Kako daleč lahko raztegnem stvarnost?

13 Jun

Spomnim se, kot bi se zgodilo danes, kako sva se pred 15 leti en veliki guru in jaz v vročični debati spraševala, kaj je bistvo stabilne skupnosti, pravila ali ljubezen.

Guru je trdil, da so na prvem mestu pravila in prepovedi, jaz sem trdil, da sta na prvem mestu zaupanje in ljubezen.

Rekel sem: če nekdo ljubi drugo osebo, če ji zaupa in na globoki ravni čuti, da sledenje pravilom podpira ljubezen in zaupanje, se bo iz teh človečnih vzgibov tudi držal določenih “pravil” vedenja (dogovorov). Obenem bo ohranil sposobnost spremeniti pravila, če bo to vprid dobroti in ljubezni. Po drugi strani iz slepega sledenja pravilom nikoli ne vznikne ljubezen, kvečjemu sledi slepi strah. Sledenje pravilom za vsako ceno privede do nasilja nad drugimi, do prisile, lahko tudi do fašizma, ne vodi do iskrenega razumevanja in sočutja.

Guru se je takrat razjezil name (češ, a impliciraš, da sem fašist; kako si vendar drzneš!?) in me poskusil z verbalnim nasiljem spraviti nazaj v pokornost avtoriteti, pokornost moji lastni zaprisegi, kajti (tako je rekel): Zaprisegel si se k sledenju pravilom in prepovedim, nisi pa se zaprisegel k ljubezni in zaupanju! Zaprisegel si se!! To pomeni, da se pravil preprosto moraš držati! Ljubezen in zaupanje tu sploh nista relevantna!”

To je bil trenutek enega največjih duhovnih prebojev v mojem življenju, trenutek res globoke samorefleksije. Spoznal sem, kje sem bil dotlej v grozni zmoti — v imenu vzvišene ideje (v resnici velikanske mentalne projekcije) sem — zaprisežen odrešitvi človeštva — izvajal nasilje nad drugimi, prav takšno nasilje, kakršnega sem bil v tistem trenutku deležen. Kajti ideja, ki temelji na večni zaprisegi, potrebuje absolutno avtoriteto (“Boga”, ne Boga!), da obstane. Potrebuje neživljenjsko togost. Večna zaprisega predpostavlja, da je volja močnejša od materialnih sil, da z voljo lahko poljubno raztegujemo stvarnost.

Zavedel sem se, da sem dotlej počel prav to: na silo sem poskušal raztegniti stvarnost, da bi se ujemala z mojimi predstavami. Ko ujemanja ni bilo, sem krivdo valil na stvarnost. Moje predstave in interpretacije so, seveda, morale biti brezhibne, saj sem jih povzemal po brezhibnih — po strogih avtoritetah, opevanih gurujih, mističnih mojstrih.

Ko se moje opažanje ni ujemalo z gurujevo razlago, sem krivil opažanje, kajti guru ima vedno prav. Tudi če nima prav, je to moralo zame biti dobro, kajti on deluje po taktirki Boga, kajneda?

Po trku z gurujem in debati o pravilih in ljubezni, mi je tančica samoslepljenja končno padla z oči. Začel sem dvomiti o vsem, kar je dišalo po slepi avtoriteti. Če je nekaj bilo pričakovano samo po sebi in so izrečeni dvomi o tem vzbujali zmajevanje z glavo ali jezo, sem še bolj podrezal v to stvar in v praktično vseh primerih nekje pod površino našel potlačeno gnilobo.

 

Brezumno sledenje je povsod

Najbolj me je šokiralo to, da v večinski družbi, ni bilo prav nič manj brezumnega sledenja družbenim pravilom in kulturnim normam, kot v ozki duhovni skupnosti, v kateri sem prej živel. V bistvu sem v sedmih letih duhovne discipline našel tudi izjemne prednosti! Duhovna skupnost je bila drastično drugačna, zato so njene neumnosti bodle v oči — v širši družbi so namreč prevladovala tako drugačna vedenja, da sem jih (po bivanju znotraj pravil ožje skupnosti) lažje opazil in postavil pod drobnogled. Bil sem kot riba, ki je doživela drobno nesnago akvarija, zato je zmogla videti veliko nesnago oceana.

Po drugi strani so se mnoga vedenja, ki sem jih prej slepo prevzemal v duhovni skupnosti, ko sem jih kasneje znanstveno in izkustveno razčlenil, izkazala za resnično zdravorazumska. Ko sem to spoznal, sem jih ohranil kot del svojega življenja, čeprav so v splošni družbi zelo izstopala in bodla v oči. Ohranil sem navade sedenja po turško pri delu in jedi, čepeče kakanje in še kaj.

Vpeljal sem tudi nekatere radikalne prakse, pri katerih se je moja duhovna skupnost prilagodila splošnim trendom zavoljo sprejetosti. Odločil sem se za stalno bosonogost, zobe si čistim le z žvečno paličico, ne uporabljam mila in še marsikaj.

Nekoč sem sledil duhovni manjšini — a to je takrat bila moja večina, moja avtoriteta. Potem se je sprememil moj odnos do avtoritete. Ko sem se znašel sredi globalne večine, sem jo postavil pod enak drobnogled razuma (in intuicije), pod kakršnega sem postavil duhovno skupnost. Pred mano se je izrisovala gigantskost kolektivne norosti. Strašljivo!

Ni me šokiral odpor ljudi pred spremembo. Pričakoval sem pa (vsaj bežno) priznanje zablod in morda kakšen majhen korak proti spremembi, a srečeval sem se večinoma z zanikanjem, jezo in slepo prisilo.

 

Samoomejenost večine

Kriv sem bil, ker sem opozoril, da imamo počen avspuh in bi ga bilo treba zamenjati, saj se bo še kaj drugega pokvarilo, če tega ne storimo. A družba je zamahnila z roko in dirjala naprej — avspuh je tam zadaj, mi gremo naprej! Nazadnje je avspuh res ostal nekje zadaj, mi smo obtičali v avtobusu brez vsake moči in nazadnje tudi brez goriva (ker smo ga od hitenja pozabili natočiti), a je voznik še naprej tiščal na pedal za gas in zraven delal: “Brrrrrm, brrrrrrm!” kot da se še vedno peljemo.

“U, kako lepo napredujemo! Kako hitro se peljemo!” so vzklikali tisti v prvi vrsti, a potniki niso ničesar videli, saj so bili preveč zatopljeni v svoje bleščeče ekrančke, na katerih so se nizali selfiji iz avtobusa. Zaupali so, da res kam gremo.

Dogma nuje po nenehnosti razvoja je tako ogromna, da niti ne moremo več govoriti o pričakovanjih, ki raztezajo realnost. Realnost je že raztrgana, uničena. Naša nova zmotna pričakovanja raztezajo stare zmotne interpretacije in dogme; napredek je izmišljija — rdeča nit zgodbe, ki jo pripovedujemo sami sebi, da bi še podkrepili kolektivno iluzijo.

Drugo, kar sem opazil, je bilo pripisovanje nepomembnosti določenim vidikom zablode. Socialni in psihološki vidiki so imeli prednost pred telesnimi in duhovnimi. Seveda sem se prav zato posvetil telesnim in duhovnim. Plod tega sta bili dve knjigi, navodila za uporabo za Človeka in za Boga. Knjig o socialnih in psiholoških vidikih je že na pretek, a morda tudi sam v bližnji prihodnosti izdam še svojo — nekaj se nakazuje … 🙂

Kakor koli že, med opazovanjem družbenih pojavov sem se nazadnje moral soočiti s strašljivim dejstvom: iz duhovne skupnosti sem lahko izstopil. Iz globalne svetovne družbe nimam kam izstopiti, saj je prisotna povsod!

 

Kaj sploh lahko naredim?

Lahko negujem dobroto in ljubezen, vabim druge ljudi, naj jo negujejo tudi oni. Lahko o tem pišem in govorim, lahko sem zgled, kolikor ob vseh svojih napakah in zablodah sploh zmorem biti zgled, lahko sem iskren in ranljiv, lahko sem nežen in človeški, lahko si vzamem čas.

Ne obetam si, da bi lahko spremenil večino, ki jo je Goethe opisal takole: “Nič mi ni bolj nasprotno kot večina: kajti sestavlja jo majhno število odločnih voditeljev, pokvarjencev, ki se prilagodijo; slabičev, ki se izgubijo in množica, ki sledi, ne da bi se ji sanjalo, kaj hoče.”

Lahko spremenim nekaj v svoji neposredni bližini — ne s pravili in prepovedmi, temveč z ljubeznijo in zaupanjem. Družba se želi spremeniti in ta sprememba se mora zgoditi v organskem ritmu. Prisila potegne za seboj velike rane in dolgo celjenje.

Pravico do spreminjanja česar koli ima le tisti, ki je sposoben ljubiti to, kar je, in zaupati, da to, kar je, v sebi nosi naravno inteligenco. Ta inteligenca bo neposredno ali posredno spodbudila točno tiste spremembe, ki so potrebne. Samo izbezati jo moramo na plano, jo prepoznati in ji pomagati, da naredi svoje. Za to moramo izpustiti dogmatska pričakovanja in zaupati. Predvsem pa biti potrpežljivi …

Vem, da sem pri tem razmišljanju v manjšini, se pa nadejam, da se Henrik Ibsen ni zmotil, ko je dejal: “Manjšina ima vedno prav.”

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: