COP 21 – prožnost je nova trajnost

3 Dec

V Parizu je zadnje dni vroče. Ali vsaj topleje. Klimatske spremembe na delu … ali morda samo gneča ljudi?

Etikete in znaki vabijo ljudi na COP21 – po mestu, po podzemni železnici. Povsod je polno policije, v avtih, na konjih, na motorjih, peš … zlasti v bližini znamenitosti, večjih postaj podzemne železnice in v bližini razstavišča, kjer poteka COP 21. Policisti so že na prvi pogled fini Francozi, niti približno tako robustno strogi, kot se spomnim danskih izpred šestih let v Kopenhagnu na COP15. Tile tukaj ti rečejo: “Oprostite, gospod, ali lahko prosim greste mimo tukaj po levi.”

Nekajkrat so se sicer zdrznili, ker sem bos, a so samo vprašali, če me ne zebe. Nasmehnil sem se in skomignil z rameni. Oni tudi. Enkrat so mi pregledali nahrbtnik na izhodu iz podzemne železnice. Sem se hotel pohecati: »Ej, če iščete bombo, je nimam več. Pustil sem jo pod sedežem.« Pa bi me morda celo tile uglajenci vzeli povsem dobesedno in bi se moja doživetja Pariza preselila v še bolj zaprte in zavarovane prostore, do česar mi vsekakor ni bilo, zato sem držal jezik za zobmi in se smehljal. Bombe nisem omenjal.

V Parizu najbolj pogrešam zemljo, prst, življenje. Pogrešam travnate površine, ki bi se jih lahko dotaknil vsaj občasno za nekaj korakov. Povsod asfalt in beton. Še na dvorišču bloka mojega prijaznega gostitelja je edina zaplata trave dobro zaščitena z visoko ograjo, nedostopna. Komaj sem se prerinil skozi grmovje, da sem si očistil stopala in se vsaj malo razelektril. Najbolj od vsega pogrešam stik s tlemi – šele zdaj, tretji dan se tega zares zavedam. Še najprijetnejša stvar, na katero sem se trudil stopati, kadar sem le lahko, so bili povoženi posušeni iztrebki policijskih konjev. Vsaj kanček življenja pod podplati …

NaraCOP21Feet

Poskušal sem se postaviti v kožo ljudi, ki zjutraj vstanejo, si skuhajo kavo, umijejo zobe, oblečejo in odhitijo do podzemne. Odpeljejo se v drug zaprt prostor, kjer preživijo večino dneva, zvečer pa gredo v tretji zaprt prostor na rekreativne dejavnosti ali v gledališče. Za vmes pride prav še kak sprehod, morda po parku, kjer pa je itak prepovedano hoditi po travi. Da bi se sezuli, jim niti na pamet ne pade.

Niti najmanj se ne čudim, da zmorejo tako živeti, saj samega sebe predobro poznam in vem, koliko nenaravnosti je v meni. Kako bi lahko kogar koli drugega gledal po strani, ker je malce manj nenaraven kot jaz, ko pa nisem prav dosti boljši?

Vijuganje po mestu

Opazil sem, da ljudje po mestu hodijo nekako vijugasto, ne zares naravnost. Najprej sem mislil, da si to domišljam, toda vzorec se je vztrajno ponavljal. Ljudi sem komaj prehiteval, saj nisem mogel predvideti ali mi ne bodo stopili na pot tisti hip, ko se bom namenil stopiti mimo njih. Grrr!!

Šele ko sem prišel na ulico z res veliko ljudi, sem razumel, zakaj tako hodijo. Ko hodiš drugim nasproti, se moraš nenehno izmikati, malce levo, malce desno, in oni tudi. Množica ljudi je skorajda povsod … Ko prideš iz gneče, te še naprej zanaša malo levo, malo desno.

Včeraj sem prehodil vsaj 20 km po ulicah Pariza. Ob koncu dneva sem se čudil sam sebi, ko sem zelo utrujen stopicljal po pločniku – malo levo, malo desno – in so me drugi komajda prehitevali. Ah, te malenkostne posebnosti vsakega mesta in njegovih prebivalcev (in celo povsem svežih obiskovalcev) …

Danes zjutraj me je nagovorila novinarka: »Zakaj ste pa vi bosi?«

Sledil je moj klasični odgovor: »Zakaj pa vi niste?«

Potem je posnela dolgo izjavo o bosonogosti in klimatskih spremembah, me slikala, vprašala za podatke in kdaj bo natisnjena moja knjiga, seveda.

Na poti domov se mi je zgodil neljubi dogodek. Izmaknil sem se fantu, ki bi se, zagledan v mobilni telefon, skorajda zaletel vame – in stopil v pasji iztrebek. Svež, sočen, debel. Tisti, ki se elegantno razleze med prsti. Še sreča, da sem fekolog in se zavoljo tega pač nisem preveč razburjal. V Parizu te mora prej ali slej doleteti drek, tako pač je. To mi je potrdila Kadi, ki je prav danes zvečer prav tako pohodila pasjek. Ona se je hudo namučila, da ga je vsega izbezala iz režic na podplatu, jaz sem ga odstranil 1-2-3. Bosonogost je res blagoslov!

COP 21 v živo

Danes sem na poti domov opazoval Pariz in si mislil: Če politiki nasprotujejo klimatskim spremembam, da bi rešili tole, potem raje vidim, da se zgodijo klimatske spremembe in vse tole propade. Ko doživljam blazno hitenje skozi podzemlje – tako ljudi kot neskončne verige vlakov – ugotavljam, da se to hitenje preprosto ne bo ustavilo, če ne bo nekdo od zunaj pritisnil na zavoro.

Od znotraj nihče ne bo zmogel tega storiti, valeča se masa je preprosto prevelika. Zaporedje proaktivne rešitve bi bilo: 1. ustaviti se za nekaj časa; 2. ob ponovem zagonu upočasniti; 3. vznemirjenje preobraziti v zadovoljstvo; 4. biti zadovoljen z majhnim; 5. objeti naravo.

Le tako bi lahko ustavili razvoj strahovitih posledic, ki nam grozijo. Realno je pričakovati drugačen scenarij, kjer bo hitenja in vznemirjenja še več, dokler narava ne bo klecnila in mi skupaj z njo.

Pesimizem je na COP21 realizem. Japonski strokovnjak za nuklearno onesnaženje je prijateljici povedal, kakšne so razsežnosti tega problema. Rekla je, da je na koncu pogovora z njim bila prav depresivna … Ste kdaj slišali za problem somalijskih piratov, ki napadajo ladje? Seveda jih napadajo, ko pa prinašajo atomske odpadke v ocean na področju njihove obale. Mnoge države menda spuščajo atomske odpadke neposredno v morja ob njihovih obalah. Nihče na nikoga ne pokaže s prstom, saj bi se potem tudi druge države znašle na tapeti.

Slišati je tudi marsikaj drugega zaskrbljujočega, seveda … Morda bom napisal kaj več v naslednji objavi. Za zdaj bi (preden grem spat) napisal še par stvari o svetlih prizadevanjih, ki jih prinašamo v ta prostor. Na razstavišču Climate Generations smo na stojnici organizacije ECOLISE predstavniki treh mrež: ekovaške, permakulturne in tranzicijske, pa še GAIA Education je zraven in nekaj pomočnikov.

NaraCOP21

Nagovarjamo ljudi, gradimo vezi, iščemo vzporednice, vzpostavljamo partnerstva, na dogodku je vendarle marsikaj svetlega. Na eni stojnici na povsem drugem koncu prizorišča sem si včeraj izposodil izvijač in nekaj vijakov, da sem v naši shrambi naredil impro-kaveljčke za obešanje oblačil. Možakar je bil sila prijazen in je povsem zaupal, da bom izvijač vrnil takoj, kot sem obljubil.

Tudi ljudje, ki se ustavljajo pri naši stojnici so enkratni, dajo ti roko, se predstavijo. Potem se dolgo pogovarjamo o enkratnih rečeh, ki vlivajo upanje, tudi ko ga ni.

Vzdušje v prostoru mi ni prav nič všeč. Vse skupaj je spakirano v velike šotore, vse je plastično, razen lesenih palet in OSB plošč.

Da prideš na razstavišče, moraš skozi kontrolo kot na letališču. Jakno dol, snemi pas, torbe sem, ključe tja, računalnik posebej itd. itd. Seveda so zjutraj vrste dooooolge. Danes sem čakal pol ure.

Ko hodim med razstavitelji, slišim fraze: krepitev dialoga … prožnost … klimatske spremembe … CO2 … prožnost … energetske potrebe … socialna kohezija … prožnost … trajnost …

Trajnost je seveda izraz, ki še vedno visi nad vsem skupaj, toda prožnost (resilience) je nov koncept, ki vse bolj dopolnjuje in celo izpodriva starega. Prožnost je nova trajnost.

Toda prožnost je, tako kot trajnost, le kvalifikator nekega temeljnega koncepta, sama po sebi je prazna. Prožnost, če je prilepimo k nečemu negativnemu, še okrepi to negativno. In prav razni lisjaki so se skozi zgodovino izkazali za najbolj spretne v prožnosti in trajnosti v družbi, ki to omogoča in celo spodbuja.

Toliko govora o prožnosti na konferenci, ki stremi k fiksnemu dogovoru, vsaj zame ni najbolj spodbudno. Zemlja je kazala do zdaj dovolj tolerance za prožnost globalne ekonomije in industrije, zdaj prav zares potrebujemo nekaj fiksnega, resnično trajnega.

Zemlja, mislim, da je čas za resno zaušnico. Zemlja, ali me slišiš? Zaušnico, prosim! Pa čim prej, čim prej …

 

Advertisements

One Response to “COP 21 – prožnost je nova trajnost”

  1. Tomaž Stropnik December 4, 2015 at 12:43 pm #

    Glede odlaganja radioloških odpadkov v morje sem naletel na tale sicer stari filmček https://www.youtube.com/watch?v=_hdawOzchSE Pa še tale članek na rtvslo http://www.rtvslo.si/tureavanture/novice/pozabljen-od-sveta-jezero-karacaj-najbolj-radioaktiven-kraj-na-zemlji/293342.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: