Privatizacija mej ali meje privatizacije?

14 Mar

Besedi ekonomija in ekologija sta bližnji sestri, pa poglejte, kaj smo iz njiju naredili v zadnjih desetletjih. Prvo smo specializirali za zlorabo okolja, drugo za zaščito.

Ekologija je precej mlada, leta 1873 jo je skoval nemški zoolog Ernst Haeckel, morda tudi za to toliko zaostaja za svojo starejšo sestro, ki naj bi že od nekdaj bila – no, vsaj po definiciji – “skrbnica našega doma”, a je očitno pozabila na svoj izvorni namen.

IMG_1284

Pravično in trajnostno urejeno družbo lahko imamo le ob zdravi ekonomiji in ekologiji. Dokler ekonomija dobesedno zasužnjuje ekologijo in jo izkorišča za svoje bolne namene, lahko pozabimo na zdravo družbo … pa tudi na zdrave posameznike, tako bogate kot revne.

Kaj je bilo prej, povpraševanje ali ponudba?

Ali je prav, da gospodarstvo izhaja iz povpraševanja in ne iz razpoložljivosti virov?

Če imam na voljo pet jabolk, ne morem “gospodariti” z dvajsetimi samo zato, ker hoče jabolko dvajset ljudi. Zdravo gospodarjenje pomeni solidarnost: vsak da jabolko na štiri dele in si jih razdelimo. Bolno gospodarjenje pomeni, da “manjkajočih” petnajst jabolk izposlujem, ukradem, izcedim iz narave – ni pomembno kako pridem do njih, samo da jih dobim!

Danes je tako: če je povpraševanje, bodo podjetja naravne vire izcedila celo iz kamna – kot zadnje čase delajo z nafto preko frackinga. Ni si težko predstavljati, kaj se bo zgodilo, ko bo razvajeni otrok ostal brez, ko se bo igrača pokvarila ali ko se še kamna ne bo dalo več molzti. Tu ni mej, ne sme jih biti!

Problemov danes ne rešujemo, samo povečujemo distrakcijo, množimo motilce pozornosti.

Meje tako postavljamo na drugi konec. Opico damo v kletko, in ko čez nekaj časa opazimo, da se ji vse bolj meša, prebarvamo kletko, dodamo ogledalo, blazino in plastično banano. Kmalu to neha biti zabavno in takrat spet nekaj spremenimo na kletki.

Če kakšna rešitev ne pomaga razmišljamo takole: “Barvanje kletke enkrat tedensko ne zaleže več, torej potrebujemo barvanje kletke trikrat tedensko!” Praktično vsi v današnji politiki in gospodarstvu se ukvarjajo s kletko, opico opazijo zelo, zelo redki.

Privatizacija mej

Neki bogati in vplivni so se po dolgih desetletjih potrate nonšalantno odločili, da je naenkrat treba varčevati! Ne njim, seveda, ampak nam. Oni so lahko še naprej bogati in potratni, ostali pa moramo “malo” stisniti pas.

A se niso mogli predramiti že prej in nam prihraniti stiskanje pasu? Sami bodo zategovali le svilene kravate, da bodo ravno prav legle na mastne podbradke. Od nas pa pričakujejo ostro varčevanje, mehkužci, namesto da bi udarili po mizi in se postavili za ljudi, ki jih bojda zastopajo. Vsakomur pripade njegova meja. Še meje so privatizirane!

Nad glavo jim zraste avreola, tako so krepostni, ko govorijo o varčevanju. Začenjajo pri sebi in še svoje plače klestijo za cele 3%. V resnici samo za odtenek zmanjšujejo nesmiselno potrato, ki nikogar ne osrečuje in ne vodi nikamor drugam kot v propad, kar pa ni nič novega. Niti ne omenjajo drugih virov svojih prihodkov, ki mejijo na korupcijo … no včasih niti ne mejijo, ampak so, gladko, korupcija. Ampak tja čez naši protesti ne sežejo.

Težko jim je priznati, da so desetletja (po zgledu prejšnjih vzornikov) tratili denar (da o energiji, naravnih virih, idejah, dobri volji in zdravju ljudi niti ne govorimo). Kdor je uspel, ni uspel zato, ker bi bil za to zaslužen obstoječi sistem. Uspel je zato, ker se je uspel sistemu dovolj dobro izmuzniti.

DSCI1583_th

To je bistvo privatizacije. Zase vzamem čim več in to spravim na varno, recimo v davčno oazo, ni mi pomembno kaj si drugi mislijo o tem in kako to vpliva na svet. Tudi če vsi pocrkajo, briga me, samo da sem jaz poskrbel za svojo mastno zadnjico. Individualizem par exellance.

Država naj se ubada s posledicami: dviguje davke in stiska pasove – vedno le revnim, saj se bogati že znajdejo in izmuznejo sistemu. Jaz nisem del te umazane igre!

Privatizacija je gromozanska laž, saj je prišla v kontradikcijo s samo svojo temeljno idejo, po kateri naj bi samodejno izboljšala ekonomsko in splošno družbeno klimo, saj naj bi povišala interes posameznikov in njihovo gospodarsko angažiranost. A jo je res? Morda milijarderjev in milijonarjev, kaj pa vas in mene?

Nazadnje je prišlo do tega, da so se nekateri zasebniki dokopali do večjega premoženja, kot ga imajo celotne manjše države. To premoženje uporabljajo – dobesedno – za preseravanje: jahte, vile, otoki … you name it. Okrog njih pa nezaposlenost in beda in vse višji davki, s katerimi države krpajo njihovo potrato.

Privatizacija bi bila zdrava, če bi vsakemu posamezniku zagotavljala pravico do zasebne lastnine, nujne za zadovoljitev temeljnih življenjskih potreb – neobdavčeno! Obenem bi morala sama sebi postavljati mejo, nad katero se mora bogastvo pretočiti v družbeno in naravno koristne fonde za zagotovitev trajnega in kakovostnega preživetja biosfere – ekosistemov, v katere spadajo tudi ljudje. Brez te meje drvimo tja, kamor si nobena pametna družba ne bi smela dopustiti – niti capljanja, kaj šele drvenja.

Zdaj privatizacija pomeni, da sme posameznik kot nosilec kapitala postati kolikor velik hoče. Kot nosilec družbenih vrednost lahko ostane gniloba od gnilobe, kar mu bo pravzaprav celo pomagalo biti še večji nosilec kapitala. Država naj bi to regulirala, ampak …

Zakaj regulacija ne deluje?

Poskusi regulacije so vedno licemerski: pravno je, na primer, dovoljena celo zloraba alkohola, ni pa dovoljena niti uporaba marihuane; farmacija se izbori za dovoljenja rabe v laboratorijih spackanih zdravil, prepovejo pa čaje iz v naravi samoniklih rastlin; potrjeno škodljivih umetnih aditivov ni treba navajati na običajni hrani, zanesljivo bolj zdrava ekološka živila pa morajo ustrezati celi vrsti kriterijev; na cestah so odseki, kjer vsi vozijo hitreje, kot je dovoljeno, pa tabla še vedno stoji. Itd. itd. itd.

Nespametne regulative bodo ljudje vedno kršili, kazni gor ali dol. Hvala bogu!

Tako je med nami, malimi ljudmi. Med velikimi pa je še huje. Tam kršijo vse, tudi etične in celo preživetvene minimume. Vse zavoljo neomejenega večanja zasebne lastnine.

In kaj je zares zasebna lastnina?

V bistvu je to tista lastnina, ki jo sam uporabljam. To je res, res zasebna lastnina. Vse ostalo je nagrabljeno in ukradeno in potrateno skupno obilje za polnjenje imaginarnih riti. Pograbljeno zlasti od prihodnjih generacij! Samo zato, da se lahko bogati petelinijo pred drugimi petelini in tekmujejo, kdo sedi na večjem kupu gnoja.

Privatizacija, skratka, temelji na veliko sranja.

Pri reguliranju vplivnih je pa sploh hudič saj jih omami moč in se s to močjo preprosto igrajo s pravili. Noben jim nič ne more. Obsojeni so na sodišču, pa se obnašajo, kot da niso in še naprej vladajo nemočnemu ljudstvu. In se jim še smejijo v brk!

Nazadnje pristanemo pri tem, da ustvarjamo viške za brezkompromisne preseratorje, ker smo se pustili prepričati, da je to edini način, da bi sami imeli minimum (ali celo malo manj kot to). V bojda demokratični državi. Represivni aparat pa medtem varuje vse tiste bogate, motne ljudi. Halo?

vozilo za preseravanje

Meje privatizacije

Edina podlaga za razvoj samoregulativnih mehanizmov so zdrave družine in lokalne skupnosti.

Kaj to pomeni? Preprosto: sosed ga serje, pa grem do njega in mu to povem v obraz. Pri velikanski anonimni družbi se tisti, ki ga serjejo skrijejo za take in drugačne zavese in potem ne odgovarjajo pred nikomer in jih nihče ne zmore prijeti za jajca.

Ko pa so enkrat res postavljeni samoregulativni mehanizmi, ni treba praktično ničesar zakonsko prepovedovati, saj družba sama poskrbi za svojo blaginjo in razvoj.

Več ko je prepovedi, bolj je družba bolna.

Dokler je neskončno bogatenje pravica, smo še vedno v fevdalizmu. Neskončno bogatenje namreč ni možno brez izčrpavanja družbe in narave. Ljudje, ki vztrajajo pri temeljni vrednoti “hočem samo še več!”, čeprav imajo že več, kot bodo kadar koli potrebovali, so bolezen, ki jo je treba zdraviti.

Ni demokracije brez transparentnega vodstva. Sploh pa danes, ko so podjetja in bogati posamezniki veliko večji in močnejši od celih držav. In ti posamezniki niso zapriseženi ničemur razen svoji samovolji. Lahko si kupujejo kolikor hočejo velike jahte in letala, ker jim to dopušča v osnovi fevdalno naravnan sistem.

Rekel sem, da nikoli ne bi šel v politiko, ampak zdaj pravim, da bi šel v politiko! Sicer samo pod enim pogojem: povsod in vedno me spremlja kamera, ki beleži vse. (Seveda tega moji sogovorniki ne vedo, ker je kamera skrita.) Si predstavljate osebno razgaljene lobiste? Si predstavljate razkrinkane lažljive politične akterje in njihove spletke? Si predstavljate zadrego po objavi vseh posnetkov?

Čemu bi to storil? Da bi drezal v rakavi tur in pomagal vsem nam, da se zavemo, kako zelo nas pravzaprav moti. To bi storil, da bi se zavedeli kako se brez naše volje dogaja privatizacija mej in kako pomembno je privatizaciji postaviti meje.

In kje je treba začeti? Seveda pri sebi. 🙂

Slide4

Advertisements

One Response to “Privatizacija mej ali meje privatizacije?”

  1. micica March 16, 2014 at 11:09 am #

    zanimiv pogled na ekonomijo (izenačeno s religijo) sem naletela pri N’toku v njegovi kolumni….
    odlična ideja s kamero: v službenem času bi jo politiki morali imeti vklopljeno ves čas…..

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: