Živalska politika

1 Nov

V srcu Afrike so na velikem prostranstvu gozdov in pašnikov živele velike črede. Narava je ustvarila harmonijo, tako da so bile vse site in zadovoljne. Hrane je bilo dovolj, ob manjših sušah pa so poginile le najbolj uboge, bolne živali, kar je bilo po eni strani ravno tako dobro, saj so dobili svoj delež mrhovinarji.

Toda tja so začeli vedno pogosteje zahajati ljudje in ubijati slone, leve, tigre in antilope. To so bile čudovite trofeje in okle so lahko prodali po izredno visoki ceni. Poleg tega je v bližini nastajalo mesto. Veliki stroji so se prebijali vedno globlje v savano in za sabo puščali črno sled – cesto. In to še ni bilo vse, med dvema rekama so nameravali speljati namakalni kanal, da bi lahko obdelovali suho pokrajino. Živali so čutile, da jim bo odvzeta svoboda. Morale se bodo podrediti novemu redu, ki ga bodo postavili ljudje. Nikakor niso hotele izgubiti svobode!

Začele so se pripravljati k odporu. To spomlad so ljudje ustrelili njihovega vodjo, starega leva, kralja savane. Njihove vrste so ostale popolnoma zbegane. Velik vprašaj: “Kaj zdaj?” je lebdel nad pašniki. Vsi starešine so se tako zbrali pod velikim Baobabom in se poskusili dogovoriti, kaj naj storijo. Prišli so iz vseh tropov: slon, lev, tiger, bivol, antilopa, nosorog, gnu, leopard, gepard, žirafa, noj, jastreb, orel in še veliko drugih. Skupaj se je nabralo 371 poglavarjev in sestanek se je začel.

Pogovarjali so se tri dni in tri noči le s kratkimi premori za spanje in obed. Sporazumeti se niso mogli, pa če so se še tako trudili. Ni bilo vodje, ki bi mu prav vsi zaupali, zato se je sestanek spremenil v vsesplošno prerekanje. Nastala so štiri krila, ki so se med sabo obmetavala z besedami. Ta štiri krila je modra sova poimenovala takole:

Racionalni konzervativci
Sentimentalni konzervativci
Sentimentalni liberalci
Racionalni liberalci

Racionalni konzervativci so se zagrizeno zavzemali za to, da se odpor nadaljuje natanko po navodilih kralja. Lev, slon, tiger in nosorog so bili najglasnejši na tej strani. “Ne smemo odstopiti niti za krempelj od volje našega kralja!” je rjovel mladi nadobudni lev. “Zedinimo se pod njegovo grivo, le tako lahko ohranimo svobodo, sicer bo sovražnik uničil našo domovino. Levi smo njegovi krvni potomci in dediči. Pridite pod naše okrilje in vas bomo popeljali v zmago!”

Sentimentalni konzervativci so se strinjali z njimi, le kraljevo voljo so razumeli malce drugače. Antilopa, gnu in noj so v en glas vreščali: “Kralj je hotel, da se ljubimo kot bratje in ne komandiramo drug drugemu. Do svobode si moramo pomagati z ljubeznijo. Odprimo srce njegovi volji in pomagal nam bo v boju proti ljudem. Videl je enakost med vsemi nami in nas spodbujal da skupaj nekaj naredimo. Vi levi niste nič posebnega. Vodje v boju za svobodo smo vsi!”

Jastreb, žirafa, jež in panter so bili na strani sentimentalnih liberalcev. Po njihovem bi bilo najbolje, če se vsi objamejo in zaplešejo ples smrti, ki bi pregnal ljudi. “Ta ples je plesal tudi stari kralj, ko nas je ogrožalo zlo, mar se ne spomnite?” so poskušali biti prepričljivi. “Lahko prikličemo zle duhove prednikov ali se v astralni obliki preselimo v višje sfere svobode ter tam živimo srečno, ne da bi nas motili hudobni ljudje. Tam se bomo pridružili našemu kralju, saj bomo šli po njegovih stopinjah.”

Racionalni liberalci so bili te dni kar cinično razpoloženi. Gepard, veverica, dihur in sova so bili brez dlake na jeziku: “Seveda, skupinski samomor nas bo popeljal v svobodo. Čudovita rešitev! Pa vi, antilopa, gnu in noj, kar ljubite se in objemajte. Verjemite, ne boste dolgo. Tigru hitro zakruli v želodcu in bo veselo-ljubeče planil po vas. In levi dragi, res ste kraljevi dediči, vendar le po krznu, ne pa po pameti. Kako ne vidite lastne norosti. In vi bi radi nasledili kralja!? Bežite, no, vsi skupaj nimate soli v glavi niti za šop kraljeve dlake. Tak pogovor nas ne bo nikamor pripeljal. Vsak se je že odločil, kaj je zanj svoboda in kot kaže, smo obsojeni na živaljansko vojno.”

Sova je veljala za najbolj modro v gozdu, zato so jo vsi pozorno poslušali. Toda slišal je ni nihče. Njeni predlogi so se ostalim zdeli preveč teoretični brez praktične vsebine. “Govoriš samo, kaj delamo narobe, ne pa kaj je prav,” jo je odrezal pavijan.

Sovina presoja pa se je le potrdila v naslednjih nekaj urah sestanka. Prve tri stranke so se kregale in poskušale dokazati drugim, da je njihova rešitev najboljša, četrta pa je opozarjala na luknje v predlogih. Res je kazalo, da so obsojeni na vojno. Pa ne z ljudmi, sami s sabo.

Ko se je zmračilo in je sončni žar zamenjal bledi sij polne lune, se je iz mraka priklatila hijena. Nje nihče ni maral, ker se je stalno noro hihitala in se čudno obnašala. Prigugala se je na sredino zbranih poglavarjev in se zasmejala: “Hihihihihihihi!”

Še preden se je smrtno resnim zborovalcem posrečilo, da jo preženejo, jih je presenetila z nepovezanimi, zmedenimi besedami:

“Čuku strup, ščurku kruh.
Brutus gluh, huhuhu!
Roko z roko zbor: hoho!
O bohot, o krohot!
Gnil pri isti misli ždi:
Izsiliti! Hihihi!
Ker teh besed ne vlečete,
se tepete, hehehe!
Taka zdraha! Plača kaka?
Bla, bla, bla! Hahaha!
Rešitev iščete, hehehehe, na napačnem mestu, huhu, tepci! Hihihihihihi!”

Naslednji hip jo je morala ucvreti, saj sta se leopard in nosorog že pognala za njo. Stekla je do bližnjega griča in se skrila med sence grmičevja. Mesec je z jasnega neba razsvetljeval suho pokrajino in seveda tudi nenavaden zbor glasnih živali pod velikim Baobabom. Savana je bila ob tej uri ponavadi tiha in mirna, toda ta sestanek je bil preveč pomemben, da bi se ozirali na naravni red.

Rešitve ni bilo po enem mesecu. Po treh mesecih se je število sodelujočih zmanjšalo na 133. Takrat je bil izvoljen upravni odbor dvaindvajsetih članov, ki naj bi zastopal interese vseh živali in jim pomagal sodelovati. Odbor je bil sestavljen iz petih predstavnikov vsakega krila ter predsednika in tajnika, ki sta z zaobljubo potrdila svojo nepristranskost. Organizacija je bila menda v redu, a kaj ko so ostajali le najglasnejši, najpametnejši pa odhajali.

Ljudje so hitro osvajali kos po kos savanskega kraljestva. Vzhodni konec je bil že dodobra prepreden z namakalno mrežo in obdelan, s severa so se po cesti že vozili avtomobili, zbor pa je še vedno zasedal. 37 preostalih članov je sklenilo, da je vsem živalim prepovedano hraniti se ali pojiti na področju, ki so ga umetno obdelali ljudje. Toda suša je celo najmočnejše prisilila, da se včasih na skrivaj zatečejo k velikemu vodnemu kanalu po vodo. Ptice naj ne bi pristajale na električno napeljavo ob cesti, a kaj ko so se z nje tako dobro videle razne žuželke na bleščeči temni podlagi. Antilope so se večkrat ponoči pritihotapile na obdelane posesti in se do sitega najedle sočne zelenjave. Saj res, da je marsikatera žival bila ustreljena ali povožena, če to odštejemo, pa je življenje postalo za večino živali lažje. Prilagodile so se razmeram in jim je šlo kar dobro. Neprilagodljivi so se tako ali tako preselili na drugi konec dežele, kamor ljudje še niso posegli.

Naslednjo pomlad je bilo na zborovanju le še sedemnajst poglavarjev iz treh strank, ki nikakor niso hoteli dovoliti, da jih sovražnik stre in da izgubijo svobodo. Racionalni liberalci so že pred nekaj časa nehali sodelovati in so smešno skupščino le od daleč obmetavali z izbrano ironijo. Vredno je omeniti, da so imeli večje občinstvo kot dolgočasni “rešitelji savane” oziroma “zgrešitelji savane”, kakor so jim mnogi v šali rekli.

Zgrešitelji so si zatiskali ušesa. Še večkrat so morali nagnati hijeno, ko je z norim glasom prihihitala mednje: “Rešitve ne iščete, hehe, na pravem mestu, huhuhu, tepci! Hihihihihihi! Kapitulirali ste, hehehe, že na prvem srečanju, huhu. Eden z idejami, hohoho, velja več kot sto brez njih, hehehe!”

Jeseni so se dobili slon, lev, gnu, antilopa in noj. Čeprav zbor zaradi malega števila prisotnih ni bil sklepčen, so se le pogovorili o nadaljnjih načrtih.

“Vsi so obupali! Kaj naj storimo?” je rekel lev, “Samo nas pet najmočnejših je še ostalo.”

“Da. Poglejte samo, kako vsi kršijo naše predpise! Moramo nekaj ukreniti.” se je strinjal gnu.

Slon je zatrobil in dejal: “Le zedinjeni lahko premagamo ljudi in si izborimo svobodo.”

Niso se še dolgo pogovarjali, ko jih je spret presenetila hijena. Pritekla je izza velikega Baobaba in se zasmejala: “Hihihihihihi!” ter še dodala:

“Vaša oblast
je trdi hrast.
Hahahaha!
Gibka vrba,
vetra škrba.
Hahahaha!
Veter piha vse močneje, hehe, vi pa mu nastavljate prsi, hihihi, potem pa se čudite, hehehe, zakaj jih vedno več odpihne, hehehehehe.”

Poleti ni bilo niti kaplje dežja. Najvztrajneši lev se je z zadnjimi močmi dokopal do kanala, v katerem je bilo še zelo malo vode in začel piti. Po prvih treh požirkih je presenečen okamenel. Na nasprotnem bregu je slon hitro srkal vodo, dvajset metrov niže pa še gnu. Prestrašeno sta gledala naokoli, da ju kdo ne bi opazil.

Vsi trije so se kar zdrznili, ko so zaslišali znano hihitanje. Tako so se prestrašili, da so se skoraj prevrnili v vodo. Hijena je stala na varni razdalji od njih in spregovorila:

“Hihihihihihi!
Preveč ste pametni, da bi pustili modrosti na dan. Hahahaha! Vaš sovražnik niso ljudje, temveč vi sami. Hihihihihi! Če bi več poslušali in manj govorili, bi bilo drugače. Hehehehehe! Tiha voda brehove dere, pravijo. Hohohohohoho!

Sita sem bila že vaše neučinkovitosti, hihihi, in se odločila, hahaha, nekaj ukreniti, hihihihi! Medtem, ko ste vi sestankovali, hihihi, sem z juga poklicala kobilice, hehehe! Niso velike kot vi, hihihi, lev, slon in gnu, huhuhuhu! A za razliko od vas, velikih, hahahaha, vsaj znajo držati skupaj, haha. Samo poglejte, kako bodo pregnale ljudi, hihihihihi!”

Čez celo obzorje v daljavi se je prostiral velik zelen oblak. Že od daleč je bilo slišati brnenje krilc. Za oblakom je ostajala puščoba. Pojedle so vse, kar je bilo na poti.

“In to še ni vse, hehehehehe!” je nadaljevala hijena. “Zvečer pridejo komarji, hihihihihi! Tudi oni držijo skupaj in bodo nadlegovali ljudi, hihihi, dokler ne odidejo, hohoho! Veste, hehehe, politika je slabo orožje, hehehe, v takih primerih, hahahaha! Pa saj niste imeli časa misliti na to, hohohoho!”

Lev, gnu in slon so bili bledi kot čekan. Samo stali so kot vkopani in brez besed. “Humor pa tak!” so si mislili.

A hijena še ni končala. “Bodite zdaj pametni, hihihi, in držite jezik za zobmi, huhu!” jih je pikro zbodla, “bo vsaj v savani mir, hihihihi! Prepustite vodstvo tistim, hihihihi, ki znajo razmišljati, hihi! Oh, ko bi vsaj znali slišati, hihi! Dovolj, hohoho! Veselite se zmagi, hihihihi!”

In res so po nekaj mesecih ljudje začeli zapuščati malo naselje, saj je bil mrčes preprosto neznosen, niso pa ga mogli pregnati. Kanal in obdelana zemlja so ostali živalim, kobilice in komarji pa so se umaknili nazaj na jug, kjer je bilo več zelenja in močvirnatih področij.

Na praznovanje so prišli vsi, celo gnu, lev in slon. Tokrat so modro molčali in pustili drugim govoriti. Okoli sove je bil velik zbor poslušalcev, za njo pa so govorili še drugi modri govorniki. Živali so skakale okoli velikega Baobaba in se veselile. Le hijene ni bilo tam. Stala je na onem bregu v bližini in si mislila:

“No, ista polomija se bo še ponovila. Vrtiljak gre naokoli. In še enkrat se bo odvrtel naprej. Znova in znova. Pa kaj. Eni preprosto potrebujejo vrtinčenje, da se česa naučijo. Ko so v stiski, je še nasvet norca dobrodošel, ko imajo občutek, da so stvari v njihovih rokah, pa jim je še božja beseda neumna. Ah, nočem več imeti opravka s temi tepci, hihihihihihi!”

Obrnila se je, in se napotila proti vzhodu. Tam je bila puščava, kjer so živeli le največji asketi. Zboru živali bi povedala še nekaj, pa je vedela, da je ne bi poslušali, kaj šele razumeli. Vse težave so rešene, če spoznaš eno resnico: Svoboda je tam, kjer si jo sam ustvariš.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: