Školjko si sme vzeti vsak, morja nihče

20 Sep

Nara05Banner

Begunci so vedno bili in vedno bodo — v družbi, ki temelji na nasilju. Tako pač je … Večinoma so begunci daleč od oči in daleč od srca. Ko nas nazadnje doletijo, nas opomnijo, kako neodgovorno živimo, v kakšnem iluzornem balončku, nezavedni o posledicah svojih dejanj.

Kdor se zaveda, ne more živeti tako kot drugi. Beži iz družbe, neizogibno … Begunci so povsod.

Tudi jaz sem begunec. Bežim od groze in vojne, od smoga in dima, od norosti in slepila, od zagovednih samoumevnosti. Občasno pobegnem med valove — težave življenje so iz objema modrine znosnejše in mnoge kar nepomembne.

Nara17Borut

Danes je bil čudovit dan. Pobegnil sem na lepše. Priya je bila tako prijazna, da je posnela veliko lepih fotografij. (HVALA!)

Med dirjanjem po penasti gladini sem razmišljal o usodi človeštva — filozofija je vrela iz radikalnosti situacije. Primerjal sem svojo nespretnost pri skakanju na desno (na levo mi gre dobro!), svojo neučljivost, nerodnost, nesposobnost, s prav temi značilnostmi naše družbe. Kaj pa če družbi na povsem temeljni ravni njene anatomije manjka sposobnosti učenja in razvoja? Kaj pa če so meje učenja tu zato, da se ne bi še bolj namnožili in nadaljevali z malomarnostjo do planeta v nedogled?

Kaj pa če enkrat preprosto moramo zadeti ob ledeno goro, da bi se predramili? Ali da bi pač potonili?

Nara01

Sili morja in vetra sta opomnik, prizemljevalnik, streznilnik. Paziti moram na vsak gib. Zavedati se moram vsake podrobnosti, če ne …

Kako smo si lahko dolga desetletja domišljali, da posledice naših dejanj ne bodo udarile nazaj kot bumerang? Na surfu je vse preprosto — če ne paziš, odletiš in takoj zaboli! Ali pa strgaš jadro in ga moraš lepiti, da bi lahko nadaljeval. Nekatere luknje je možno zakrpati, mnoge so nepopravljive.

Nara12

Surfanje bi lahko živel kot golo užitkarstvo, kot lahkotno boemstvo, kot zanikanje stvarnosti. A raje ga živim kot objemanje stvarnosti, kot boemstvo s poslanstvom, kot uživanje v razgaljenosti pred Naravo.

Ali bi moral čutiti sram in krivdo, ker si lahko privoščim tako božanski užitek, medtem ko čez Evropo korakajo stotisoči beguncev? Pa se spomnim molitve, v kateri Bog pravi:

Vse sem ti dal. Zemlja vsa je tvoja.
Svoboden si v vsem. Svojo si utiraš pot.
Samo to te prosim, sin moj, moj dragi sin,
bodi srečen! Prosim.

Patetično? Pa kaj!

Nara13

Uživam! Srečen sem! Kar prispeva k moji sreči in je obenem preprosto kot jadranje na deski, sme biti sveto, kajne?

Popoldne me pokliče kolega in pravi, da Dolenjsko prečkajo tisoče beguncev. Pravi, da potrebujejo pomoč — obleko, obutev, hrano, polnilce za mobitele. Prosi me, naj povem naprej. In — evo, sporočam. To so ljudje, teorije o zaroti gor ali dol. Jaz bom prispeval tistih nekaj parov čevljev, ki sem jih že pred osmimi leti spravil v zaboj in pozabil nanje, in vsa oblačila, ki bi lahko prišla prav.

Tisti, ki imamo najmanj, najlaže dajemo, ker nas ne bremenijo skrbi. Bo že nekako. Znajdemo se. Zanesemo se drug na drugega in uživamo v majhnih stvareh.

Nara09

Ne bomo se potopili, ker smo agilni, prilagodljivi, uglašeni z okoljem.

Zgodba o tragediji Titanika pravi, da je bila ladja naravnost tempirana na katastrofo. Rešilnih čolnov je bilo premalo, komunikacija na ladji je bila neustrezna, niso imeli daljnogleda. Zgodba v Telegraphu, Ključ, ki bi lahko rešil Titanic, pravi, da je bil daljnogled zaklenjen v omarici, ključ pa izgubljen. Tako osebje, ki je skrbelo za varnost, ni moglo videti dovolj daleč pred ladjo, da bi preprečili katastrofo.

Ali je z današnjo družbo kaj drugače? Imamo čudežno tehnologijo, a je ne uporabljamo za gledanje naprej in preprečevanje posledic naših kratkovidnih dejanj. Zaklenili smo jih za vsakdanjo uporabo, na voljo so le za profit. Zato ne vidimo.

Drugi04inPticaBW

Ko sem si ogledoval Priyine fotografije, sem presenečen opazil, da so na mnogih galebi, race, ponirki … Prej jih nisem niti opazil! Kakšnega že, ne pa toliko. Zaslepilo me je sonce, zaslepilo me je moje uživanje.

Po užitku se moram vedno ozreti nazaj in se vprašati, mar nisem morda česa spregledal, mar nisem gledal predaleč naprej in zato povozil kakšno dragoceno bitje, ki se mi je znašlo pod nogami. Zagledanost predaleč v daljavo je pogosto kriva, da povzročamo rane svojim najbližjim. Na prvem mestu bi nam morali biti tisti, s katerimi si delimo življenje. Svet lahko počaka.

Zgornja slika race me opominja, da je bežanje vtkano v naravo, saj je tudi narava neusmiljena. Stvari so pač takšne, kakršne so. Prišla bo zima, prišla bo stiska … takrat imamo samo tri možnosti: lahko se prilagodimo, lahko se preselimo, lahko umremo.

Nekateri smo se odselili iz mest in prilagodili preprostemu življenju — že zdaj. Boljša je preventiva kot kurativa. Svet, po drugi strani, po prej ali slej trčil ob ledeno goro, ko bo že prepozno. Bomo takrat še vedno lahko surfali? Ali pa je to blagoslov zadnjih nekaj desetletij? Pojma nimam.

Šteje le to, kar je. Kot sem zapisal na koncu nagrajenega eseja iz leta 2010 Filozofija uživanja na surfu:

Dobil sem, kar mi gre, si rečem in si tiho ponovim misel Jeana Jacquesa Rousseauja: »Školjko si sme vzeti vsak, morja nihče.«

Nara04

Advertisements

One Response to “Školjko si sme vzeti vsak, morja nihče”

  1. Old Bone B September 21, 2015 at 7:19 am #

    Ugh, nikoli si nisem mislil, da bi lahko bilo jadranje na deski katalizator za take vrste misli. Najbrž so moji možgani na povsem drugi valovni dolžini. Pa tnx za fotko. Čau, Borut

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: