Največji problem v naši državi je pomanjkanje osebne odgovornosti

13 Apr

»Moralna odgovornost človeka je, da se ne pokoruje nepravičnim zakonom.«
— Martin Luther King ml.

Kar je zapisano v naslovu, sva pred nekaj tedni ugotavljala s prijateljico sodnico. Strinjala sva se, da je odkrito prevzeti odgovornost za vsa svoja dejanja strašljivo, saj to terja velikansko razgaljenje. Posameznik s svojim brezkompromisnim razgaljenjem neizogibno doseže tudi razgaljenje družbe, njenih nesmiselnosti, neumnosti in nepravičnosti. Nekako tako, kot če bi deček v zgodbi Cesarjeva nova oblačila, namesto da bi vzkliknil: »Cesar je vendar nag!«, slekel oblačila, se postavil obenj in se začel šopiriti kot sam cesar.

Kaj bi se zgodilo, če bi to storil? Možnih scenarijev je precej, vsi se ne končajo dobro za dečka. Ne glede na to, kako se bo to končalo zame, se bom, evo, razgalil, pa naj bo, kar bo.

Pobuda za razgaljenje je kazen za nepripasnost, ki sem jo prejel v začetku marca 2015 v Ljubljani. Prijateljica mi je svetovala, naj raje plačam polovičnih 60€, saj se s surovo represijo sistema nima smisla bosti za tako malo denarja, tudi če imam glede tega še kako neizpodbitne argumente. Če bi bila v znesku kakšna ničla več ali dve, bi se bilo morda vredno boriti, tako pa … pogoltni in pojdi naprej.

V bistvu sem se kazni razveselil, saj me je spodbodla, da končno nadaljujem s pisanjem besedil o pravnih temeljih naravne družbe, ki jih imam napol napisanih že za pol doktorata. Kdo ve, morda pa bodo ta besedila, razširjena in dodelana nekoč res objavljenja kot knjiga Družba: navodila za uporaboSi take knjig sploh želimo? Jo potrebujemo? Bi jo sploh zmogli asimilirati in razumeti?

Dejstva o mojem prekršku in prekrških nasploh

Policista sta imela vso podlago za kaznovanje – videla sta me, ko sem pred krožiščem vlekel varnostni pas. V promet sem se vključil tik pred tem, kar sem jima tudi jasno povedal. Morda sta mislila, da sem le iskal izgovor (kot radi storimo vpričo grožnje kazni); a lahko bi tudi pogledala na kazalec za temperaturo motorja in videla, da je bil motor še povsem hladen.

Nimam jima kaj očititati, saj sta delovala po navodilih nadrejenih in po zakonih. Morda sta morala po službeni dolžnosti izpolniti kvoto izrečenih kazni za tisti dan? Prav možno, saj sem kasneje izvedel, da so te dni ravno imeli akcijo preverjanja pripasanosti. Službeno dolžnost sta, skratka izpolnila vrhunsko!

Pred postopkom sem jima rekel, naj mi pokažeta uradno policijsko identifikacijo, a sta mi samo odrecitirala ime in priimek in rekla, da sta s Policijske postaje Vič. To je edino, kar nista naredila v skladu z doslednim uradništvom. Kako naj vem, ali sta res bila policista? Kaj če sta nosila lažno uniformo? Kaj če sta bila zastopnika organizacije, ki jemlje od ljudi, da bi se na njihov račun bogatili taki, ki se znajo spretno okoriščati z vsebino državne blagajne? Taki, o katerih berem v časopisih. Kdo ve?

Po izrečeni kazni sem bil pretresen. Ob nadaljevanju vožnje sem bolj ogrožal druge in sebe, kot če bi me policista v iskreni skrbi za prometno varnost, brez izpostavljanja represivnim prijemom, prijazno povabila, da se zavoljo lastne varnosti pripašem. Sta mi res pomagala? Je komu od vpletenih zares mar za dejansko varnost, ali pa je pomembno le, da je zadoščeno papirnatim postavkam in da v blagajno priteka denar?

Neizogibnost prekrškov

To, da sem prekršil zakon, je v bistvu malenkost. To počnemo vsak dan – vsi!

To ne pomeni, da smo mi neprilagojeni. Neprilagojeni so zakoni. Če bi bili zakoni racionalni, jih ne bi tako lahkotno kršili vsak dan – posebej v prometu. Zakoni zagotavljajo red, glavni namen reda pa je zmanjšanje stresa; zakoni, ki zaostrujejo stres, niso nič drugega kot nasilje. Kaže, da reda ne znamo uvajati in vzdrževati s pozitivnim vzgojnim pristopom, zato pristanemo pri represiji, s katero dosegamo negativno psihološko povratno zanko.

Glavni namen reda pa je zmanjšanje stresa; zakoni, ki zaostrujejo stres, niso nič drugega kot nasilje.

Policista sta pri meni dosegla prav takšno povratno zanko, z nasiljem sta vzbudila negativni refleks: v meni je odzvanjalo, da pripasanje ni potrebno zavoljo varnosti, temveč v izogib naslednji kazni; poglobila sta moj negativen odnos do policije, države, sistema. Pač se ne pripašem isti hip, ko sedem v avto. Se s tem res ogrožam? V zadnjem mesecu se večkrat nisem pripasal na relacijah, kjer vem, da ni policistov, da si potrdim, da je lahko za človeka z zrelo presojo njegova odgovornost, ali se takoj pripaše ali ne.

Varnostni pas ni popolna garancija. Pomembnejša kot pas je zdrava presoja. Spomnim se pripovedi pokojne tete, kako jo je enkrat dobro odnesla v nesreči prav zato, ker ni bila pripasana. Podobno se je zgodilo prijatelju z nepripasanimi otroki na zadnjem sedežu. Tudi sam sem manjšo nesrečo nepripasan preživel brez posledic.

Dejstvo je, da obstajajo dobre izjeme k pravilu o pripasanosti, in vendar se sam v 99% primerov pripašem, ker se zavedam, zakaj je to zame dobro; včasih se zavestno ne pripašem in sam odgovarjam za to odločitev.

Kazni bi morali vedno nasprotovati, če je njen izključni namen izvajanje represije z grožnjo finančne ali zaporne kazni s strani pravnega organa, v katerem ne obstaja osebna odgovornost naravne osebe v odnosu do nas.

Država se je zaštrikala v posredniške sheme, s katerimi eksternalizira in profesionalizira »skrb« za svoje državljane. Približno tako je, kot če starši svoje otroke predajo v rejništvo vampirjem. Od zavarovalnic je zelo težko izpraskati kaj denarja (če ne znaš tudi sam biti vampir), ker jim je v interesu le nabirati denar in ga ne tudi deliti. Vampirji pa imajo na voljo vzvode, da sredstva v skrajnem primeru izsesajo s prisilno izterjavo.

Državljani so večinoma otroci, nepripravljeni odgovarjati za svoja dejanja. Ko jih prisilni državni organi stisnejo v kot, prestrašeni naredijo vse, kar zahtevajo od njih. Kaj pa če nekdo z Izjavo o osebni odgovornosti prevzame odgovornost za svoja dejanja? Ali ima potem država še kakšen razlog, da prevzema skrb za njegova dejanja in izvaja nasilje nad njim v imenu »reda«?

Sam sem podpisal svojo Izjavo o osebni odgovornosti. Podpisal sem tudi Izjavo o osebni suverenosti. Z njima prevzemam odgovornost do sebe in do drugih ter suvereno držo v odnosu do vseh živih bitij. Zato delam neškodljive prekrške brez občutka slabe vesti in jih tudi odkrito priznavam.

Mojih 2000 prekrškov na leto

V letu 2013 sem v duhu iskrene, transparentne samorefleksije nekaj tisoč kilometrov vodil evidenco, kolikokrat sem naredil manjši ali malo večji prekršek (v večini primerov v vrsti za drugimi vozniki). V povprečju sem naredil prekršek na vsakih deset prevoženih kilometrov. V svojem sedanjem avtomobilu sem tako v zadnjih treh letih naredil okrog 6000 prekrškov.

Nauk: prometni predpisi so nerealno togi in neživljenjski. S tem so prekrški neizogibni. Sistem kaznovanja je licemerski, saj na (več) tisoč prekrškov kaznuje le enega – pa še izrekajo ga policisti, med katerimi ne obstaja tak, ki bi se v zasebnem življenju 100% držal vseh prometnih predpisov, da o vseh ostalih predpisih niti ne govorimo. Saj se niti ne more.

Policijski nadzor je ustrahovanje in represija s pričakovanjem, da bo občutek krivde spremenil vedenje. Toda občutek krivde povečuje predvsem prikrivanje in izogibanje kaznim, povečuje laganje in dvoličnost. Povečuje tudi pritisk v družbi, dokler nazadnje ne odleti pokrov. Kakšne so (med drugim) posledice? Samomori, nasilje v družini, kriminal, duševne bolezni.

Sedanji sistem nas ne uči dostojanstvenega spoštovanja smiselnega reda, ampak le pritajenega izogibanja kaznim in tihega kritiziranja nesmiselnega reda. Uči nas, naj se potuhnemo in skrijemo, naj bomo lisjaki. Uči nas, da poskrbimo zase, da gradimo ošabno trdnjavo moči in se ne zmenimo za druge. Spodbuja nas k laganju, saj priznanje vodi le v kazen – država ne pozna nagrad za spoštovanje reda ali prispevanje k skupni blaginji. Zakon je surov, brezčuten izvršilec, anonimnost je zagotovilo, da nobenemu rablju ni treba zaznati sočutja.

Govoril sem z ljudmi, ki delajo v kazenskih organih, kot so policija, sodišča, inšpekcije … kadar so človeški, pred prijatelji, radi zagodrnjajo nad utesnjenostjo in nesmisli, ki jim morajo zadostiti po službeni dolžnosti. O marsičem tudi ne smejo govoriti, kar je naravnost bolno! Netransparentnost je najboljši pokazatelj, da nameni vpletenih niso čisti in zdravi.

Zakoni, ki se ves čas spreminjajo glede na muhe trenutne oblasti, so nesmisel, v katerem se izgubljamo, ker smo odrezani od vrednot in družbenih dogovorov, na katerih temeljijo najosnovnejše družbene zaveze. Te zaveze so primarno družbeno vezivo in varovalo pred zlorabo. Brez njih se dogajajo nesmisli, ko se nekdo izmakne kazni, ker v času, ko je zagrešil zločin, nek zakon še ni veljal. To je približno tako, kot če bi Goebbels na sojenju za zločine v 2. svetovni vojni rekel, da v njegovem času ni bilo zakona, ki bi prepovedoval ubijati Jude, zato je obsodba nična. In bi ga oprostili. Izmikanje se danes dogaja na veliko, to počno premožni pomembneži – s hijenskimi tehnikami.

Goebbelsa omenjam zato, ker so njegovi zločini bili možni točno zato, ker so milijoni uradnikov sledili vsem ukazom brez stika s človeško etiko in čutom za prav. Nič drugače ni danes: uradniki vedo, da je marsikaj, kar počno, narobe, pa vendar se potuhnejo in sledijo ukazom, zato so de facto soudeleženi v nasilju.

Moje priznanje osebnih prekrškov je v obstoječem pravnem sistemu gotovo brezpredmetno. Saj ga verjetno niti ne bodo jemali resno, ker ga nisem predložil na ustreznem obrazcu. Pristojnosti organov represije so natančno pogojene z zakoni in pravnimi vzvodi – za vsak ukrep, vsako odločbo mora imeti uradnik ustrezno kritje v zakonih in dokazilih (in prav zato se jim lahko vešč odvetnik tudi tako spretno izmakne). V mojem primeru ni zadostnih dokazov, da sem res naredil konkretne prekrške, ki jih pavšalno priznavam. Podlaga obstaja le za en prekršek, za katerega mi je bila izročena kazen. Pač plačaj in pika. Tu se zadeva konča …

Uradnik sledi službeni dolžnosti in po liniji najmanjšega odpora naredi copy-paste neke druge odločbe, ki jo je poslal dan prej, s katerim kaznovancu sporoči, da mora plačati, ali pa bom moral pred sodnika za prekrške in bo v tem primeru moral plačati še visoke sodne stroške oz. mu bo država denar preprosto vzela z računa s prisilno terjatvijo. Pismo je ustahovalno in polno faktografsko podanih grozečih trditev. Nazadnje kaznovanec v vsakem primeru ostane brez denarja, brez odgovora na vprašanja, brez pojasnil in obrazložitev, brez pravic – v megli pred zaprtimi vrati, iz katerih mu bodo, če nanje potrka, v obraz frčali nerazumljivi odloki. Obraza ne bo videl nobenega, saj si nihče ne bo upal prevzeti odgovornosti za vsa vprašanja, ki se ob tem odpirajo.

Iskreno si želim, da se v družbi čim prej zgodi »RESET«, ki bo vodil k pozitivnemu redu z razumevanjem smisla tega reda, ter da prekinemo brezumno zastrahovanje ljudi izza zaprtih vrat. Ljudje, ki niso pripravljeni nositi osebne odgovornosti za svoja dejanja, stopiti pred drugega iz oči v oči, ne bi smeli odločati o ničemer, kar zadeva širšo družbo.

… in vendar zaupam v ravnovesje

Kot zrel posameznik, ki odgovarja za svoje življenje, in podrobno spremlja družbeno dogajanje, še zdaleč ne pričakujem od uradnika, ki je bil zadolžen za moj primer, da bi poskusil izstopiti iz svojih pristojnosti in odgovoriti človeško. Ustaljeni obrazci za odgovore so namerno taki, da po uradnem zastraševalnem pristopu (preizkušeno) državljana stisnejo v kot in iz njega izcedijo tako zaželeni denar – kot odvisnik izcedi zadnje kapljice droge iz injekcije.

Državni urad ne bi smel biti nič več kot jaz – od njega bi moral biti deležen osebne odgovorne drže in tega, da me tretira kot človeka, ne kot številko.

Proti plačilnemu nalogu nisem niti hotel napisati pritožbe (kar je sicer uradno edina opcija, ki mi je uradno na voljo). Pisati sem začel predlog, da bi lahko kazen odslužil s prostovoljnim delom. Želel sem si videti uradnika, govoriti z njim, mu povedati, da hočem prispevati k družbi! Hočem smiseln red! Hočem se držati dobrih zakonov, ki služijo državljanom Slovenije! Ne lažem in se ne izmikam kot nekateri brezobrazni tajkuni. Z denarjem dejansko najraje operiram čim manj, 90% časa sem prostovoljec. Večino časa že tako ali tako posvečam delu za skupno dobro, čeprav to ni nikjer evidentirano.

Glede na to, da državi prostovoljno priznam (vsaj) 1,2 miliona evrov, ki sem jih dolžan v kaznih (čeprav, seveda, niso evidentirane), bi morda država lahko priznala meni neevidentirane prostovoljske ure, ki sem jih do zdaj podaril naši družbi? Prostovoljec sem že vsaj 10 let – pa ne 3 ure na teden, ampak 6 ur na dan. Recimo, da je vrednost mojega dela 120.000€ — to je le 10% mojega dolga. Toda če k temu dodam kumulativni učinek vsega, kar se je tako ali drugače navezovalo na moje delo, je znesek mnogokratnik navedenega.

Razmišljam, kaj bi se zgodilo, ko bi se država odločila plačati vsem prostovoljcem, ki so sodelovali pri akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu! za njihovo delo – torej izbrskati 12 milijonov evrov in jih razdeliti med več kot 300.000 ljudi, ki so čistili Slovenijo – tudi med otroke! Vsak bi dobil 40€, kar ni tako veliko – a pozitiven učinek na vedenje ljudi bi bil velikanski.

Učinek bi bil še večji, če bi država teh 12 milijonov evrov načrtno usmerila v krepitev lokalnih skupnosti, v izobraževanje o soodločanju, o zreli komunikaciji, o reševanju konfliktov, o emociologiji, s čimer bi opolnomočila državljane za osebno suverenost, dvignila bi čustveno pismenost, odpravila nasilje, okrepila aktivno državljanstvo in identiteto. Potreba po represivnih prijemih bi se drastično zmanjšala.

V resnici pa 12 milijonov niti ne potrebujemo, saj jih lahko pametna družba zgenerira iz vzajemnosti. Družbene spremembe, ki so res koristne za vse, se vedno zgodijo tako, da denar zanje sploh ni bistven.

Glede na to, da bom prostovoljsko delal še naprej, dokler sem živ, mi ni problem odslužiti še kakšne kazni – naj mi sodišče to en samkrat tudi uradno evidentira, pa bom zadovoljen. Preostalega dela jim ni treba evidentirati. Prostovoljec bom še naprej, ker je neprostovoljno delo v mojem svetu konec dostojanstva in človečnosti.

Velik del mojega prostovoljnega dela se nanaša na raziskovanje in uvajanje globljih sprememb v družbi. Prepričan sem, da moramo začeti z osebno odgovornostjo. Brez nje je prihodnost jalova — je brezno brez dna, v katerem se izgublja vsa človečnost, ki jo še premoremo.

Advertisements

2 Responses to “Največji problem v naši državi je pomanjkanje osebne odgovornosti”

  1. markokabaj April 20, 2015 at 8:52 am #

    Skromno bom komentiral nekaj na zgoraj zapisano tematiko.
    Učitelj pride tekrat, ko je učenec pripravljen. Učenec sem jaz.

    1. Sem mnenja, da bi bila knjiga “Družba: navodila za uporabo” dobrodošla. Celo nujna. Podpiram idejo in izvedbo. Kam je zašla družba (vsa in še posebno Slovenska) meji že na absurd.

    2. Izogibanje osebne odgovornosti in odgovornosti družbe se kaže v sprejemanju vsakršnih-koli zakonov in predpisov, kakor tudi razno-raznih akcij “predpisanih” s strani družbe/države/EU/NATO/itd…

    3. Kot je nekdo rekel na radiu Val 202: “Policija v prometu ne izvaja nadziranje prometa, ampak polnjenje svojega/državnega proračuna. Policija je statični pobiralec “kazni”, za izboljšanje stanja ne naredi ničesar.

    4. Absurdne in po mojem proti-ustavne so kazni za prometne prekrške. 1/2 če plačaš v prvem roku, če ne pa celo. Če pa še to ne plačas pa država izterja 2x-no kazen. In kaj naj nekdo naredi, ki nima denarja? Rad bi plačat kazen, ki je bila resnično storjena, pa ne more. Kaznovan je 4x-no. Bedarija. Še trgovina omogoči obročno plačevanje za storitev, ki je bila izvedena ali je bilo nekaj kupleno. “Usrana” država pa pobere brez vprašanja nekaj kar si je “izmislila” v obliki nenormalnih zakonov.

    5. Dobre družbe se ne da ustvariti s Predpisi in Zakoni!!!!!!!!!! Zaradi tega je naša družba statična, se nikamor ne premakne in stagnira. Gnije in zaudarja po razpadanju.

    Marko

Trackbacks/Pingbacks

  1. Detektor sranja – to rabimo! | Nara's blog - March 20, 2017

    […] blogu Največji problem v naši državi je pomanjkanje osebne odgovornosti sem se pred leti spraševal, kako bi organi zakona reagirali, če bi, denimo, ob tožbi zavoljo […]

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: