Archive | February, 2015

Prijateljstvo na “klik”

27 Feb

Ob poplavi e-čestitk za rojstni se sprašujem, kam je šlo oprijemljivo prijateljstvo?

V otroštvu sem si redko kupil knjigo, ker sem vedel, da me ima nekdo rad in me pozorno posluša in mi bo kupil kakšno res dobro knjigo za darilo. Dobil sem še marsikaj uporabnega in dobrega, najboljše od vsega pa je bilo druženje.

Odlične jedi smo kuhali drugim, ne sebi. Bili smo jih vedno deležni, ker smo se vabili na rojstne dneve sem in tja po blokovskem naselju in širše po mestu.

Prijateljev smo imeli malo, a so nam bili blizu in smo si z njimi izmenjevali igro, poglede, dotike, čustva …

Povsem normalno je bilo vstopiti brez klica, vrata so bila odprta. Tudi če ni bilo nikogar doma, smo si pomagali, kaj pospravili, počistili in šli. Ni se bilo treba petkrat slišati po telefonu, da se najdemo sredi množice “obvez” (motenj?).


Poplava “prijateljstva”

Do danes se mi je nabralo 3867 friend-ov na FB – na stotine od njih mi je poslalo čestitko, v živo pa sem jo prejel le od kakih 20 ljudi.

Darila sem dobil štiri. Tri slastne sladice in prekrasno knjigo. Ostalo so bile želje in nameni. Ne razumite me napak — strašansko sem vesel vsake sekunde, ko je kdo nekaj lepega pomislil o meni in mi poslal dobro misel! Vse to mi je pri srcu. A najbolj sem vesel neskončno dolgega objema in pogleda, ki ostane v spominu tudi mnogo dni potem, ko objema ni več.

Ko brskam po menijih v telefonu, da bi koga kar tako poklical in počvekal, do velike večine čutim distanco in hlad. Na prste lahko preštejem tiste, h katerim lahko vstopim v stanovanje, naj so doma ali ne in se počutim doma … a niso to pravi prijatelji?

Z vsem tem le opažam, da smo nekoč, ko smo bojda imeli manj, skupaj s pozornostjo drug drugemu dajali veliko več tudi materialno. Manj smo delali, imeli manj dobrin, ampak več časa in hotenja po dajanju.

Zdi se mi, da reveži nismo, ker ne dobivamo dovolj, ampak ker ne dajemo dovolj. Drug drugemu …

Saj poznate zgodbo o peklu in raju, ki jo najdete tudi v moji Človek: navodila za uporabo? (Če jo naročite za darilo (na narapetrovic@gmail.com), bo cena prav posebna, da o posvetilu ne govorimo! 😉 )


Pekel ali raj

Nekoč je Bog modremu možu pokazal pekel in raj. Najprej ga je peljal v pekel. Tam je za velikimi mizami sedelo veliko ljudi. Bili so mršavi, bledi in nesrečni. Vsak od njih je imel na roko pripet konec ročaja dober meter dolge žlice, s katero je ravno segel do velikega kotla z odlično dišečo juho. Toda ko je juho zajel, za malo ni mogel seči do ust, saj je bil ročaj žlice predolg.

Modri mož je bil presenečen nad božjo okrutnostjo: predte postavi okusno juho, toda onemogoči ti, da bi jo jedel.

Potem ga je Bog odpeljal v raj. Prizor je bil na prvi pogled povsem enak: veliko ljudi za okroglimi mizami. Toda tukaj so vsi bili siti, nasmejani in zdravi. Zakaj? Ker so zajemali juho in z njo hranili druge, do katerih so segli. Vsi so dajali in vsi sprejemali – bili so v raju!


Ah, ta neoprijemljivost!

Včasih imam občutek, da z internetom, mobilnostjo, preobremenjenostjo z delom in hitenjem izgubljamo stik s tistimi konkretnimi ljudmi, ki nas lahko hranijo in mi njih. Na rokah imamo privezano predolgo žlico, prepričani, da nas ta “antena” povezuje s svetom, a z njo ne moremo seči do svojih ust — še manj pa do ust drugih ljudi.

Kaj ena žlica! Reklame so nas prepričale, da držimo v vsaki roki na stotine žlic — v obliki multifunkcijskih pametnih naprav. Aaaaa, ob preobilici žlic — pripomočkov za doseganje zadovoljstva — pozabljamo na zadovoljstvo samo: na hrano, odnose, ljubezen.

Najboljša je ljubezen brez sredstev, pripomočkov in okraskov. Kot pravi Duško Radović:

Za ljubezen so primerni: malo časa, nerodna mesta, tesnoba, vrsta otežujočih okoliščin. Takrat je ljubezen lepa, le takrat cveti. Več ko je časa in prostora in raznih drugih ugodnosti, bolj ljubezen gubi draž. Ljudje se nikjer tako ne sovražijo kot v velikih, lepo opremljenih in dobro ogrevanih stanovanjih.

Ne bom več filozofiral … vsekakor ne v tem lahkotnem blogu …

Za konec le še odlična misel neznanega avtorja:

Ne moreš se odločiti, da se zaljubiš, lahko pa se odločiš, da ostaneš zaljubljen.

Nature Dancing … we are

9 Feb

I am fed up with hyperactive
minds, and pretentious faces,
hands unconsciously waving,
and eyes in the clouds,
feet uncomfortable on Earth,
crossed and unstable,
skin starving touch,
covered by another skin
which is not really ours …
While the tongue relentlessly
goes on: Blah, blah, blah …

We all are — covered —
by another skin which is not
our own! We’d never put it
on, if we could choose.
So covered we are, covered!
Covered with music
that is not our own,
that enchants us and
lures us away from
the naked truth, into
overdressed constructs,
deadening ideals and norms.

I am fed up with norms,
normatives and normalities!
Norming a dance is killing
a dance, killing the dancers’
souls and their nakedness.
Dancing bodies need nakedness.
Humans can dance to the music
that springs from within,
and strip the “meaning” of
the dance and the dancer
of the stiffening presumptions.

What they usually choose is
to do exactly the opposite.

Ecology and hygiene are one
and the same: getting rid
of harmful and unnecessary
to protect and enhance that,
which matters: life. Selling
the soul is selling life.
What is human without life?
What is life, anyway? Life is
conscious meeting of bodies
in a dance; life is allowance
to be nameless and frameless,
to dance and be danced,
to follow the Nature’s melody
reverberating through us, so we
could be Her self-realisation
through the act of our dancing.

Through the act of OUR Dancing
… We are …

Iščete dom? Razprodano!

4 Feb

»Vsak otrok, ki danes pride na svet, je postavljen pred dejstvo, da je vsa zemlja razprodana, vsa že pripada nekomu,« pravita Roman Huber in Pascal Suter iz fundacije za osvobajanje zemlje.

V današnji družbi bi se osvobajanja zemlje težko lotili po partizansko, saj bi nas mogočne vojske brž stisnile v kot. V medijih bi nas ožigosali kot teroriste, ki si brezpravno prilaščajo tujo zemljo. Pristali bi na sodišču, v zaporu, kljub morebitnim simpatijam množic. Veliki igralci so pripravljeni uporabiti vse razpoložljive vzvode, da ohranijo status quo.

Toda če se osvobajanja lotimo s sredstvi kapitalizma, če izbijamo trn s trnom in zemljo preprosto odkupujemo ali jo sprejemamo donirano v fond, lahko postopoma osvobajamo zaplato po zaplato zemlje. To je strategija nekaterih fundacij, ki vznikajo v Evropi. Ko osvobajamo zemljo, ji v bistvu vračamo smisel. Pomanjkanje smisla je največja težava sedanjega ekonomskega sistema, ne pa pomanjkanje sredstev. Po planetu se v prazno vrtinčijo gromozanski tokovi denarja – ves ta denar išče smisel, pravi Roman Huber.

Zlitje denarja in smisla vodi v alkemično preobrazbo družbenih struktur, aktivacijo svobodnih skupnosti z zdravimi, celostnimi vrednotami. Temelj moči gibanja za osvoboditev zemlje je uglaševanje pravnega sistema z naravnimi zakoni.

Ključno pri tem je delovanje z dolgoročno vizijo, transparentnostjo in dosledno etiko. Zemlji morajo biti zagotovljene pravice, dobiti mora status samostojnega pravnega subjekta. Novi val v zakonodajah nekaterih držav dosega, da tudi nekaj drugega kot človeško bitje in korporacija dobi pravico, da obstaja samo po sebi ali pa je celo zaščiteno.

Continue reading