Razbiti miti o volitvah

30 Jun

“A kdaj dobite občutek, da imamo volitve izključno zato, da preverimo, ali so raziskave javnega mnenja bile točne?” pravi Robert Orben.

A kdaj dobite občutek, da so predvolilni boji, soočenja in debate ena velika skleda ovenele solate?

Se kdaj iskreno samokritično vprašate, na čem točno temelji vaša politična orientacija – leva, desna, srednja … ali nobena? Odsotnost politične orientacije je prav tako politična orientacija.

Na blogu sem že pisal o tem, da nam manjka resnične, pristne politike – izven strank in parlamenta. Zdaj se posvečam sedmim mitom o volitvah …

 

1. MIT:
Novi obrazi prinašajo spremembe

»Ni nesrečni slučaj, da v ameriški politiki v 130 letih ni vzniknila nobena trajnejša, pomembnejša stranka,« piše A. James Reichley.

Slovenija je sicer še zelo mlada in bi še lahko pričakovali nastanek novih večjih strank, ki bi postale pomembni politični akterji v prihodnosti. A tudi če se to zgodi, te stranke ne bodo mogle zares udejanjati svojih programov, saj bodo prisiljene na kompromise znotraj koalicije z drugimi strankami. In računati morajo na opozicijo vseh preostalih strank.

Rosenstone, Behr in Lazarus pišejo: »Državljan lahko glasuje za predstavnika večje stranke s trohico razmišljanja ali energije. Da bi podprl izzivalca iz tretje stranke, se mora predramiti iz političnega dremeža, v katerega je običajno zaziban, ter aktivno poiskati podatke o tekmovanju, v katerem ne more vplivati na rezultat, omejiti se mora od vplivov socializacije v političnem sistemu, ignorirati posmeh prijateljev in sosedov ter sprejeti dejstvo, da njegovega glasu, ko bodo glasovnice preštete, ne bo v stolpcu zmagovalca.«

Tako ali drugače – ne glede na vse predvolilne polemike, debate in javnomnenjske raziskave se ljudje zadnji hip odločajo raje bolj »na ziher«: za kandidata, ki ima več šans, kot da tvegajo in predajo glas nekomu novemu in ustrelijo v prazno. Psihološko gledano je izpolnjevanje volilnega listka za marsikoga kot izpolnjevanje športne napovedi – tiste instinktivne odločitve v zadnjem trenutku so krive, da se predvolilne raziskave javnega mnenja – retrospektivno – tako pogosto izkažejo kot popolna brca v temo.

 

2. MIT:
Stranka, ki dobi največ glasov, prinaša rešitve v interesu večine

Glavni problem je … večina.

George Carlin pravi: »Pomislite, kako neumen je povprečen človek in potem dojemite, da jih je pol še bolj neumnih kot to … In vsi oni volijo. Včasih se zdi, kot da so oni edini, ki volijo. Vse, kar morate narediti, da to dojamete, je, da pogledate rezultate volitev.«

Dodajam še De Mellovo misel: »Blazni smo do te točke, da sem začel verjeti naslednje: če se glede nečesa vsi strinjajo, ste lahko prepričani, da je to narobe.«

Res, res dober politični program, ki bi segel do samih pravil igre in se loteval zdravljenja bistva problemov, ne pa samo premeščal figurice z ene strani igralne plošče na drugo, ne bi dobil podpore večine.

Skratka, če bi bil v kakšni stranki in bi iskreno zaupal v njen program, bi mi merilo kakovosti bilo majhno število podpornikov – in integriteta slehernega od teh podpornikov. Množice znajo redko prepoznati in ceniti vrhunsko kakovost – o katerem koli področju življenja že govorimo. Pristanejo pri lizikah, čokoladi, pivu in televiziji.

Clive Barnes je dejal: »Televizija je prva zares demokratična kultura – kultura, ki je na voljo vsem in ji v celoti vlada to, kaj ljudje hočejo. Najbolj grozljivo pa je, kaj ljudje hočejo.«

Fekoloska

 

3. MIT:
Le politika lahko spremeni politiko

Vse v družbi se spreminja, politika gor ali dol. Pravzaprav ravno z manj politike spodbudimo organske družbene procese.

Herbert Simon ugotavlja: »Živo se spomnim, začudenja in nejevere, ki so jo izražali študentje arhitekture, ko sem jih pred mnogimi leti poučeval o urbanem zemljiškem gospodarstvu; izpostavljal sem srednjeveška mesta kot čudovito vzorčene sisteme, ki so večinoma preprosto ‘zrasli’ iz odziva na ogromno število človeških odločitev. Študentje so vzorec dojemali kot nekaj, kar implicira načrtovalca, ki si je ta vzorec zamislil v svoji glavi in ga s svojo roko udejanjil. Ideja, da bi lahko mesto pridobilo svoje vzorce enako naravno kot snežinka, jim je bila tuja. Reagirali so enako, kot se mnogi krščanski fundamentalisti odzovejo na Darwinovo teorijo: ni oblike brez Oblikovalca.«

Podobno živimo vsi v prepričanju, da ni politike brez organov javne uprave, davčne uprave, občinske uprave, parlamenta, strank … Ni politike brez politikov, kajne?

Nepredstavljivo nam je, da bi lahko družbene strukture vzniknile organsko, ne da bi bile ustanovljene, definirane, regulirane … posiljene. Psihološko je edini politični modus operandi, ki si ga znamo predstavljati, s cmokom v trebuhu in figo v žepu.

Toda politika je preprosto odločanje o skupnem življenju, nič več nič manj. Če ne bi bilo politike, kakršno poznamo in imamo za nepogrešljivo, bi svet šel naprej, preprosteje in bolj organsko. Še vedno bi se vse zmenili, samo prihranili bi lep kup denarja, ki ga pogoltneta upravni aparat in birokratska mašinerija.

Sir William Temple je zapisal: »Ne vem niti, če so ljudje kot ovce, zakaj sploh potrebujejo vlado, niti če so kot volkovi, kako to, da jo prenašajo.«

Zenovski mojster je dejal: »Ko veter poneha, listje še vedno pada z dreves.«

»Zgodba je močnejša od vsakega orožja. Pripovedovalci zgodb so, bolj kot bojevniki, vplivali na to, kako smo se razvijali kot rasa,« je rekel Jeff Gomez.

Če hočete boljšo družbo, pripovedujte svojim otrokom boljše zgodbe.

 

4. MIT:
Volitve temeljijo na svobodni, informirani in racionalni odločitvi volivcev

Joshua Epstein ugotavlja, da družbo oblikujemo tako, da ohranjamo potrebo po razmišljanju na minimumu. Odločitve prinašamo le takrat, ko nečesa ne predpisuje nobena družbena konvencija. Močnejša ko je določena norma, manj je nam, posameznikom, treba razmišljati o njej.

Družbene konvencije so večino časa v sferi nezavednega in nerazumljenega. Politika je za nas del družbenih danosti, podobno kot šport, religija, šolstvo, zdravstvo, prometni predpisi, razprodaje, reklame, glasba … in vse, v čemer vsakodnevno plavamo, ne da bi o tem zares razmišljali.

Redko kdo pozna zgodovinsko utemeljene odgovore na preprosta vprašanja, denimo:

  • zakaj se rokujemo le z desno roko
  • zakaj so v zahodni družbi utečeni trije obroki na dan
  • zakaj nam je popolnoma nesprejemljivo vpričo nekoga opravljati potrebo
  • zakaj si zjutraj in zvečer obsesivno umivamo zobe s ščetkico in pasto
  • zakaj je kava tako ključen del vsakdanjega socialnega obredja
  • zakaj imamo točno tak koledar, kakršnega imamo
  • zakaj je politična »uniforma« identična poslovni
  • zakaj doživljamo strankarsko politiko kot en in edini način urejanja našega skupnega življenja

Še in še in še bi lahko našteval, a za piko na i dodajam le še Epsteinovo misel, da večina državljanov ZDA ne verjame, da je Zemlja okrogla, na podlagi razlogov, ki bi jih znali artikulirati, temveč zato, ker je to danes prav toliko sprejeta resnica, kot je bila v starih časih sprejeta resnica, da je Zemlja ploščata.

In kaj ima to skupnega z volitvami?

Ljudje se večinoma opremo na najmanjšo možno količino informacij in se odločimo na podlagi njih. Ko enkrat oblikujemo stališče, navado, prepričanje, pripadnost, nehamo pridobivati zares drugačne, nove informacije, da ne bi spodkopali prvotne odločitve in da ne bi morali še enkrat skozi naporen proces pretehtavanja in odločanja.

Leni smo. Tega nam ne gre očitati. Preprosto ravnamo po evolucijski strategiji, ki nam je prinesla nedvomne koristi – imamo vgrajenega avtopilota! Z manj odločanja o ustaljenem pride manj stresa. Če bi morali vsakič, ko sedemo v avto, z odločitvami in ne z navado upravljati s pedali in ročicami, bi se nam zmešalo. Slaba stran tega je, da avtopilot tako močno prevlada nad večino našega življenja, da potem nismo sposobni preklopiti na ročni nadzor, ko bi si to zares želeli.

Da se prepričate, kakšen robotek ste, poskusite zamenjati levo in desno roko ali nogo pri kakšni aktivnosti – bog ne daj v avtu, saj resno tvegate prometno nesrečo! Raje si poskusite umiti zobe z manj spretno roko. Brž boste izgubili živce in preklopili nazaj. Nič kaj drugače ni, ko se odločite zamenjati kulturno ali politično prepričanje. Izgubite živce in preklopite nazaj.

Spreobrnitve se, seveda, dogajajo. Zanimivo je, da takrat spreobrnjenec enako goreče zagovarja svoje novo prepričanje, kot je prej starega.

V vsakem primeru pa ljudje sklenejo odločitev, koga bodo volili, brez tudi teoretične možnosti popolne informiranosti, osebne svobode in kristalno jasne racionalnosti.

Večina se pri izbiri priljubljene stranke ravna po enako preprostem »logaritmu« kot pri izbiri ekipe, za katero navija na svetovnem prvenstvu v nogometu. In ko ena izpade, si pač izbere tisto, ki ji je naslednja najljubša …

 

5. MIT:
Če ne voliš, se nimaš kaj pritoževati!

Ta mit enkratno razbije George Carlin:

»Po mojem prepričanju se, če voliš, nimaš pravice pritoževati. Ljudje to navadno obračajo in pravijo: ‘Če ne voliš, se nimaš pravice pritoževati.’ Ampak kje je tu logika? Če izvolite neiskrene, nekompetentne ljudi, ki vse zašuštrajo, ste odgovorni za to, kar so naredili. Vi ste povzročili problem, saj ste jih izvolili, zato se nimate kaj pritoževati. Jaz, po drugi strani, ki nisem volil, ki na dan volitev pravzaprav nisem niti zapustil stanovanja, nisem v nobenem pogledu odgovoren za vse to, kar so ti ljudje naredili, in se imam vso pravico pritoževati zavoljo sranja, ki ste ga vi povzročili, s katerim jaz nisem imel nič.«

Če boste šli na volitve, torej, držite jezik za zobmi, naj na koncu pristanete na strani »zmagovalcev« ali »poražencev«. V takšni igri boste nazadnje oboji poraženci. Tudi mi bomo, ki stojimo ob strani.

Morda se sprašujete: Če vaše strankarsko »odločanje« (in moje neodločanje) tako močno vpliva na družbo (in če je meni tako hudo jasno, kaj bi bilo treba spremeniti), zakaj potem ne naredim nečesa in vstopim v politično areno? Ali pa vsaj volim za tisto najboljšo možnost, ki je na pač voljo?

Zato, ker bi s tem, ko bi volil – ne glede na to, komu bi dal svoj glas – rekel veliki »da« celotni politični cirkuški karavani. »Da« eni stranki, enemu luštnemu medvedku, pomeni »da« prav vsem vagonom v kompoziciji, vsem dreserjem iz ozadja, ki z biči držijo mojega medvedka prestrašeno čepečega na stolčku. Preveč dobro vidim biče in dreserje in vagone in tire, katerim bi, če bi glasoval, samodejno rekel »da«, ne glede na to, ali bi glasoval za konjčka ali slončka ali levčka ali medvedka.

Pa še to je: ker nisem in ne bom volil, se lahko pritožujem, kolikor se hočem. Pa ne nad levčki in medvedki, temveč nad biči, tiri in poblaznelim strojevodjo, ki ne ve, kam sploh gre, a je odločen tja priti v najkrajšem možnem času!

 

6. MIT:
Če bi več pravih ljudi prišlo na volitve, bi lažje zmagale prave rešitve

Ko me je pred leti prijatelj prosil, da ga podprem s svojim glasom in podporo v svojih krogih, sem odvrnil, da me ne bo na volitvah in da ne verjamem v njegovo politiko.

Začudil se je in vprašal, kako lahko kaj takega rečem, ko pa bo on deloval v resničnem interesu ljudstva s pravimi rešitvami.

Kar moral sem zaploskati njegovi naivnosti! Ravno zato, ker mi je pravzaprav v marsičem podoben. Jasno mi je bilo, da ne ve o čem govori, sploh pa ne pozna ljudi in njihovih interesov!

Zagledan sem v lepšo prihodnost, nenehno brskam za boljšimi rešitvami za težave sveta, toda vem, da tega ljudje ne bodo podprli. Nikoli ne bom politični kandidat, saj vem, da s tem, kar živim in zagovarjam, ne zastopam ljudstva, kakršno je, in njegove volje, ne zastopam kulturnih norm, običajev, morale, bontona. Prav nasprotno: vse to gladko demantiram, opozarjam na iracionalnost, slepooto in elementarno nespamet (kot, pravzaprav, tudi v tem zapisu).

Ljudje podprejo tistega, ki nastopi z boljšo reklamo, z bolj bleščečimi obljubami, ki se dotaknejo najbolj relevantnih vidikov njihovega vsakdanjika.

Če bi ljudem zagotovil dobro utemeljen program s temi obljubami: 6-urni delovnik, daljši dopust, višje plače, hitrejša upokojitev, višje pokojnine, seveda ob povečanju splošne blaginje, gospodarske dejavnosti, podpore kulturi in učinkovitosti javnih ustanov, zdravstva ter ureditev infrastrukture, bi množica rekla: »Bravo, to hočemo!« Posebej, če bi povrhu tega še omogočil povsod v centru brezplačno parkiranje in cenejše vinjete.

Nasprotniki bi me, seveda, sesekljali in postavljali na laž, saj bi vedeli, da tega ne itak morem zagotoviti.

Jaz bi njih sekljal nazaj z demantiranjem njihovih »pravih« rešitev. Tako bi se ujeli v zariplo zanikanje nasprotnikovih predlogov in ostali brez energije za utemeljevanje svojih predlogov. Butalsko! Kaj šele da bi iz svoje teze in njihove antiteze konstruktivno skupaj gradili sintezo.

»Prava« rešitev mora skozi sito pretehtavanja in primerjanja z nasprotujočimi si stališči ter sinteze z njimi, da dokaže, kako zrela in prava je zares. Sicer je le strankarska puhlica, ki terja glasnost in nizke udarce, da se »dokaže« – izolirana od nasprotnega pola in s tem enako neuporabna kot baterija z zarjavelim + ali -.

Tudi če bi imeli zares pravo in zrelo rešitev, ki prihaja iz velikega premika paradigme, bi bila ta v skladu z doslej obrazloženimi miti preveč nekonvencionalna, da bi prepričala večino; za to rešitev bi – skoraj gotovo – bilo treba stopiti predaleč iz cone udobja oz. narediti res globoko spremembo. Tega ljudje nočejo – ne politiki, ne množica.

Kaj imam v mislih, bom na praktičnem primeru ponazoril pri naslednjem mitu …

 

7. MIT:
Pomembno merilo uspeha politike je zmanjševanje brezposelnosti

Doug Stanhope tole lepo postavi na glavo: »Dolgoročni cilj vsake družbe bi morala biti popolna brezposelnost!«

Premik paradigme je jasen. Vsem nam je merilo uspeha, če se iskreno zamislimo, uživanje v življenju, ne pa zaposlitev. Zaposlitev je nujno zlo. Koliko fotografij hranite iz službe za pisalno mizo, strojem, volanom, in koliko fotografij, ko ste se zabavli.

Ne vem, kdo nam je tako opral možgane, da kot papagaji ponavljamo za politiki, da je stopnja zaposlenosti eden ključnih kazalcev uspeha.

Še enkrat Doug: »Če me izvolite kot vašega voditelja, garantiram, da se bo prav vsakdo od vas moral zbujati totalno prezgodaj in se ubadati z nezosnim sranjem deset ur na dan naslednjih štirideset let, dokler počasi ne posivite, si po možnosti privoščite še križarjenje in potem umrete. Volite zame!«

In vsi se odzovejo z »Jeeeee!«

Živimo v bojda najnaprednejši družbi na svetu, služi nam na tisoče strojev in aparatov, mi pa merimo svojo uspešnost po polni zaposlenosti ljudi. Kaj nam ni jasno?!

Stanhope je prodoren: »Volil bi katerega koli kandidata – tudi če bi lagal – če bi v osnovi njegovega programa vsaj ena od petih najpomembnejših točk bila: uživati življenje, zabavati se.«

Polictical-mudslunging-cartoon

V družbi kot taki je toliko nerazumnega in škodljivega na ravni vsakdanjih samoumevnosti, o katerih preprosto nikoli ne podvomimo. V tem celo najdemo varnost. Volitve z iluzijo izbire samo podaljšujejo status quo pri 99% vidikih družbene dejavnosti; na tem področju je toliko mitov, da bi o njih bilo mogoče napisati debeeeelo knjigo ali kar celo zbirko. Toda ker ljudje nimajo časa brati debele knjige, je bolj modro biti karseda strnjen.

To je lepo ponazorjeno v zgodbi izpod peresa Anthonyja de Mella:

Z veliko publicitete je bil napovedan Mojstrov nagovor o Uničenju sveta. Na zemljišču samostana se je zbrala velika množica, da bi mu prisluhnila.

Nagovor se je končal v manj kot minuti. Vse, kar je povedal, je bilo:

»To bo uničilo človeško raso: politika brez načel, napredek brez sočutja, bogastvo brez dela, učenje brez tišine, religija brez neustrašnosti in čaščenje brez zavedanja.«

Advertisements

5 Responses to “Razbiti miti o volitvah”

  1. Katarina July 2, 2014 at 11:34 am #

    Hvala!
    Lahko ustanoviš stranko nevolilcev. :))))

    Resno…
    Odlično si razložil to, kar jaz ljudem sicer povem v enem stavku, ker se mi prepričanih pač ne da prepričevati.

    Lep dan!

  2. Sanjasi July 7, 2014 at 12:56 pm #

    Da, dobro povedano iz tvoje osebne perspektive. Politika se za volitve poslužuje umetnosti zamegljevanja in pri tem poskušajo biti resni … ironija pa je v tem, da bi se temu kar pravijo, obljubljajo, razlagajo, … le nasmejati in zase ovrečti. To je ena vrsta igre razuma s korenčkom in palico … sedaj se ponuja le korenček, pol pa se “prikaže” palica.

    Lep pozdrav iz tujine!

  3. Mellie July 17, 2014 at 1:08 am #

    Če ne greš na volitve, dopustiš, da zmagajo strankarski vojščaki.

    • narapetrovic July 17, 2014 at 9:52 am #

      Kjer so stranke edina izbira, v vsakem primeru zmagajo stranke … Na košarkaški tekmi prav tako vedno zmagajo košarkaški vojščaki. Naj jaz gledam tekmo ali ne. 🙂

Trackbacks/Pingbacks

  1. Skoraj me je nategnil peder! | Nara's blog - December 15, 2015

    […] nikoli ne volim. Posebej glede neumnosti. O tem sem že pisal v blogu Razbiti miti o volitvah, zato se ne bi […]

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: