Archive | February, 2014

Teachings of the man who helped himself

20 Feb

A wild man in the wilderness, nothing special, that’s something we can imagine. But how to live in the wilderness as an urban, civilized person? How to find a balance between harmony with nature and being connected with the society as it is — without fear, cynicism, grief, anger? How to maintain dignity inside being different? How to live with less without renunciation? What do we really need and what are merely bad habits and whims? 

[This article was published in Slovenian in September 2013 in “Pomagaj si sam” special edition of Jana magazine…]

When people come to visit me they admire the nature, the modesty, the aesthetics. They are attracted by the fact the wilderness is only partially tamed, not completely subdued. On the other hand they admit it would be hard for them to survive without the commodities of the modern society. Even though they are suffocated by the city they can’t even imagine the simple lifestyle as something plausible.

Then they start asking questions: What about water? Electricity? Job? Where do you get the money? Where is the toilet? What is your occupation? What do you eat? How do you find the time to do everything you do? … How do you actually survive? They use plural in the end realizing there is more of us here.

This is a personal story about a man, who helped himself and sorted out his life in such a way that he radically decreased his dependence on unnecessary necessities of the modern society without stopping his engagement in that same society. Does he have anything valuable to share with his readers? Let’s check it out …

Slide4

Continue reading

Hvaležnost naravi za nevednost množic

17 Feb

Ko bi vsi vedeli, da je tole …

PorPesa1

užitno, si ne bi tako zlahka nabral večerje. Svet bi bil puščava.

Sem napisal užitno? Bah, nisem se dobro izrazil, moral bi zapisati božansko.

Hvaležen sem naravi za revščino duha množic, ob kateri lahko živim v izobilju snovnosti življenja, ki smo ga zapostavili. Življenje je danes predvsem virtualno, informacijsko; tudi sami smo le informacija, prav malo je v nas konkretne oprijemljivost in okušanja česa takega …

PorPesa3

A sploh znamo zares okusiti obed, ne da bi ga pred tem iz puste samote virtualno delili z virtualnimi “prijatelji” na “socialnih” omrežjih?

Pišem o sebi, ne o vas. Pusti puščavnik nagovarja puste meščane, ker ne jaz ne vi ne znamo zares živeti.

Nič bolj ubog nisem kot vi! Včasih se mi posreči ujeti v besede in okuse kak utrinek čarovnije življenja, ker sem to vadil že veliko (morda preveč!) let, to je vse.

PorPesa2

Težko se mi je zadržati in nehati tipkati ter se prepustiti zgolj božanskim okusom, ker sem odvisnik. A odvisnik, ki se zaveda, ni več samo odvisnik. Ustavi se in reče “ne!”. Zapre oči, napolni usta in počasi, počasi žveči z nasmehom na ustnicah …

Nauki človeka, ki si je pomagal sam

16 Feb

Divjak v divjini, nič takega, to si znamo predstavljati. Kako pa v divjini zaživeti kot urbani, civilizirani človek? Kako najti mero med uglašenostjo z naravo in povezanostjo z družbo, kakršna pač je – brez strahu, cinizma, ogorčenja, jeze? Kako v drugačnosti ohranjati dostojanstveno držo? Kako brez odpovedovanja živeti z manj? Kaj zares potrebujemo, kaj pa so le razvade in kaprice?

[To je bilo objavljeno v jesenski številki revije Pomagaj si sam … v zimski, ki je pravkar v trafikah, lahko berete prispevek o kuhanju in najboljših možnih receptih. 🙂 ]

Ko ljudje pridejo k meni na obisk, občudujejo naravnost, skromnost, surovo estetiko. Privlači jih dejstvo, da je divjina le rahlo ukročena, ne povsem pokorjena. Po drugi strani priznavajo, da bi težko preživeli brez udobij sodobne družbe. Čeprav jih mesto duši, jim je preprosto življenje v naravi nepredstavljivo.

Potem začnejo postavljati plaz vprašanj: Kaj pa voda? Elektrika? Služba? Od kod denar? Kje je WC? Kaj sem po poklicu? Kaj jem? Od kod mi čas za vse, kar počnem? … Kako sploh preživimo? sprašujejo nazadnje, ko vidijo, da nas je tu več.

Ali obstaja boljši članek za Pomagaj si sam kot osebna zgodba človeka, ki si je pomagal sam in si uredil življenje, tako da je močno zmanjšal odvisnost od nepotrebnih »potrebščin« sodobne družbe, ne da bi prekinil udeleženost v tej družbi? Ali lahko podeli z bralci kaj uporabnega? Pa poglejmo …

Slide4

Continue reading

Hiša z dušo, jasnejšo od človeške

6 Feb

Torri Superiore je vasica 7 km od Sredozemskega morja nedaleč od mesta Ventimiglia tik pri meji s Francijo. Velika hiša, pravzaprav kar nekakšen starodavni blok, ki so ga začeli graditi tukajšnji prebivalci že v davnini in obsega 162 prostorov, skriva v kamnitih stenah fascinantno zgodbo. Več kot dve uri nam jo je pripovedoval Massimo, ki tu živi že od leta 1990.

465_TorriSuperioreTeraseHiska
Tako je govoril Massimo …

Torri je srednjeveška vas. Dvakrat v času okrog 1000 in 1400 so prišle invazije z morja. Pred tem je bilo na obali veliko mesto, toda ko je bivanje pri morju postalo nevarno, so se ljudje večinoma naselili v notranjosti, ostalo je le manjše utrjeno mesto.

Pusta zemlja v zaledju ni zanimala nobenega osvajalca. To, da ni bilo gospodarja, je pomenilo, da ni bilo moči za gradnjo trdnjave. Tu so živeli le kmetje. Zaščitili so se tako, da so zgradili hišo tik ob hiši kot trdnjavo – iz kamna, saj kamen ne gori. Tako so se lažje branili pred vdori. Slog gradnje je, skratka, dediščina vojnih časov.

Tu so živeli reveži, zato ni pisane zgodovine in so prvi zapisi šele iz 19. stoletja. Večina je delala v nasadih oljk in limon. To je eno redkih območij na severu Italije, kjer je še možno gojiti limone.

Po 2. svetovni vojni so ljudje odhajali iz teh krajev. Ko smo mi prišli na koncu osemdesetih, je v hiši bival le še en starec, sam, celih 20 let. Večina ljudi je šla v Torri Inferiore, do koder so potegnili cesto, elektriko, kanalizacijo itd. Klasična zgodba, ko bivanja z dušo žrtvujemo za bivanje z udobjem.

Continue reading