Archive | September, 2014

Temelj je pač temelj

30 Sep

Včerajšnja delavnica suhe gradnje me je — ne vem zakaj — vrnila v mislih v leto 2010, ko sem obiskal ekološko naselje Sieben Linden v Nemčiji …

02GlinenaHisa

Tam sem spoznal, da pri domovih velja zaporedje: modri ljudje => modre hiše, nespametni ljudje => nespametne hiše. Ljudje ki so izolirani in osamljeni, bodo gradili osamljene in izolirane hiše, nedomiselni ljudje nedomiselne. Le ljudje, ki se počutijo domače med drugimi, bodo naredili temu primerna bivališča.

Tradicionalno so ljudje gradili hiše, kakor jih je narekovalo okolje s svojimi danostmi in omejitvami — hiše so povezovale ljudi. Danes se ljudje in danosti vihravo mešajo, obenem pa ostajajo silno razdrobljeni; družbena klima je takšna, da nas domovi ločujejo.

Povrhu vsega profesionalni varuhi “tradicije” poskušajo za vsako ceno zaščititi videz, lupino pretekle kulturne dediščine, pa še samo tiste, ki je nekoč prevladovala. Duše doma, izvirnosti, s katero je narejen, iznajdljivosti graditeljev, odprtosti za nove možnosti ne varuje nihče in je niti ne more. Prav tako nihče ne pomisli na marginalce, ki so vedno živeli drugače kot večina. Mar ne bi bilo pomembno varovati tudi njihove plati tradicije?

VLUU L100, M100  / Samsung L100, M100

V vsakem primeru tradicije ne moremo ohraniti le v muzeju. Da bi preživela, mora živeti — a je lahko bolj očitno? Uniformiranost ubija radovedno izvirnost in s tem tudi dušo tradicije.

Za vsem skupaj tiči prisila k standardiziranemu načinu bivanja; ta prisila je nevidna, saj jo izvajamo sami nad sabo. Tako hiše gradimo različne po barvi, obliki, velikosti in razporeditvi prostorov, silno redko pa jih uskladimo z naravo svoje duše … in, seveda, tudi telesa.

VLUU L100, M100  / Samsung L100, M100Ker take usklajenosti nismo vajeni, raznolikost hiš v ekološih naseljih sprva zbode v oči, a ko to raznolikost spoznamo pobliže, vzbudi v nas radovednost, saj je v vsaki hiši svojstvena domačnost, dušnost.

Continue reading

Advertisements

Država smo mi!

10 Sep

»Ah, ta država!« bentijo mnogi, nezadovoljni nad tem, kako upravlja s skupnim, kakšne življenjske in delovne pogoje oblikuje, s kom se pajdaši. Če država kaj naredi dobro, pa je najlažje zabentiti nad EU, seveda.

Nekje v sebi vendarle čutimo, da brez države ne gre, kar še poglablja občutek brezizhodnosti, občutek pat pozicije.

Problem je v tem, da je država kot neodgovoren oče – odsotna, uradna, brez občutka odgovornosti do svojih državljanov, formalna in represivna. Kot neodgovorna mati je osorna, hladna, brezčutna, odmaknjena, preračunljiva, prestroga ali prepopustljiva, včasih že kar shizofrena.

Kakšne otroke lahko pričakujemo ob takih starših?

Takšne, ki se izogibajo odgovornosti do skupnega in gledajo le na svojo rit. Takšne, ki nikoli ne odrastejo, kakor niso odrasli niti njihovi starši. Ustavijo se na točki duševnega zorenja, na kateri sami že znajo kaj vzeti, sestaviti in skuhati, po drugi strani pa odgovornost do tistih, od katerih so jemali, in do tistega, kar so zakuhali, prestavljajo na nekoga »nad« seboj (na institucije in organizacije – državne ali zasebne).

Obenem še potuhnjeno živijo na račun staršev, izogibajo se plačevanju najemnine, če se le da, od mame pričakujejo, da jim vedno znova brezhibno opere umazano perilo, včasih kaj na skrivaj vzamejo iz njene denarnice, pri očetu pa prosjačijo za žepnino (socialne pomoči, subvencije, odškodnine, otroške dodatke, regrese – še na stara leta ne nehajo godrnjati in sesati za pokojnine in olajšave!). Tudi če se mora država za to hudo zadolžiti, ji ne dajo miru.

Ko pride čas poravnave dolgov, se starša na smrt skregata. Besno valita krivdo drug na drugega. Sledi ločitev, pri kateri se stranki v sodnem procesu niti pogledata ne, končni rezultat je družbeni precep, v katerem odrastejo otroci in katerega zvesto prenašajo naprej na svoje otroke. Med tem na hitro najdena nadomestna starša poskušata pokrpati dolgove z razprodajo družinskega premoženja.

In, evo, tu smo!

Continue reading

I don’t have a dream

8 Sep

I don’t have a dream.
The dream I intuit is bigger than anything I could ever have.
The dream has me.
Embracing this fact gives me a sense of sequence,
an intuition of how things ought to be and develop.
What I get from this is deep certainty
intertwined with detachment.
When a dream calls me, I follow it,
knowing that I’ll figure out the answers to all the initial questions
— retrospectively.
I don’t need to have a formal reason in my head
in order to do something that tickles my intuition
and draws me to action.

This is how you should do it at home...

This is how you should do it at home…

All this comes from life-long learning and raising above experience, to the dimension where wisdom dwells. Wisdom is bigger than me or you or all of us. Wisdom touches each one of us individually through revelation and allows us in when we stop trying to possess it; actually to possess anything! Possessing is lunacy! Wisdom is always free.

Wisdom is the deepest possible discernment, seeing what is reality and what is projected onto reality. Wisdom is not knowledge, nor is seeing or understanding. Let’s say that meal is various dishes on the plate and food is all those dishes in the stomach, digested. Wisdom is still something bigger than this either meal or food or this entire analogy; it is born from the process of flow, from the reality.

This was my big A-HA related to Dragon Dreaming.

Facilitating a few Dragon Dreaming workshops and relying on the wisdom of Dragon Dreaming in the last months was an exhilarating experience. I feel like celebrating fabulous learning experiences for many of us in Slovenia, for our courage, dedication, clarity of vision, positiveness and charm. I learned once that the best teacher is the best student. We are taking this very seriously! That’s why we are learning so fast and why doing big big projects comes natural to us and why we are able to do it with a lot of fun!

If there is such a thing as “dream team”, that’s us. Because it is not about us, it is about the dream. The dream has us!

The dream having us is the most liberating thing that could ever have happened to us! And when I see how other people react to it — with a big twinkle in their eye and the question: “I want to be a part of this dream too! What do I have to do to become a part of it?”

All we can say is: “Get in touch with your own dream and realize that it is just a tiny and separate reflection of the big dream that unites us.”

In exactly a month I am travelling to the Netherlands to co-facilitate Dragon Dreaming workshops with Annette Dölle. I am really looking forward to the workshop, because it springs from the dream and the wisdom and the friendship that is bigger than both of us.

Hearing their inner call and following it with wisdom is the gift that the participants of the workshop are going to get. That’s the most precious gift you can give to anyone. No wonder I am feeling so inspired!

Dragon Dreaming totally rocks! 🙂