Jekyll, Hyde in še eden

12 Jan

Dvoličnost je stvar preteklosti. Če imaš danes samo dva obraza, zvisiš.

Sploh v zadnjih letih, ko ničesar drugega več ni — samo posel. Napoji, ki jih vsi po vrsti uporabljamo za skakanje iz vloge v vlogo, daleč prekašajo napoj iz slavnega romana Roberta Louisa Stevensona, saj veste katerega …

RobertLStevensonCardsQuote

Svet se je od takrat spremenil. V 21. stoletju je pisanje posel, politika je posel, šport je posel, ljubezen je posel, norost je posel, zabava je posel, bolezen je posel, hrana je posel, otroci so posel, prosti čas je posel, brezposelnost je posel …

Na svetlo in mračno lice poslovnih subjektov smo že tako navajeni, da nas ne presenečajo mahinacije, stečaji, preprodaje in razprodaje takega ali drugačnega premoženja, ločitve, samomori, duševne motnje in zlasti strahovita epidemija izgorelosti. Pravzaprav se najbolje prodajajo prav zgodbe o Hydeovem skritem življenju. Nikoli ne vemo, kdaj in od kod bo udaril, zato smo ves čas zaskrbljeni in polni strahu.

V poslovnem svetu je vzvratno ogledalo vedno čistejše kot vetrobransko steklo.
— Warren Buffett

Medtem ko podjetje nasmejano posluje, se v podtalnih etažah vrstijo neusmiljene bitke, skrite očem javnosti. To se ne dogaja samo v določenih podjetjih, ampak v prav vseh. Pojav je tako razširjen, da ga sprejemamo kot samoumevnega. Da, vsi imamo čistejša vzvratna ogledala kot vetrobranska stekla — da ne spregledamo potez tistih, ki so nam tik za petami, tistih, ki nas ogrožajo, tistih, ki na zadnjem sedežu šepetaje načrtujejo, kako bi nas izločili iz dirke.

Nič drugače ni v naših družinah, športnih taborih, političnih strankah, sodnih sobanah, šolskih zbornicah, ličnih pisarnah, umetniških društvih, kmetijskih zadrugah, krajevnih skupnostih … Vsi notranje razdore skrivamo za polikano zunanjostjo. Celo druge silimo, da se ne kažejo svetu zanikrni in umazani ali zgolj drugačni. A prav to nas tudi privlači …

Vsi to počnemo, vidimo in tudi pričakujemo, zato vemo, da se pod masko vsakega nasmejanega in uglajenega gospoda, vsake naličene in nasmejane gospodične, skriva obraz blazne pošasti, ki naredi vse za svoj zblazneli gon in pomendra vse ostalo, kar se ji znajde na poti.

Vsaka hydeovska blaznost, ki je postala množična samoumevnost, se je začela tako, da je preslepila kritično presojo prvega (zadosti vplivnega) kroga ljudi in se potem virusno razširila po družbi.


NATEGNI NAPREJ …

Odličen primer tega je mrežni marketing. Oseba, ki se vas odloči vključiti v mrežni marketing, vam sprva v telefonskem klicu ne pove ničesar ključnega. Ko se z njo sestanete, pa vam po ovinkih — in z nasmehom za milijon dolarjev — predstavi “priložnost” in vam začne na veliko zagotavljati, da ste pravi za to in da boste z malo dela iz te “priložnosti” potegnili izpolnitev življenjskih sanj …

Ko vas končno nategne, vas začne učiti, kako naj tudi vi dosežete enak uspeh in prav tako nategnete čim več ljudi. Več, ko jih nategnete in — še pomembneje! — več ko jih naučite, kako naj nategujejo druge in jih trenirajo nategovati naprej — bogatejši boste! Predstavi vam tudi drugi obraz, tisti, ki mora trdo garati za uspeh, zadostiti kvotam, razviti duha pripadnosti, ponavljati mantre o uspehu, ki se mora “malo” zlagati, da pomaga sebi in drugim do uresničitve sanj.

A ljudje so po naravi pretežno slabi nategovalci, zato velika večina ostane pač samo debelo nategnjena, bogatih mega-nategovalcev pa se nabere le toliko kot pade drobtinic, ko odrežete kos kruha.

Ko se zaveste, da ste izviseli, ko se lotite poglobljenega študija mrežnih marketingov, ko ugotovite, da se pod nasmejano površino skriva debela gnila ničvrednost, je že prepozno. No, če ste zdravo sprejeli življenjsko lekcijo in se iz nje nekaj naučili, se boste vsaj v prihodnost izognili bolečih nategov. A res?


KDO VAS V RESNICI NATEGUJE?

Ne glejte zviška na nategnjence v mrežnem marketingu, saj se vam ne godi prav nič bolje! V debelo potrošniško rit imate zatlačenih še pa še marketinških, političnih in svakojakih drugih tičev, med tem ko so vaši prsti in udi zatlačeni v neke druge riti.

Prvo kot prvo smo vsi pedofili. Kakor smo bili socializirani, tako socializiramo svoje otroke. Norme socializacije so trdne kot gora in nepremične, o njih je bogokletno podvomiti. 9 let osnove šole, 4 leta srednje in še nekaj let fakultete otroke dresiramo v individualizem — sami se morajo učiti in reševati naloge, pod fašističnim nadzorom učitelja — potem se pa čudimo, zakaj smo individualisti in ne znamo živeti skupaj in smo tako prestrašeni avtoritete.

V naši naravi je, prav nasprotno: učiti se in reševati probleme skupaj.

Nekoč nas je nekdo nategnil, da je izobraževanje neizogibno temnica, zdaj mi istemu nategovanju veselo izpostavljamo svoje otroke. Pedofilija, saj pravim.

Ne bom našteval dalje, saj sem drugje že veliko pisaril o pojavu samonategovanja. Bom raje končno razkril, kdo je tisti “še eden” ob Jekyllu in Hydeu.


GLEDAM, TOREJ SEM

Kontrastna literarna lika potrebujeta še nekoga, da zares zaživita. Potrebujeta bralca, opazovalca, odsotnega iz zgodbe, a prav zato ključnega za njeno osamosvojitev in aktualizacijo.

Ves govor, pisan ali izrečen, je mrtev jezik, dokler ne najde voljnega in pripravljenega poslušalca.
— Robert Louis Stevenson

Vihar globalnega biznisa ohranja svoj status quo s tem, da poraja anemični prosojen lik: gledalca televizije, spletnega brskača, igralca računalniških igric.

Prav poseben podvig naše bleščeče civilizacije je, da se je z morjem napojev uspela razcepiti na tri — Jekyllu in Hydeu je dodala še gledalca, ki odprtih ust sedi pred vse večjim ekranom in začarano strmi v podobe svoje lastne notranje dekadence. V Mega-3D Super-HD Extra-Color Ultra-Sound tehniki: bojevnike teme, ponorele makse, snajperiste, teroriste, ekstremiste … kdo je ta, ki gleda vse te Hydee v naši novi drami treh?

Skregani smo sami s sabo, svet razpada in propada, k vragu gre … vse to pospešeno prevajamo v podobe, pretakamo v informacijske veletoke, gledamo, razčlenjujemo, razumemo. V navidez najaktivnejšem obdobju človeške zgodovine tonemo v pasivnost in depresijo, za seboj bomo pustili le debele plasti smeti.

Človeštvo pred TV ekranom je Zemlja, ki se gleda v ogledalo … in ne ukrene ničesar.

Nič čudnega, da umetnost to zaznava in gledalca tako ali drugače vključuje v umetniško delo, prostor za gledalce je vse bolj tudi oder. Doživljalec umetnosti je v resnici že od začetka del umetnine, a to smo ozavestili le nedavno in s pridom začeli izkoriščati.

Televizija niza realnostne šove, med preprostimi ljudmi išče zvezde, da jih animira in s tem samo še poveča delež pasivnih.

In kam vse to vodi?


AVANT-GARDEN — Z VRTOM NAPREJ!

Sam Bog je začel tako, da je zasadil vrt.
— Francis Bacon

Umetnost na odru, v knjigi, filmu, stkana iz tria protagonist-antagonist-gledalec, iz Jekylla, Hydea in še enega, je pripeljala do preskoka v zavesti, to je ključni vzvod razvoja človeške sposobnosti samorefleksije, tega ne gre zanikati. Sposobni smo se zavedati svoje globalne identitete, pripadnosti Zemlji, življenju. To je bilo nekoč prihranjeno le mistikom.

Danes si s pritiskom na gumb pričaramo neverjetne uvide in znanja, mistična zavest je povsod okrog nas, vsem na voljo in pred nosom, zmožni smo se odmakniti od samih sebe in se videti. Zato se v večji meri kot kadar koli v preteklosti zmoremo vdržati uničevalnih impulzov, biti človečni, obzirni, ljubeči, kulturni. Povprečen Zemljan je danes v resnici blizu največjim mistikom, le da tega ne ve.

Samo ugasniti mora umetnost, ugasniti vse tri like, ki krojijo njegovo umetno realnost, ugasniti TV!

Realnostnemu šovu mora odvzeti besedo “šov” in zadržati le realnost. Sam mora postati vse troje v stvarnem življenju. Začeti mora prav zares igrati svojo vlogo na rajskem vrtu, kar Zemlja je, in se ob tem opazovati, videti, komentirati, učiti, voditi. Govoriti mora svojo zgodbo, da bi jo začeli govoriti tudi drugi, ne zato, da bi jo samo poslušali.

Pomembno je, da nekdo proslavlja naš obstoj … Ljudje so edina ogledala, ki so nam na voljo, da se v njih vidimo. To je domena vsega smisla. Vsa krepost, vse zlo je vsebovano le v ljudeh. Ne enega ne drugega ni v vesolju kot takem. Obsodba na samoto je kazen v vsaki človeški kulturi.
— Lois McMaster Bujold

Umetnost ne more ugasniti poslovne dvoličnosti, lahko pa ugasne samo sebe, se s tem samorealizira in povzroči samovžig dvoličnosti. Ko se umetnost ugasne, se umakne kot posrednik pri doživljanju in interpretiranju realnosti. Človeka neposredno izpostavi človeku, naravi, transcendenci … Edino, kar umetnost zadrži, je večni vprašaj, ki ga obeša nad prav vsako gotovost.

Ravno s tem večnim vprašanjem razbline norost, slepilo, individualizem, dvoličnost, poslu spodnese debele betonske temelje in namesto njih razgali ogromno skalo, iz katere raste radikalni realni naturalizem, resnični humanizem, kjer je človek človek in ne številka, kjer vsak vsakomur zaupa in zato gleda vedno le naprej.

Ne potrebuje ne ogledala, ne vetrobranskega stekla, saj ne hiti in lahko vedno brez sramu pogleda v oči drugih ljudi. Te oči se ne odmaknejo, saj v njih ni laži. Duševno zdrav ni ta, ki je vedno dober, ampak ta, ki svoje namene nosi na dlaneh.

Gentleman je človek, ki nikoli ne rani nikogaršnjih občutkov nenamerno.
— Oscar Wilde

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: