Ali ste radostni?

11 Dec

Duhovni stebri ekološkega naselja

Pred nekaj dnevi smo se v skupini, s katero delamo na postavitvi prvih ekoloških naselij v Sloveniji, spraševali, kaj je naš duhovni temelj. Prišli smo do mnogih opažanj in ugotovitev in do zanimive domače naloge za dežurnega pisatelja, seveda Naro.

Da bi mi bilo lažje sem zaprosil ljudi, da odgovorijo na dve vprašanji:

  1. Ali ste srečni; kaj so temelji vaše sreče?
  2. Kaj vas dela nesrečne?

Odgovorilo je veliko ljudi in iz odgovorov ni bilo težko razbrati, kaj je skupni imenovalec sreče in nesreče vseh nas. Sreča je v skladnih odnosih, miru, svobodi, pozitivnosti, resničnosti, nesreča je v neskladnih odnosih, nemiru, ujetosti, negativnosti, laži.

Toda kako vse to strniti v zgolj nekaj besed, ki narišejo navdušujočo podobo?

 

Za začetek srečni konec …

Ne bi vas utrujal z dolgo zgodbo o iskanju in najdenju, raje bom z vami podelil končni rezultat in ga potem obrazložil.

Štirje duhovni stebri našega ekološkega naselja so:

Soglasje ljudi                                              Soskladje prostora
Kolazb
Sozvočje življenja                                       Sobivanje v radosti

 Kar je v dialogu glasbil sozvočje, je v dialogu ljudi soglasje in v ureditvi prostora soskladje.

Koncept sozvočja lahko prenesemo tudi na vsa živa bitja, na življenje kot tako. Predstavljajte si živa bitja v prostoru in človeka, obtem pa še neživo naravo, kako vsi igrajo svoje posebne tone in melodije, ki se zlivajo v sozvočje veličastne simfonije. To je sobivanje v radosti.

 

Sobivanje v radosti

Prav s pojmom radosti se je začelo naše iskanje duhovnih stebrov. Ni težko ugotoviti, da prav vse v življenju počnemo zato, da bi bili radostni. To je temeljna motivacija prav vsake dejavnosti, vsake poteze, ki jo naredimo.

Tudi največja »nesebičnost« in »žrtvovanje«, sta gnana z nekakšnim samointeresom – dobrim občutkom, zadoščenjem, pomiritvijo strahu itd. –, ki spremljajo celo najbolj požrtvovalna dejanja.

Ali je samointeres zdrav, pristen, resničen, je sekundarno; da bi učinkoval je vseeno, ali je pravi ali lažen, pomembno je, da je. V vsakem primeru ničesar ne delamo izključno za druge, ne da bi za tem bila osebna motivacija.

Radost je pokazatelj, ali uspešno delujemo za lastni interes.

Toda nenehna »radost«, zaklenjena kot stalni nasmeh na obrazu, je radost bebca. Duševna in socialna zrelost nas sicer oropata te radosti, toda odpreta nam vrata do neskončno odtenkov višje radosti in globlje izpolnjenosti, ki jo ta radost prinaša.

Večni duševni konflikt v vsakomer od nas temelji na razpetosti: lahko se vdamo v radost bebca ali vztrajamo pri vedno novem odpiranju duhovnih globin. Sesti pred TV, za šank, vbrizgati si drogo je vdaja v radost bebca; sesti h knjigi, k meditaciji, h globokemu pogovoru, učiti se (od ljudi, narave) pa terja vedno novo vlaganje energije. Rezultat ni le večja radost, temveč večja dovzetnost za radost, večja kapaciteta zaznavanja radosti in tenkočutnost za fine odtenke te radosti.

Tu je temeljni odgovor na vprašanje, zakaj se ljudje nikoli ne nehamo učiti vedno novih stvari: s tem povečujemo kapaciteto za radostenje. Če procesa učenja ne spremlja radost, si »naučenega« (napiflanega) nikoli ne zapomnimo in nas ne vodi k osebnostni rasti, odprtosti, volji do življenja.

 

Sozvočje življenja

Ni živega bitja, ki lahko obstaja sâmo, kaj šele da bi bilo lahko sâmo radostno. Pri ljudeh je osamljena radost vedno bebava. Človek nagonsko išče druge (ljudi, živali, rastline, naravo kot tako) in se ob njih počuti odlično, kadar med njimi vlada sozvočje življenja.

Radostna samost mistika temelji na notranjem stiku z vesoljnim sozvočjem, z živostjo in mirom, ki ga ta stik prinaša. Ta občutek nima nič skupnega z osamljenostjo v odrezanosti od sveta.

Občutki, ki jih izražamo, imajo vedno povode in vzroke v naši okolici. V razkošnem okolju se počutimo razkošno, v pustem okolju pusto, v stresnem stresno, v sozvočnem harmonično. Globoka in trajna radost človeka je naravna v radostnem, uglašenem okolju v vseh naravnih, družbenih, kulturnih in prostorskih elementih.

 

Soskladje prostora

Naj postavim retorično vprašanje: Ali bi sedanjo globalno družbo označili z besedami »harmonično sozvočje« ali »strukturiran hrup«?

Da neki celoti zvokov rečemo glasba, moramo v tem slišati ritme, melodije, sozvočja …

Zaradi hitrega sloga življenja in odrezanosti od naravnih sozvočij nimamo posluha zanje, zato je marsikaj, čemur danes pravimo »glasba«, in v čemer slišimo »harmonije«, v bistvu le strukturiran hrup.

Enako je pri doživljanju prostora. Estetika je povsem umetna, arhitektura je človeku škodljiva, urbanizem hreščeč in dušeč. Za skladje med elementi prostora potrebujemo nekaj med seboj uglašenih elementov. Soskladje dobimo, ko uglasimo veliko uglašenih skupin elementov.

 

Soglasje ljudi

»Živeti skupaj je težje,« pravijo mnogi, ki se srečajo s pojmom ekološkega naselja in se čudijo, zakaj rinemo iz udobja mest v nekaj toliko težjega. To počnemo zato, ker imamo izkušnjo, da »težje« ne pomeni »slabše«. Težje pomeni na višji ravni (duhovne) kompleksnosti: bolj (notranje) bogato, radostno, pestro, živo, pa tudi odporno, dolgoživo, prožno, iznajdljivo. Uglašeno.

Posebnost ekoloških naselij je, da radosti, sreče ne pojmujejo kot ločen, individualni pojav. Nazorno kažejo, kaj potrebuje vsaka skupnost, da bi bila trajno radostna.

To je temelj duhovne in kulturne identitete vsake, tudi ne-ekološke skupnosti, pravzaprav celih narodov. Le duhovno zreli ljudje lahko gradijo takšne skupnosti; brez globokih duhovnih temeljev nobena skupnost ne more obstati.

 

Nesmisel “ekološke” skupnosti

Če gremo zadevni do dna, je besedna zveza »ekološka skupnost« oksimoron (bistroumni nesmisel), saj skupnost, ki ni ekološka, sploh ni skupnost, enako kot niz zvokov, ki ne zajema harmonije, ni glasba.

Harmonija zvokov je glasba, harmonija odnosov je skupnost.

Neharmoničnim (v odnosu do narave in ljudi – in s tem neekološkim) združbam ljudi lahko rečemo le: sistemi, strukture, organizacije ipd., pri katerih lahko že iz dinamike njihovega delovanja razberemo, da drvijo v propad. So kot razglašeno glasbilo, iz katerega ni mogoče izvabiti harmonij, dokler ga ne uglasimo. Če ga uglasimo, neskladno dinamiko nadomesti harmonija.

Zdrava družba je kot velik simfonični orkester, ki v vseprevevajoče harmonije potegne celotno koncertno dvorano, telesa in misli ljudi ter celo njihova čustva.

Zato so v naših temeljih štiri besede, ki se začnejo na so-. To našim štirim stebrom daje ritem, tonaliteto, poetičnost. Podoba, ki jo izrisujejo, navdihuje in navdušuje. Jasna je in čista: uglašeno življenje, orkester vseh bitij, objem ljubezni in radostna pesem.

Kaj bi si človek še lahko želel?

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: