Archive | December, 2015

Life is a series of corners

27 Dec

Each turn in life is followed by another turn. Each turn leads you to an unpredictable unfolding of events. You never know what awaits you around the corner.

You walk to corners to meet someone, to wait for a bus, to change direction, to decide where you want to go next. Corners are there to give you a new outlook, a change of vision, an enchanting kiss. They are not places where you settle.

Your settlement is for sleeping and taking shelter, that is your corner-less nest. From there you go out to the enchanting universe of corners.

Today we’ve lost the sense of walking from corner to corner, of greeting unknown people at them, of whistling at young women as they disappear around them, of meeting friends there to go to the cinema.

quote-if-only-i-could-stand-on-a-street-corner-with-my-hat-in-my-hand-and-get-people-to-throw-their-bernard-berenson-281254

Today we’re sitting in vehicles, rushing from point A to point B — as straight as possible! Corners have become obstacles, to be removed and crushed, paved over by motorways, railroads and airports.

There are no corners on an airplane.

Motorways cut the distances between impersonal urban centers, while cutting a deep channel in the landscape, cutting the neighboring villages apart, cutting the animals from their offspring, cutting the rainwater from the ocean.

Corners connect and combine, intersect and overlap, they make you curious and open-minded, they bring us together.

So you want a meaningful future? You want to save the world?

Forget about this damned screen and get up! Move your ass! Go to your first corner and start talking to the very first person you meet there. Then decide where you want to go next. And talk some more. And more.

If we all did that, we would save the world — I promise!

 

Advertisements

Skoraj me je nategnil peder!

15 Dec

Je rekel: “Greva se! Prvo jaz tebe, potem pa ti mene!”

Sem ga grdo pogledal in se je popravil: “Ok. Potem pa ti prvo mene!”

Moj pogled se ni spremenil. Skomignil je in vzdihnil: “Prav, potem bom pa drkal.”

In je vrgel na plano svojega svizca tam ob meni na postelji in ga začel daviti.

Bilo je po velikem žuru, vse postelje v stanovanju so bile zasedene, to je bil edini razlog, da sva si delila posteljo v majhni sobi.

Bilo mi je neprijetno. Sprva sem mu hotel obrniti hrbet, pa mi moški ego ni dal. Si predstavljaš to! En te je glih hotel nategnit, ravnokar ob tebi drka! Pa mu obrni hrbet, če si upaš!!

Roke sem zavlekel podse, stisnil skupaj ritnice, in strmel v strop. Ko je on končal in zaspal, sem zaspal tudi jaz. Ne! Šele ko sem bil res prepričan, da je on trdno spal, sem zaspal tudi jaz.

Ta resnični dogodek iz moje mladosti mi je zdaj smešen. Od takrat do danes sem spoznal veliko različnih ljudi: vsejebičev, mnogojbičev, malojebičev, ničjebičev, homičev, heteričev … ni da ni!

Potem sem enkrat hotel volit. Pa so me pred tem obsuli z “informacijami” in “dejstvi”. Pretehtal sem dejstva in spoznal, da je pri volitvah bistvo delitev ljudstva glede bedarij. Medtem nekdo za hrbtom tega neumnega ljudstva odloča o res velikih zadevah. Točno zato smo tu, kjer smo.

Pri tistih, ki vlečejo niti, je tako: Prvo jaz tebe, potem pa … spet jaz tebe.

Saj poznate spregatev glagola “molčati”, a ne?

Jaz molčim, ti molčiš, on molči,
midva molčiva, vidva molčita, onadva molčita,
mi molčimo, vi molčite, oni pa nas   n a t e g u j e j o!

Nekdo je lepo opazil: Diplomat je nekdo, ki te tako spretno nategne, da se mu na koncu še zahvališ.

Najbolj se usajajo ljudje, ki so nenehno boleče nategovani, pa si tega ne upajo in ne zmorejo priznati. Samozanikanje je najbolj razširjeno “pomirjevalo”.

Zato nikoli ne volim. Posebej glede neumnosti. O tem sem že pisal v blogu Razbiti miti o volitvah, zato se ne bi ponavljal.

Če ne bom hotel, da me peder nategne, mu bom to povedal. Sem dovolj zrel človek, da se družim le s kulturnimi pedri, pravzaprav s kulturnimi vsemi …z ljudmi, z živalmi, z bacili, z vesoljci …

Če hočete boljšo družbo, pripovedujte svojim otrokom boljše zgodbe. Ne vabite jih na referendume, ker je celotna igra nastavljena. Če res hočete spremembe, prosim imejte jaca in – izstopite!

496914456bb39a7278a111b5e432ba4a

COP21 – when astrologists do weather forecasting

14 Dec

New Year will, understandably, come even for those who aren’t waiting for it. Well, the magic is in the waiting, and not in the New Year. It’s nice to wait for something, when you can be sure it will come. We waited in our lives for many things, we all know that, but what was coming always and for sure were only New Years.

– Duško Radović

In just a few days the fireworks will light the skies, and the year on our calendars will change, inevitably. Why? Because that is what everybody consents to. Our calendar is a conglomeration of quick fixes to now forgotten problems, which troubled our ancestors in days long gone. Now we all take it for granted. We take our entire society for granted; even when we complain about it we don’t really expect the essence of it to change.

I was in Paris for 10 days on COP21 and I looked at the unfolding of the negotiations closely. I observed everything – pretending I was from another planet. I watched the film La Belle Verte the day prior to going to Paris just to open the kind of mindset that would allow me to scrutinise everything as if I never heard the climate change lingo before. From that perspective the phrases used in climate negotiations were quirky. Wherever I went, whatever I read on this subject was revolving around platitudes: one degree, two degrees, three degrees, fossil fuels, global warming, zero carbon, peak emissions, carbon offsetting, carbon depositing… I felt like a ten year old on a lecture on quantum physics.

mention-bus-hybride-web

Then I got on the bus and stood close to the driver, noticing on the speedometer that in the last few hours it traveled with the average speed of 11 km/h, with the average fuel consumption of 65 l per 100 km. For the majority of time the engine was idling at traffic lights, in traffic jams, waiting for passengers … I wondered what the big sign “hybride” on the outside of the bus actually meant? I read a few years ago a statistic that the immediate cost of traffic jams in Germany is 80 billion Euros per year. Globally sitting in place while the engine is running we cumulatively waste 10 billion gallons of gasoline each year. Continue reading

Mesto = administracija

9 Dec

Velika mesta so kot dna kanjonov, po katerih namesto vode tečejo reke ljudi. Le z redkih točk se odpira pogled na vse strani, sicer so pogledi večinoma utirjeni v smeri avenij in bulevarjev. Če imate dovolj denarja, lahko zgradite najvišjo stolpnico, s katere vidite na vse strani, dokler nekdo ob vaš stolpnico ne postavi še višje in višje …

Razgledne točke tako postanejo privatizirane ali vsaj težko dostopne. Pa tudi razgled ni bog ve kaj: na vse strani se razprostira monotonost kockastih struktur in mreže enoličnih “kanjonov” med njimi. Tak je bil današnji razgled od bazilike Sacre Coeur čez smognat Pariz. Masa turistov, masa prodajalcev kiča, spolirana bazilika in niz ličnih uličic, ki so pravzaprav zelo spominjale na novo podobo stare Ljubljane.

paris20basilica20of20the20sacre20coeur200320view20from20musee20dorsay

Pod gričem je mesto brzelo naprej po utečenih tirnicah. Pariz ni kar tako eno od središč svetovne moči, svojo slavo je izgradil skozi stoletja izjemno uspešne administracije. Mestu je uspelo centralizirati ogromno moči, s katero dosega zelo oddaljene kraje. Da bi to bilo mogoče, je potrebna izredna organiziranost, natančnost, doslednost, hierarhičnost. Obenem morajo ljudje imeti ravno prav svobode, da vlečejo niti po svoje sredi trdne družbene strukture. Pravo razmerje je ključno, saj preveč tog nadzor duši, prepopustljiva ohlapnost pa krepi nezaupanje.

Continue reading

COP 21 – prožnost je nova trajnost

3 Dec

V Parizu je zadnje dni vroče. Ali vsaj topleje. Klimatske spremembe na delu … ali morda samo gneča ljudi?

Etikete in znaki vabijo ljudi na COP21 – po mestu, po podzemni železnici. Povsod je polno policije, v avtih, na konjih, na motorjih, peš … zlasti v bližini znamenitosti, večjih postaj podzemne železnice in v bližini razstavišča, kjer poteka COP 21. Policisti so že na prvi pogled fini Francozi, niti približno tako robustno strogi, kot se spomnim danskih izpred šestih let v Kopenhagnu na COP15. Tile tukaj ti rečejo: “Oprostite, gospod, ali lahko prosim greste mimo tukaj po levi.”

Nekajkrat so se sicer zdrznili, ker sem bos, a so samo vprašali, če me ne zebe. Nasmehnil sem se in skomignil z rameni. Oni tudi. Enkrat so mi pregledali nahrbtnik na izhodu iz podzemne železnice. Sem se hotel pohecati: »Ej, če iščete bombo, je nimam več. Pustil sem jo pod sedežem.« Pa bi me morda celo tile uglajenci vzeli povsem dobesedno in bi se moja doživetja Pariza preselila v še bolj zaprte in zavarovane prostore, do česar mi vsekakor ni bilo, zato sem držal jezik za zobmi in se smehljal. Bombe nisem omenjal.

V Parizu najbolj pogrešam zemljo, prst, življenje. Pogrešam travnate površine, ki bi se jih lahko dotaknil vsaj občasno za nekaj korakov. Povsod asfalt in beton. Še na dvorišču bloka mojega prijaznega gostitelja je edina zaplata trave dobro zaščitena z visoko ograjo, nedostopna. Komaj sem se prerinil skozi grmovje, da sem si očistil stopala in se vsaj malo razelektril. Najbolj od vsega pogrešam stik s tlemi – šele zdaj, tretji dan se tega zares zavedam. Še najprijetnejša stvar, na katero sem se trudil stopati, kadar sem le lahko, so bili povoženi posušeni iztrebki policijskih konjev. Vsaj kanček življenja pod podplati …

NaraCOP21Feet

Continue reading