Moje delo si zasluži plačilo

21 Sep

Dolgoročni cilj vsake družbe bi moral biti popolna nezaposlenost.
— Doug Stanhope

Slide6

Pred kratkim smo se pogovarjali o prostovoljstvu in je nekdo modro pripomnil, da bi prostovoljci morali biti tisti, ki so zaposleni. ki prejemajo nek stalni prihodek, ne pa da mi, ki le za silo spraskamo skupaj za preživetje, potem še prostovoljstvu posvečamo na desetine ur mesečno. Vseeno mislim, da je prostovoljno delo — vnaprej, brez preračunljivosti — tista pot naprej, ki jo potrebujemo, ne pa temeljenje prostovoljstva na zaposlenih. Naj obrazložim …

V bistvu vsi nekaj delamo, razlika med posameznimi vrstami dela je, da so nekatere nagrajene (plačane), nekatere pa ne. Nagrajevanje dela je dosledno regulirano — država dopušča delo pod pogojem, da sama pobere delež zase. Zato spodbuja zlasti tiste vrste dela, pri katerih prihaja do zadostne dodane vrednosti, od katere lahko pobere delež — tudi če od tega dela ni koristi ali pa je celo škodljivo in v resnici izčrpava osnovni preživetveni kapital — iz družbe in iz narave (borze, banke, casinoji, športni cirkus, industrija orožja, tobaka, toaletnega papirja …).

Neposredno izmenjevanje uslug in dobrin med posamezniki je nezaželeno ali celo prepovedano. Isto velja za dobrodelno, človekoljubno, naravovarstveno in podobno delo. Država nagrajevanju tovrstnega dela namenja prav malo denarja, če sploh.

Zaposlitvene sheme ustvarjajo umetne potrebe in povpraševanja po določenih oblikah dela (birokracija, administracija, ekonomija, poslovanje, logistika, pravo, statistika, infrastruktura, politika, šport …), medtem ko so preživetvene dejavnosti (pridelava hrane, obrtništvo, samogradnja, temeljno sobivanje z naravo …) razvrednotene. Z njimi je zelo težko ustvarjati dovolj dodane vrednosti, da bi z viški lahko nagrajevali druge za usluge in dobrine, ki nam jih lahko ponudijo (oz. plačevali, kupovali), kaj šele da bi znali (ali smeli!) za vse te potrebe poskrbeti povsem neodvisno od zaposlitvenih shem.

Delavci, ki skrbijo za najosnovnejšo proizvodnjo, drsijo pod raven sužnjev, kajti sužnjelastnik je v tisth časih vsaj odgovarjal za življenje in smrt svojih sužnjev, za “prekarno” delo dandanes “zaposlenih” ljudi ne odgovarja nihče. Mezda, ki jo dobijo, komaj pokrije najosnovnejše potrebe. Medtem sloj birokratov živi udobno, sloj premožnih živi kot v monopoliju (kupi, prodaj, vlagaj, obračaj), sloj nesramno bogatih pa kot v šahu (kdo bo drugim pobral čim več “figuric” — podjetij, držav — jih prelisičil in zmagal!).

“Trg” dela

Po vsem zapisanem se vam bo morda zdelo čudno, da po mojem problem tega t. i. trga dela ni v tem, da ne ponuja dovolj zaposlitev ali da so cene dela prenizke ali da je pravno-formalno neprilagodljiv. Problem je, da v popolnosti izključuje konkurenco.

Kadar v medijih zasledim prispevke o zlorabi monopolnega položaja, s katerim veliki izpodrivajo manjše, bi jih najraje vprašal: “Kaj pa totalni monopol monetarnega sistema in njemu podrejenega trga dela? Kaj pa totalni monopol davčne uprave? Kaj pa pravni monopol sodišča? In monopoli šolstva, kulture, mode …”

Obstoječi trg dela ni niti približno pravičen, transparenten, ne deluje za skupno dobro, pravne vzvode prikrojuje interesom najbogatejših in množenju dobička, eksternalizira stroške in podpihuje birokratizacijo.

Nazadnje nimamo koga pozvati k odgovornosti. Mislim: konkretnega človeka iz krvi in mesa. Pa tudi če bi ga našli, kaj bi mu lahko naredili? Nekoč davno, ko je nastala morala, po kateri živimo, je bilo ljudi malo. V primerjavi s sedanjim človeštvom so bili sposobni drugim ljudem in naravi prizadejati bore malo škode. Danes nas je več kot 7 milijard. imamo dovolj atomskih bomb, da bi lahko pobili vse, kar živi na Zemlji.

Naša celotna civilizacija je sad nasilja. Nasilje je njena kri. Ne nasilje zveri, ki ubije enkrat, da preživi, ampak nasilje zblaznele živali, ki mori in mori, dokler ji ne zmanjka moči.

Ampak pustimo temno plat človeške duše na strani, poglejmo še svetlo plat …

Kdo je odgovoren?

Svetla plat je, da zmoremo biti humani, čuteči in modri! V sebi nosimo ta potencial, samo izbezati ga je treba na plano. Sem za to, da bi bilo vse delo prostovoljno! Vsako delo, ki ga opravljamo neprostovoljno, je duhamorno in nečlovečno.

Začeti moramo delati čim več stvari, ki imajo za osnovo skupno dobro, in ustvariti pameten sistem, ki poskrbi za osnovne potrebe vseh, ki so vključeni vanj — ki jih “nagradi” vnaprej, ne da bi preračunljivo meril, kdo je prispeval koliko. Presežkov je v družbi že zdaj dovolj, da bi lahko bilo vse naše delo “vnaprej nagrajeno” in da več ne bi bilo revščine; vir revščine je koncentracija bogastva.

Tovrstno koncentracijo dopuščamo, ker je prisila v rokah bogatih. Zgodba se ponavlja že stoletja — peščica spretnih diplomatov tako premeteno pretentava množice, da se množice čutijo nemočne.

Če nas, ki objemamo preprosto sonaravno življenje, utemeljeno na osebnem dostojanstvu in spoštovanju (ne želim reči “nenasilju”, saj je to le negacija nasilja), na iskreni ljubezni do življenja (biofiliji, kot temu pravi Erich Fromm), nekdo poskusi s prisilo pripraviti do drugačnega načina življena od tistega, ki smo si ga izbrali, potem mora ta oseba prevzeti vso odgovornost za naša dejanja — kajti to je de facto njegova odločitev v našem imenu.

Dokler se starš odloča v imenu otroka, on odgovarja za odločitve, ki jih je sprejel v otrokovem imenu. Ko otrok odrase, odgovarja sam za svoja dejanja. Če živim v skladu z jasnimi etičnimi zavezami in nikomur ne škodujem, sem po naravnem pravu svoboden, suveren posameznik, ki mu nihče nima pravice vsiljevati svojega prav. Ni sebično živeti, tako sam kot čutim, da je prav, sebično je zahtevati od drugih, da živijo tako, kot sami mislimo, da je prav. Ne le sebično — nasilno!

Naša monopolna monokultura temelji na neformalnem družbenem pritisku in formalni pravni prisili k edinemu “pravemu” življenju.

Da se razumemo — nisem za razpuščeno hipijado — za življenje brez okvirov, brez zakonov, morale. Naravni zakoni nam določajo okvire, ti so absolutno neizogibni. V naravi je ogromno primerov “če …, potem …”. Predlagam izhajanje iz okvirov, ki jih postavlja narava in nadgradno teh okvirov z družbenimi etičnimi okviri, ki nam lajšajo sobivanje. Ti etični okviri potrebujejo temeljito posodobitev.

Delo, ki plemeniti

Ne bi se preveč zapletal v etiko, to je kompleksna tema. Ostal bom pri dostojanstvenem delu. Delu, kot je pisanje tega prispevka — ki ga objavljam na blogu in ne v časopisu kot pred nekaj leti. Časopis bi mi za članek plačal, če ne bi bil “trg” tiskanih medijev na psu. Objavljati je treba pompozne novice, ne pa poglobljene razmisleke, ki prinašajo v družbeni prostor svež veter sprememb.

Zanesti se torej moram na drugačne vire prihodkov — brez sramu tudi “na črno”. Kaj je zares delo na črno? Pred časom sem že pisal o tem v blogu: Delo na belo ali kako zradirati butalske zakone?

Drugje sem pisal tudi o Pravzaposlenosti.

Naj dodam le še to, da večino svojih davkov družbi plačujem kot družbeno koristno delo (na desetine ur vsak mesec). Plemenito, z veseljem!

Če bo kdor koli kadar koli preiskal moje pretekle dejavnosti in me poslal na sodišče, ker nisem plačal dovolj davkov, bom jaz prav ta sistem poslal na sodišče, ker je bil nesposoben ustvariti “vtičnico”, na katero bi lahko priključil moje dragoceno delo, od katerega so imele korist širša skupnost, država, globalna družba in narava. Delal sem neodvisno od nje — uradno nisem niti nezaposlen, zame država niti nima predalčka. Tožil bom državo in Združene narode, ker so dopustili tako enormno koncentracijo dobrin na škodo ekosistemov — ker dopuščajo globalni ekocid. Tožil jih bom za norost in neumnost in še kaj …

Skratka: če bi si oni mene drznili pozvati k odgovornosti, bi si jaz drznil k odgovornosti pozvati njih! V obrambni drži, ne v napadalni. Jaz se bom že znašel in preživel, čeprav v votlini, večina se ne bo.

Država mi niti ni dala možnosti delati, kar sem se odločil delati, na način, ki bi mi prinašal dostojno plačilo in dovolj presežka, da bi nazaj vzela še davek (kar je povsem umetno napihovanje BDP, saj bi lahko denar preprosto zadržala in mi dala manj; ampak potem bi bilo videti, da smo revni). Sedanji davčni sistem je naravnost zahrbten. Rast je popolnoma iluzorna. Varnost, napredek in sreča prav tako.

Če bi prisilni organi slučajno zadevo peljali do konca in sprejeli odlok, po katerem me smejo oropati ali mi vzeti prostost — se mi obesiti na bančni račun, me poslali v zapor — se ne bi kar tako pustil. Zahteval bi, da neka naravna oseba prevzame odgovornost za to odločitev. Če te osebe ne bo, naj me prosim pustijo pri miru. Eno zmago v tovrstni tožbi sem pred kratkim dosegel, kar mi govori, da sem na pravi poti.

Na trgu dela pač ni ustreznega delovnega mesta zame. Je moja krivda, da ga ni in se pač znajdem drugače? Ali njihova, da me niso sposobni ustrezno nagraditi za delo, ki ga opravljam izven trga dela?

Zanesem se na prispevke ljudi, ki cenijo to, kar delam. Včasih (kot na primer zdaj) sem praktično brez denarja — prav bi mi prišel, da bi lahko z manj stresa prostovoljno delal za skupno dobro, vrnil nekaj dolgov in poskrbel za nujne zadeve, ki jih nenehno prelagam.

Očitno je čas, da priredim nekaj delavnic — Prebujanje osebnega junaštva, Zmajevo sanjanje, Divja kuhinja — to so glavni naslovi. Če imate prostor in željo, mi prosim sporočite. Z veseljem pridem na vaš konec! Plačilo bo izpeljano po darilni ekonomiji … Kako, bom pojasnil, če mi pišete … Se zares želite učiti?

Advertisements

3 Responses to “Moje delo si zasluži plačilo”

  1. Cofko September 29, 2015 at 4:58 pm #

    Friedmanov quote…sicer paše, a je dvorezen. Morda si ga bodo nekateri razagali napačno (spet iz obeh razlogov) Gre namreč za posameznika, ki je s svojimi ekonomskimi idejami in gonjo ekonomskih teorij (shock therapy) povzročil nepojemljivo škodo.

    • narapetrovic September 29, 2015 at 5:09 pm #

      Glih zato sem ga citiral, ker je glih iz Friedmanovih ust 😉

  2. Valentina April 8, 2016 at 8:16 am #

    Super članek! 🙂

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: