje trenutne življenjske razmere. Vsak se odloči sam, na čem bo pri sebi delal.

DSC_0124th

Sledijo vaje v parih, s katerimi izbezamo na površino nezavedni del omenjega klica in ga povežemo s tem, kar zavestno vemo. Gre za vajo z uporabo telesnih gibov, ki sproži asociacitive procese med intuitivnim in razumskim. Težko opišem, ker je vajo preprosto treba narediti …

Ko odkrijemo tiste vidike osebnega klica, ki jih skrivamo sami pred seboj, sledi spoznavanje arhetipskega “zemljevida realnosti”, ki ga vsakdo nosi v sebi — v bistvu gre za prizmo, skozi katero prihajajo vse naše izkušnje do zavesti in skozi katero gredo naše odločitve nazaj v realnost. V naši družbi je mnogo popačenj, ki povzročajo notranji razkol ali vsaj zmešnjavo. Zlasti problematični sta relaciji: telesno-čustveno in razumsko-kreativno.

Continue reading

Preživetveni minimum

7 Feb

Berem članek na Siolu Kako slovenska gospodinjstva preživijo in si mislim: Fak!

Članek navaja, kaj so (v skladu z našimi uradniki) merila materialne prikrajšanosti. A oni to resno?

Najbolj me je zbodel četrti “element”:

– mesni ali enakovreden vegetarijanski obrok vsaj vsak drugi dan,

Očitno gredo z obrokom vsaj vsak drugi dan (lahko celo vegetarijanskim, wow!) v korak s kriznimi časi, ker včasih smo jedli vsaj trikrat na dan.

DSCI1583_th

Pred tem elementom so še trije, ki bi jih v vsaki normalni družbi ljudje pokrili mimogrede, z minimalno dela in denarja, ne pa da prav to požre večino mesečnega prihodka. To so:

1) stanovanje (vključno s hipotekami in krediti, da ga ljudje lahko sploh imajo!),
2) ogrevanje (v tako dragem, predimenzioniranem stanovanje je tudi ogrevanje svinjsko drago) in
3) _nepričakovani_ izdatki …

?!?!

Continue reading

CIVILIZACIJA BREZ CENTRA

3 Feb

Zagledan v zemljevid metroja v Istanbulu, v ravne barvne linije, iščem center mesta. Skozi okno se oziram po modernih 47-nadstropnih stolpnicah, ki rastejo ob zastarelih, 39-nadstropnih. Spominjam se drugih metropol, v katerih se zgoščene vertikale (stolpnice) zlivajo v horizontalo (sky-line), le dovolj daleč moram biti od njih. Na primer na ladjici, ki me pelje od pristana v Karakoyu v evropskem delu mesta do Kadikoya v azijskem. Tu se počutim bolje, na varni razdalji od gneče in smoga.

istanbul_skyline_at_night

Nedaleč od mene na ladjici sedi pet prisrčnih ženic s pisanimi rutami na glavah, v oblačilih, kakršnih se spominjam od babice. Obule so si lične čevlje za v mesto, vidno pretesne za kmečka stopala, nad katerimi na mečih visijo nagubane najlonke. Grizljajo “zračno halvo” in se, ne vem zakaj, smejijo. Smejijo in smejijo. Ne morejo se ustaviti. Tudi meni gre na smeh, posebej ko za njimi opazujem mlad par, kako mrko strmi predse, kot da je nekdo umrl. Ženice si že brišejo solze od smeha. Natakar se jim približuje s pladnjem s kozarčki čaja in jim ga nudi, one odmahujejo z roko. S solzami smeha pokapljana zračna halva ne potrebuje dodatkov.

Njihova spontana ekstrovertiranost me sprošča. Pogledi ljudi bežijo od mojih bosih stopal k njim. Mir! Rad imam kontraste, ki razgaljajo puhlost utečenosti. Zakaj pa se ne bi na ves glas smejali v javnosti? Smeh je srčno stičišče vsake družbe. Trg, tržnica, teater, tja se hodimo smejat … pardon, smo se hodili.

Continue reading