Archive | October, 2013

Fjord for Freud

23 Oct

Stinginess
of the simpleminded
suffocates each revolution
of the Earth
and of the People.

Fallen leaves never die
they are endless
precisely because
they revolve inside out
and back in again.

Eternity lies
not in life.
Eternity is death,
and life, and death …
… ad infinitum.

Readiness to die
is the gist of peace,
truth, magic, evolution
within the meandering
fjord of life.

We’re destined to
cannibalism — as life
lives of life;
anal and oral are
one and the same shit.

Our souls behind
low cloudy grayness
peeking stars and
shyish moon, mocking
both science and art.

Entering Freud
like an endless fjord,
abandoning aims and
reasons — simply to relish
each and every turn.

 

Advertisements

Sodite, da ne boste sojeni!

5 Oct

Ne boj se tistih, ki nasprotujejo, boj se tistih, ki kimajo.
— Marie von Ebner-Eschenback

Kar piše v naslovu, ni nasvet. Je opažanje krute realnosti. Naučeni smo v okolju odobravati, kar je splošno sprejeto, in obsojati, kar od tega odstopa. Ker je sojenje prej pravilo kot izjema, se tisti redki posamezniki, ki ne sodite, kaj hitro znajdete na zatožni klopi, ker izstopate. Francoski filozof Gustave Thibon je dejal: »Lahko bodisi sodiš ali razumeš, ne moreš početi obojega hkrati.«

Tisti, ki res razumete okoliščine, dogodke in ljudi, torej nikoli ne boste sodili. Ker razumete, boste le presojali in razsojali. Seveda pa bo to marsikdo razumel kot sodbo in vas zato obsodil. Če boste med zagovorniki neke filozofske, verske ali podobne usmeritve z nasmehom na ustnicah izrekli »negativno« opazko, v stilu: »Ta pa ta ideja tega in tega avtorja se mi zdi bosa,« se bo v skupini hitro našel kdo, ki vam bo skočil v besedo: »Ni dobro soditi!«

»Sem res sodil/a?« vprašajte nazaj. Ali »zdi se mi« res pomeni sodbo ali pa pomeni presojo, stališče, mnenje? Po mojem pomeni le to, da uporabljate svoje možgane in intuicijo, da presodite, kaj je prav in kaj ne. Med presojanjem in sojenjem je prepad razlike. Dokler svojih mnenj in presoj ne postavljate nad druge in ste jih sposobni primerno usklajevati z realnostjo, je z vami vse v redu. Če pa vas prevzame prepričanje, da je vaša slika o svetu edina prava in jo želite vsiliti tudi ostalim, stopate na področje nasilja, kaznovanja in s tem tudi sojenja. Navadno tako ravnajo ljudje, ki sprejmejo določeno sliko o svetu kot absolutno in jo zagovarjajo kot edino pravilno, pravzaprav kot sveto.

Machivelli je lepo rekel: »Navadno ljudje sodijo stvari bolj po pojavnosti kot po dejanskosti. Vsi imajo oči, le redki pa imajo dar bistroumnosti.«

Riksa_th

»Zločin« in KAZEN!

Tudi če sprejemate nek svetovni nazor kot svet ali absoluten, pa sojenje ni nujna posledica. Potreba po njem se pojavi šele s polariziranjem sveta in uvajanjem konceptov, kot so greh, zločin, prestopek, žalitev, krivica, nespodobnost. Tem sledi nuja po kaznovanju, zmerjanju, oštevanju, žaljenju, preklinjanju, izobčevanju … In če dobro premislite, se boste morda strinjali z menoj, da presojanje oz. razsojanje še ni sojenje. Slednje še začne šele s kaznovanjem. Ni nujno, da kazen izvršite, lahko jo tudi izrečete, privoščite, zaželite … v vsakem primeru pa je prav kazen skupni imenovalec vsakega sojenja.

Continue reading

4. rojstni dan boga

2 Oct

Bog: navodila za uporabo, štiri leta so minila, kar je izšla ta knjiga kot poziv k živi izkušnji boga in k svetemu odnosu do vsega. Srž knjige povzemajo tri besede: popularizacija nereligioznega svetništva. Takoj ob knjigi sem napisal ta sestavek, ko ga berem, se mi zdi, da bo večno aktualen …

KrizLogo3

Povsod v svetu velja za samoumevno, da pripadnost veroizpovedi samodejno pomeni pripadnost Bogu. Bil sem krščen, posvečen, iniciiran, torej sem v navezi z Bogom. Toda kdo odloča o tem? Bog? Po katerih merilih je odnos z bogom realnost ali skupinska iluzija?

Vprašajmo se, kaj so današnje monoteistične religije poganski duši Slovana, Kelta, Normanda, Gala? Mar niso to le bele omele v krošnji našega duha. Ker je pritisnila zima duha, je edino, kar je videti živo med našimi golimi vejami, košata kepica zelenja, zato jo imamo za našo duhovno identiteto. Svojih dejanskih korenin se niti ne zavedamo, saj je vsa zgodovina, ki jo poznamo, vezana na belo omelo. Če pa bi na religijo pogledali v karseda širokem zgodovinskem kontekstu, bi se bilo povsem smiselno vprašati, zakaj bi po duhovno simboliko za interpretacijo izkušnje Boga hodili na Bližnji Vzhod? Zakaj ne bi modrosti o duhu in Bogu izbrskali iz “poganske” religije naših pravirov, čeprav jo danes prikazujejo kot primitivno. Morda je primitivna v smislu, da je preprosta, nikakor pa ne v tistem pomembnejšem smislu nekulturnosti, brezvestnosti in brezobzirnosti do okolja, v čemer je prav današnja družba presegla že vse zdravorazumske okvire.

V vsej zgodovini so ljudje doživljali mistične izkušnje, spor med različnimi kulturami se je vnel izključno zaradi monopoliziranja interpretacij. Ko smo te poskusili sistematizirati, jih umestiti v razumski okvir, so se rodile religiozne institucije, ker pa so se ljudje sistemov slepo oprijemali (oziroma so bili v to prisiljeni), so iz njih vzniknile identifikacije brez izkušnje. Zanimivo, da prav tisti, ki brez izkustva pristopijo k neki ideologiji, postanejo največji fanatiki. Pri starih narodih so religije – če jim sploh lahko tako rečemo – vzniknile iz človekovega odnosa do narave, iz doživljanja sveta, ki ga lahko potipamo, povohamo, okušamo, lahko pa ga tudi upodobimo s simboli naravnih elementov (z bogovi Vetra, Sonca, Reke, Dreves, Žita).

Monoteizem = parsteizem

Monoteistične religije so ubrale drugo pot: pozornost ljudi so usmerile k večni posmrtnosti ob nebeškem Očetu. Slednjega so si preprosti ljudje predstavljali kot strašno roko, ki bo zdaj zdaj nanje, grešnike, vrgla peklenski grom. In res jih je večkrat doletela kazen, če niso pokazali dovolj strahospoštovanja, a običajno iz kake druge roke. Kazen je bila neredko hujša kot grom, saj jih je okužila kot virus in jih uporabila kot prenašalce kazni na svoje sovražnike in – še močneje – na svoje najbližje.

Continue reading