Kreativni kaos, hvala!

29 Dec

Spraševal sem se, ali je Michelangelo res živel tako asketsko in zanemarjeno, kot mi je nekdo nedavno povedal. Sem preveril in brž spoznal dve novi angleški besedi: »abstemious« in »squalid«. Da ne filozofiram: res je bil prav tak.

Kaj pa jaz? Zadnje čase sem (se mi zdi, da že kar predolgo) redoljubno in gospodinjsko razpoložen: vsak dan manično pospravljam po hiši, brišem, čistim, sesam, urejam, pomivam posodo, prestavljam rože in okraske s police na polico, kuham kosilo in večerjo zase in za starce, ki mi delajo družbo, skrbim, da ogenj v ognjišču ne ugasne …

Ekstremen red v začasnem, improviziranem prostoru.

Ekstremen red v začasnem, improviziranem prostoru.

In kaj ugotavljam? Nekaj mora biti na tem, da kreativnost potrebuje svojevrsten zamaknjeni kaos, da zares živi. Skrb za red škodi tej zamaknjenosti!

Prav opazoval sem se med pometanjem in pomivanjem po hiši. Postajalo je obsesivno! Začel sem opažati vsak prašni madež, ujezil sem se, ko je nekdo (vem kdo, ampak sem vljuden) pustil na mizi razmazane kaplje sirupa iz smrekovih vršičkov, pepel in prah pred kaminom sta mi zvabila metlo v roke petkrat na dan … Prestavljal sem pohištvo, brisal šipe, razmišljal, kam na steno bi pasala ura. Grozno!

Še en zorni kot na ta grozni red ...

Še en zorni kot na ta grozni red …

Ker moje misli delujejo večplastno, sem vse skupaj spremljal iz drže globljega opazovalca. Prešinilo me je, da je marsikomu to poglavitni življenjski smisel: da je pospravljeno. Urejeno, čisto, polikano. Da je pač red. Kamor koli gredo, imajo v mislih ta prekleti red. Nakupujejo, delajo, živijo, da bo red, da ne bo madežev, da ne bo prahu, da bodo elementi pohištva in prtički in rože in zavese (Saj res, rabim zavese! Ima kdo kakšne za podarit? Ah!) pasali skupaj, da bodo potem lahko skrbeli za vse skupaj in jim bo življenje prej minilo. Da se ne bodo spraševali, v čem je sploh smisel vsega tega početja.

Zazdelo se mi je, da okostenela skrb za pospravljanje zoži okno domišljije, skozi katerega frčijo iskre ustvarjalnosti. Otroci neradi pospravljajo za sabo. Raje živijo v kreativnem kaosu, v brezmejni igri, v zmešnjavi nepredvidljivosti. V red jih zdresiramo odrasli, kakor so nas zdresirali naši starši, vzgojitelji, učitelji, direktorji … po nareku togih družbenih norm. Nazadnje se navadimo v pogledu na red celo uživati – kot sem jaz zadnje dni užival ob pogledu na pospravljene prostore in odsotnosti drobcev umazanije pod mojimi bosimi stopali.

Toda zadovoljstvo je trajalo kvečjemu pet minut, saj umazanija takoj pride nazaj ali pa jo naenkrat opazim nekje, kjer je prej nisem. Danes sem že hotel posesati prah s sten(!!!) a sem se brž uščipnil: »Dovolj!! Takoj pejd pisat!«

In sem šel.

A mi sploh ni steklo. Pol ure sem bezljal, bral Michelangelov življenjepis, misli so mi uhajale k prahu na polički, h krpi v kotu, pogled mi je bežal k prašni škatli papirja in šahovnici, k zmečkanemu robčku in krožniku, ki sem ga pozabil oprati po večerji.

Pa sem začel introspektivno v besede prelivati svoje notranje stanje. Bo nekaj za blog, sem si rekel, nekaj za pred novim letom, v katerem samemu sebi želim tako zajeten kreativni kaos, kakršnega še nisem doživel. Želim si, da bi za red okrog mene skrbeli drugi, ker sta moja pristna družbena vloga in moja radostna poklicanost drugačne narave.

Če mene vprašate, red potrebuje red.

Če mene vprašate, red potrebuje red. Moja poklicanost je izzivati nesmisel “reda” …

Želim si, da v letu 2015 naša osrednja družbena funkcija ne bi bila skrb za red, saj nas je takrat vse preveč notranje neizpolnjenih … obenem pa tako dobro zdresiranih, da tega nismo niti sposobni zaznati.

Ljubim red, ko sem v skupinah, saj red vse osvobaja stresa. Toda red ni pedantno pospravljeno stanovanje ampak predvsem smotrni dogovori o mestu, času, namenu in funkciji vseh stvari in ljudi, ki delujejo v določenem prostoru. Da se človek teh dogovorov drži, je potrebno samo dovolj zavedanja in skrbnosti. Čistoča celote, ki je temeljna vrednota vsake kakovostne družbe, sledi samodejno in lahkotno, saj vsakdo poskrbi za svoj delček mozaika.

Kravata ni red. Kravata je povodec.
Služba ni red. Služba je kletka.
Poroka ni red. Poroka je obrazec.
Brezprašnost ni red. Brezprašnost je detomor.

Ja, ja, vem, preveč piker sem, preveč radikalen, preveč izhajam iz sebe. Pretirano sem kritičen do ustaljenih družbenih obrazcev. Hvala bogu, to vsaj vidim in priznam. Koliko ljudi pa hodi naokrog in niti ne vidi, da so prav tako preveč pikri do pikrih, preveč kritični do kritičnih, radikalno zabubljeni v bolestno topoglavost; zagovedno ne izhajajo iz sebe, ampak samo iz skrbi za red.

Ah, v norišnici se modrost ne obnese. Tepca najhitreje naučiš, da je zašel, tako, da ga pustiš iti naprej po njegovi poti. Itak ne bo poslušal pametnih nasvetov. Saj tudi ni pomembno. Vse je tako, kot mora biti.

O čem pa bi pisal, če ne bi bil svet tak, kot je.

Ej, nora družba, hvala za navdih!

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: