Država smo mi!

10 Sep

»Ah, ta država!« bentijo mnogi, nezadovoljni nad tem, kako upravlja s skupnim, kakšne življenjske in delovne pogoje oblikuje, s kom se pajdaši. Če država kaj naredi dobro, pa je najlažje zabentiti nad EU, seveda.

Nekje v sebi vendarle čutimo, da brez države ne gre, kar še poglablja občutek brezizhodnosti, občutek pat pozicije.

Problem je v tem, da je država kot neodgovoren oče – odsotna, uradna, brez občutka odgovornosti do svojih državljanov, formalna in represivna. Kot neodgovorna mati je osorna, hladna, brezčutna, odmaknjena, preračunljiva, prestroga ali prepopustljiva, včasih že kar shizofrena.

Kakšne otroke lahko pričakujemo ob takih starših?

Takšne, ki se izogibajo odgovornosti do skupnega in gledajo le na svojo rit. Takšne, ki nikoli ne odrastejo, kakor niso odrasli niti njihovi starši. Ustavijo se na točki duševnega zorenja, na kateri sami že znajo kaj vzeti, sestaviti in skuhati, po drugi strani pa odgovornost do tistih, od katerih so jemali, in do tistega, kar so zakuhali, prestavljajo na nekoga »nad« seboj (na institucije in organizacije – državne ali zasebne).

Obenem še potuhnjeno živijo na račun staršev, izogibajo se plačevanju najemnine, če se le da, od mame pričakujejo, da jim vedno znova brezhibno opere umazano perilo, včasih kaj na skrivaj vzamejo iz njene denarnice, pri očetu pa prosjačijo za žepnino (socialne pomoči, subvencije, odškodnine, otroške dodatke, regrese – še na stara leta ne nehajo godrnjati in sesati za pokojnine in olajšave!). Tudi če se mora država za to hudo zadolžiti, ji ne dajo miru.

Ko pride čas poravnave dolgov, se starša na smrt skregata. Besno valita krivdo drug na drugega. Sledi ločitev, pri kateri se stranki v sodnem procesu niti pogledata ne, končni rezultat je družbeni precep, v katerem odrastejo otroci in katerega zvesto prenašajo naprej na svoje otroke. Med tem na hitro najdena nadomestna starša poskušata pokrpati dolgove z razprodajo družinskega premoženja.

In, evo, tu smo!

 

Lahko uidemo državi?

Mnogi se preselijo v drugo državo. Pravijo, da je tam bolje. Morda v tem, da s tistim, kar lahko tam nagrabijo od države, lažje živijo. Delo je bolje plačano, socialna pomoč je višja, lažje »pridejo skozi«. Druga država je v resnici le manj odrasla, otrokom pušča, da se zamotijo z igro, medtem ko ona še naprej neodgovorno ravna z družinskim premoženjem.

Toda dolgoročno, generacijo, dve naprej, je utopično pričakovati, da bomo lahko tako živeli v nedogled, z milijardnimi dolgovi, z gledanjem vstran in upanjem, da se hišica iz kart ne sesuje še za časa našega življenja. Kaj bo potem? S tem se naj ubadajo tisti, ki bodo živeli takrat, to ni naš problem …

Država bo prej ali slej morala odrasti. Pardon: države bodo morale odrasti. V globalnem svetu je Slovenija kot piškot ob čaju kakšni multinacionalki. Sama ne more nič, ko nanjo pritisnejo korporativne velesile. Le grozdi držav so lahko dovolj močni.

EU je ambiciozen poskus združevanja, v njem je zaslediti tudi kanček razumevanja, da po sedanjih pravilih igre ne bo šlo več dolgo. A, glej ga zlomka, glavnih pravil igre niti tako mogočna unija držav, kot je EU, ne more spremeniti vpričo groženj osmih, v bando povezanih sinov, ki so si zapičili v glavo, da hočejo svoje in o tega ne odstopajo niti koraka.

Da bi EU lahko dosegala svoj namen, bi morala združiti ne le države, ampak svojo celovito materinsko in očetovsko naravo ter jo postaviti v držo brezkompromisne odgovornosti. In osem sinov postaviti na svoje mesto!

Morala bi nam kot oče dajati občutek, da je ob nas, da je dostopna, skrbna, spodbudna in utemeljeno načelna – dogovorov se držijo vsi v družini, ker to koristi družini, ne pa zato, ker ona tako zahteva in je edina »motivacija« kazen, če se jih ne držimo. Kot mati bi morala biti topla, čuteča, bližnja, celostna, neposredna, iskrena, zanesljiva. V primeru spora med staršema bi morala pokazati načelnost, a tudi zdravo razumevanje za višji namen in skupno dobro.

O državi govorim, kot da je oseba, neodvisna od nas. V resnici pa so vse to ljudje, ki so sprejeli vloge v dogovorjenih strukturah, ki tvorijo »telo« državnih in drugih institucij. Ti ljudje so kot vi in jaz – ljudje. Država, EU, NATO, ZN … vse to so le ljudje v veliki igri življenja po zastavljenih pravilih – sledijo navodilom kot liki v računalniški igrici. Kakor lahko spremenimo pravila v računalniški igri, jih lahko tudi v družbeni igri.

Je sprememba sploh možna?

Afriški pregovor pravi: “Če kdaj pomisliš, da si majhen in nemočen, poskusi zaspati v sobi z enim samim komarjem.”

Vedno lahko kaj naredimo!

Globalno se pravila spreminjajo silno počasi. Posebej v današnjem svetu, ki je tako glomazen, da je že neobvladljiv.

Lokalno je drugače – tu lahko spremembe naredimo hitro in učinkovito!

Kako pa?

Najprej moramo izbrskati skupne vrednote in njim podrediti družbena pravila igre.

Potem moramo poiskati vse tisto, kar nam je lokalno življenjsko pomembno. Vprašajmo se: »Kaj bi pogrešali, če bi prišlo do kataklizme?«

Razvrstimo odgovore v kategoriji:
kar je povsem preživetveno (potrebe)
kar vpliva na kakovost življenja (želje)

To je temelj t.i. statuta skupnosti, s katerim zavarujemo vse, kar nam je preživetveno ključno.

Kar sem tu zapisal, je dovolj preprosto za na blog; če bi želeli vse to v praksi, pa je potrebno še precej učenja — zlasti o transparentni komunikaciji.

Kar je Thomas Jefferson rekel za ZDA — da je največja nevarnost svobodi vlada, ki ignorira Ustavo — drži tudi za Slovenijo. Statut skupnosti je enakovreden ustavi — le da ne ja lokalen ali regionalen. Varuje tisto, kar zagotavlja preživetje skupnosti, njeno blaginjo in stabilnost.  Ustava, ki tega ne zagotavlja in jo je možno en-dva-ti povoziti, je ustava le na papirju.

Statutu skupnosti sledijo družbeni dogovori. Pravim dogovori, ne zakoni, saj vse zdrave družbe temeljijo na dogovorih, zakoni pridejo potem, ko dogovori nehajo delovati ali se jih ljudje nehajo držati. Takrat je treba dogovore pač spremeniti. Kjer je zakonov veliko, to pomeni, da je družba že zašla – pogosto se takšna ali drugačna elita odloči postaviti pravila igre vsem ostalim.

Zdravljenje družbe se začne z uvajanjem dogovorov popolnoma izven sedanje paradigme zakonov in besne represije, s katero pravni sistem potisne nazaj v vrsto vsako dvignjeno glavo. Merilo dobrih dogovorov je, da vsem vpletenim in vsem nevpletenim prinašajo najmanj škode, ki najmanj ranijo skupnost kot celoto. Proces spremembe je naporen samo zato, ker smo hromi v transparentni komunikaciji in prestrašeni, zato smo nezmožni zrelega odločanja. Volitve so odločanje za neumneže — obkroži a, b, c … ne da bi vedel, kaj v resnici hočeš, kaj je dobro zate. Halo?!

Jasno in pogumno izražanje je temelj smotrne družbe.

Postaviti se moramo zase in neodgovornim staršem povedati, kar jim gre. Starega psa teško naučiš novih trikov, ni pa potrebno, da mi ponavljamo za njim nekaj, kar nam sploh več ne služi. Ni res, da nihče ne sme živeti drugače in da je sedanja ureditev edina možna!

Mi smo edini, ki lahko kar koli spremenimo, nihče drug. Mi smo država, ti in jaz, ona in on.

Država smo ljudje; zahtevati od države, da ravna v interesu državljanov ni le naša pravica, ampak je naša dolžnost. Če je država neposlušna in še naprej ravna v veliko škodo ljudi, ji moramo tisti, ki vidimo boljšo pot, ponuditi rešitve. Skupaj, v en glas. To je naša moralna dolžnost in obveza, naša odgovornost.

Mi smo tisti, na kogar čakamo!

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: