Archive | June, 2015

Vsako leto poplaknemo en Telekom v WC

21 Jun

“Padajoče drevo ustvari več hrupa kot rastoči gozd.”
— Kitajski pregovor

Vsakič, ko boste odslej šli na stranišče, se spomnite tega, kar boste prebrali: vsako leto vsak od nas splakne v straniščno školjko 500€ (dober 1,5€ na dan). No, dojenčki (in ostareli)svoje evre priserjejo v pleničke. Znesek je neviden, ker je razpršen in na prvi pogled majhen, toda na ravni Slovenije znaša skupno 1 milijardo evrov letno.

Potem se zgodi saga o milijardi pri (neuspeli?) prodaji Telekoma in cel halo okrog tega enega velikega drevesa, ki se glasno ziblje v vetru, da smo spregledali milijone hirajočih drevesc pod njim.

Vidimo milijardo, ko je to ena milijarda, ne pa tudi takrat, ko je to milijardokrat po ena.

Continue reading

I never eat the same dish twice

16 Jun

If you live in the city, you might think you can get supreme gustatory delights only in the best restaurants. How can anybody — not to mention a “bushman” — compete with the well equipped kitchens? Well, he can!! I’ve been sharing my culinary experiments in Slovenian, now the time has come to write something in English. Don’t expect a recipe, all I can offer is an adventure.

Continue reading

Kako daleč lahko raztegnem stvarnost?

13 Jun

Spomnim se, kot bi se zgodilo danes, kako sva se pred 15 leti en veliki guru in jaz v vročični debati spraševala, kaj je bistvo stabilne skupnosti, pravila ali ljubezen.

Guru je trdil, da so na prvem mestu pravila in prepovedi, jaz sem trdil, da sta na prvem mestu zaupanje in ljubezen.

Rekel sem: če nekdo ljubi drugo osebo, če ji zaupa in na globoki ravni čuti, da sledenje pravilom podpira ljubezen in zaupanje, se bo iz teh človečnih vzgibov tudi držal določenih “pravil” vedenja (dogovorov). Obenem bo ohranil sposobnost spremeniti pravila, če bo to vprid dobroti in ljubezni. Po drugi strani iz slepega sledenja pravilom nikoli ne vznikne ljubezen, kvečjemu sledi slepi strah. Sledenje pravilom za vsako ceno privede do nasilja nad drugimi, do prisile, lahko tudi do fašizma, ne vodi do iskrenega razumevanja in sočutja.

Guru se je takrat razjezil name (češ, a impliciraš, da sem fašist; kako si vendar drzneš!?) in me poskusil z verbalnim nasiljem spraviti nazaj v pokornost avtoriteti, pokornost moji lastni zaprisegi, kajti (tako je rekel): Zaprisegel si se k sledenju pravilom in prepovedim, nisi pa se zaprisegel k ljubezni in zaupanju! Zaprisegel si se!! To pomeni, da se pravil preprosto moraš držati! Ljubezen in zaupanje tu sploh nista relevantna!”

To je bil trenutek enega največjih duhovnih prebojev v mojem življenju, trenutek res globoke samorefleksije. Spoznal sem, kje sem bil dotlej v grozni zmoti — v imenu vzvišene ideje (v resnici velikanske mentalne projekcije) sem — zaprisežen odrešitvi človeštva — izvajal nasilje nad drugimi, prav takšno nasilje, kakršnega sem bil v tistem trenutku deležen. Kajti ideja, ki temelji na večni zaprisegi, potrebuje absolutno avtoriteto (“Boga”, ne Boga!), da obstane. Potrebuje neživljenjsko togost. Večna zaprisega predpostavlja, da je volja močnejša od materialnih sil, da z voljo lahko poljubno raztegujemo stvarnost.

Zavedel sem se, da sem dotlej počel prav to: na silo sem poskušal raztegniti stvarnost, da bi se ujemala z mojimi predstavami. Ko ujemanja ni bilo, sem krivdo valil na stvarnost. Moje predstave in interpretacije so, seveda, morale biti brezhibne, saj sem jih povzemal po brezhibnih — po strogih avtoritetah, opevanih gurujih, mističnih mojstrih.

Ko se moje opažanje ni ujemalo z gurujevo razlago, sem krivil opažanje, kajti guru ima vedno prav. Tudi če nima prav, je to moralo zame biti dobro, kajti on deluje po taktirki Boga, kajneda?

Continue reading