Iz ego-naselij v eko-naselja

18 Sep

Povretek s konference Globalne mreže ekovasi v Švici, julija 2013

Prihod v švicarske gore je bil kot pristanek na razglednico. Zasneženi vršaki, sinje jezero, mogočna drevesa, šum slapov, duh gorskih travnikov in gozdnih jagod. Center enosti v Schweibenalpu nad jezerom Brienz je v tem idiličnem okolju gostil 350 udeležencev iz 50 držav z vseh kontinentov, ki so prišli na vsakoletno konferenco Globalne mreže ekovasi (Global Ecovillage Network).

Center enosti, kot nakazuje že ime, temelji na indijski duhovnosti, kar pa ni ovira, da se ne bi bogato navezoval na permakulturo, ekologijo in razvoj metod soodločanja znotraj skupnosti. Je lep primer, kako napredna filozofija sobivanja pronica v prav vse sfere družbe kot svetel žarek upanja za prihodnost.

* * *

Mednarodni značaj je zaznamoval vse dni konference; slišali smo zgodbe o izzivih in uspehih tako v najrazvitejših državah kot v najbolj kriznih področjih sveta.

Solznih oči smo poslušali pripoved Inci in Alija iz Turčije o nedavnih uličnih protestih proti islamizaciji in in brutalnih ukrepih policije (nacionalna televizija pa je med najhujšim nasiljem predvajala dokumentarec o pingvinih). Vse nas je zanimalo iz prve roke slišati, kaj se zares dogaja na ulicah Turčije.

Dogaja se to, da ljudje iščejo odgovore od vlade, dobivajo pa jih izključno od premierja Erdogana (enoosebna »demokracija«); ta protestnike javno označuje kot »plenilce«. Ne oziraje se na nasprotovanje javnosti načrtuje ogromne posege v okolje: gradnjo tisoč jezov za verige hidroelektrarn, kar nekaj nuklearnih in termo-elektrarn, novih rudnikov, tretjega mostu čez Bospor … načrtovano nakupovalno središče v parku Gezi je bilo le kaplja čez rob. Sledili so mirni protesti, o katerih smo lahko brali tudi v naših medijih. Da jih je zadušil, je Erdogan uporabil vsa razpoložljiva sredstva in vzvode. Ali in Inci sta pripomnila, da je kapsule solzivca, s katerimi na veliko obstreljujejo množice protestnikov, prepovedano uporabljati v času vojne, kot kaže pa jih v Turčiji ni prepovedano uporabljati v času miru.

Mohamed iz Egipta je opisal trenutno situacijo v tej razburkani afriški državi in se navezal še na problematiko celotnega porečja Nila, konfliknega zaradi odvisnosti mnogih milijonov ljudi od relativno majhne razpoložljivosti vode.

Lua iz Konga je pretreseno govorila o nevzdržni stiski na širšem območju ob meji z Ruando, kjer paravojaške skupine ljudem hudo grenijo življenje. Iz njene pripovedi je bilo jasno, da ekološka naselja ne morejo biti le zaprte oaze, temveč morajo nuditi roko pomoči kar najširši družbi. Zdrave skupnosti ni mogoče graditi sredi katastrofalnih razmer v širšem okolju, zato dobijo napredne ekovaške rešitve smisel šele, ko pomagajo celotni družbi.

Mugove je obujal spomine na otroštvo v vasici v Zimbambveju. Ko so otroci vodili živali na pašo, niso nikoli jemali s seboj malice, saj so dovolj hrane našli v grmovju. Ko so se vrnili domov, sploh niso bili lačni in niso planili po večerji, ki jo je mama skuhala iz pestre palete zelenjave, stročnic in žitaric, pridelane na manjši njivi ob hiši. Takrat je bilo sekanje sadnih dreves tabu.

Danes sadnih dreves ni več, hektarji in hektarji površin pa so zasejani z monokulturo koruze. Reke več ne oblikujejo tolmunov, v katerih so se kot otroci kopali. Struge so zdaj polne peska. Prehrana je monotona: koruza za zajtrk, kosilo in večerjo, sedem dni na teden, vsak sedmi otrok strada zaradi nezadostnih beljakovin in mikro hranil.

Ljudem je nazadnje prekipelo; začeli so se organizirati in ustvarjati inteligentne alternative industrijskemu kmetijstvu. V vzhodni in južni Afriki je vse več mrež trajnostnega kmetovanja, ki se zavzemajo za prehransko suverenost in širijo permakulturna znanja.

Alex iz Izraela je pomiril mojo skrb glede prihajajoče poletne suše v Sloveniji, ko je poročal, da je v kibucu Lotanu za njimi še eno leto minilo brez kaplje dežja. Slovenska suša gor ali dol: proti njim imamo dežja v izobilju! Samo malo zdrave pameti bi potrebovali, pa bi to izobilje obrnili sebi v prid. Če bi se zgledovali po Tameri iz Portugalske, bi na sezonsko sušnih področjih vzpostavljali vodne akumulacijske sisteme v obliki sukcesivnih naravnih jezer in potočkov, ki celijo pokrajino in so varovalo pred stresom zaradi podnebnim sprememb.

Pedro iz Portugalske nas je opomnil na bistvo ekoloških naselij na podlagi študije, ki jo je opravil v mladem irskem ekološkem naselju Cloughjordanu: ukoreninjenost v lokalno okolje, prožnost in samostojnost, občutek socialne povezanosti in smisla, ekološka trajnost.

Senegalci so spet navdušili s poročilom o velikopoteznem preobražanju tradicionalnih vasi v ekološke vasi – po načrtih naj bi skozi leta tako preoblikovali 14.000 vasi. Nič čudnega, da bo prav v Senegalu od 10. do 14. decembra 2014 Svetovni ekovaški vrh (World Ecovillage Summit).

Svet stoji in bo obstal na mladih

Leticia iz NEXT GEN-a (globalne organizacije mladih iz ekoloških naselij, ki deluje pod okriljem Globalne mreže ekovasi) je živo naslikala stanje v Latinski Ameriki, kjer prevladujoča mlada populacija ustvarja inovativne rešitve za izzive sodobnosti. Leticia je pripadnica skupine ekoloških nomadov (www.comuntierra.org), ki z raznolikimi prevoznimi sredstvi potujejo po kontinentu, ozaveščajo, izobražujejo, širijo dobre prakse in povezujejo. Pridružila se ji je Margarita iz Kolombije, ki z neverjetno mladostno energijo povezuje ekološke skupnosti v tej državi in se vešče zavzema za njihov razvoj.

Velik prispevek k NEXT GEN-u je dala mlada Slovenka Lara, ki že od septembra 2012 dela kot prostovoljka v ekovasi Sieben Linden v Nemčiji. Nekateri sanjamo, da bi se čim prej vrnila v Slovenijo in s svojimi izkušnjami in znanji prispevala k razvoju ekoloških naselij pri nas. Držimo pesti!

Nik iz ZDA je predstavil gibanje Valhalla (www.valhallamovement.com), izjemen primer ekolološkega aktivizma, urbanega povezovanja mladih, veščega izkoriščanja multimedijskih vsebin za publiciteto, ozaveščanje in tudi pridobivanje sredstev preko interneta – npr. 100.000 dolarjev za dva projekta preko Kickstarterja. Nebesna je dodala še nekaj slik iz kanadskega ekološkega naselja Cite Ecologique in spregovorila o prebujajoči se mreži ekovasi v ZDA in Kanadi.

Večeri ob ognju, bobnih, kitarah, plesu so gradili in utrjevali nova prijateljstva. Igrivost in smeh mladine in otrok sta konferenci dodala živahno, sproščeno noto. To nas je opominjalo, čemu se sploh trudimo za razvoj ekoloških naselij. Da bi živeli v varnem izobilju v sožitju z naravo ter si privoščili veselje in igrivost.

Modrost starejših

Prebivalci najstarejših ekoloških skupnosti so nesebično delili modrosti. Findhorn je ekološko naselje, ki obstaja že več kot 50 let; Ana in Robin sta za nas izluščila osem ključnih točk vsega, kar so se naučili v pol stoletja:

  1. Kako to, da so po 50 letih še tukaj? Poglavitni razlog je sposobnost preusmerjanja. V določenem trenutku so spoznali, da je nujna tranzicija: nehali so biti alternativni sistemu in mu postali komplementarni. Dojeli so, da obstaja obojestransko veliko priložnosti za učenje in deljenje.

  2. Nabirali so priznanja. Videli so, da morajo zbrati čim več referenc in priznanj, če hočejo povečati svoj vpliv v družbi in na družbo.

  3. Uporabljali so konkretne primere in ustvarjali vplivne programe, koristne za širšo družbo; denimo izobraževanje za »gradnjo mostov«, v katerem so naslovili lokalne, nacionalne in mednarodne potrebe. Gradili so tudi mostove s poslovnim svetom.

  4. Pozornost so posvetili energetski matriki, ki so jo na začetku zasejali ustanovitelji. Ustanovitveni impulz je seme, iz katerega je zrasla skupnost, to je treba sprejeti – tako njegove sončne kot senčne plati. Če pride do težav, se vrnejo k semenu. Ko skupnost raste, se je ves čas nujno spraševati, ali naj še naprej spoštuje izvorno matriko, ali pa jo je treba dopolniti ali celo radikalno spremeniti in začeti znova.

  5. Razumevanje tega, kdo si kot skupnost, ni dovolj. Treba je poiskati pestre načine, kako to izraziti. Zaprt (ekskluziven, duhoven) jezik ustvarja izključevalnost in vodi v propad. Treba je bilo stopiti svetu nasproti in ga sprejeti, ne pa kar tako pričakovati sprejemanje od sveta. Danes je Fundacija Findhorn tako mnogo več kot fundacija: izobraževalni center, skupnost, vas, združenje, podjetje itd. Razvejanost je nekaj, kar skupnost bodisi utrdi ali uniči. Da preživi, mora razviti metode upravljanja z raznolikostjo.

  6. Uporabljali so metode za skupinske procese, komunikacijo, soodločanje, upravljanje in stalno vzdrževali kondicijo v teh metodah.

  7. Pazili so na odnos do materialnega sveta, denarja in zemlje. Vzorci lastništva zemlje morajo biti modro zastavljeni. Pomembno je, kako skupnost dojema denar. Če, na primer, neguje prepričanje, da denar ovira duhovno rast, potem ustvarja omejujočo miselnost, namesto da bi gojila miselnost izobilja.

  8. Ažurno so reševali probleme in delali na konkretnih rezultatih.

Dragocene izkušnje sta podelila tudi Ina in Achim iz ZEGG-a, ene največjih in najvplivnejših ekoloških skupnosti v Nemčiji. Navedla sta pomembna vprašanja, katerim se posvečajo v zadnjih letih.

Življenje v skupnosti je v marsičem podobno življenju v zakonski zvezi: najprej se zaljubiš v ljudi in vse, kar oni živijo, potem skleneš zaveze in zaobljube, se tako rekoč poročiš s skupnostjo … nazadnje padeš v rutino. Kaj narediti, ko zaljubljenost izgine? Kako preprečiti postanost odnosov? Kaj, ko nekdo odide ali celo umre? Zrele ekološke skupnosti vse bolj ugotavljajo, da potrebujejo socialne procese odhoda in ločitve. Potrebujejo mehanizem veta čez status quo.

V ZEGG-u opažajo še to, da so ljudje pravzaprav izjemno podobni rastlinam. Pionirji so kot lišaji in mahovi, zadovoljni z zelo malo, samotarski in nekonfliktni. V skupnosti ljudi, ki so kot pionirske rastline, je ekologija radikalna in preprosta. Toda pionirske vrste sčasoma ustvarijo dovolj dobre pogoje, da se mednje naselijo zahtevnejše rastline. Te ustvarijo še boljše pogoje za rast in pridružijo se jim še večje in zahtevnejše vrste.

Ali je narobe, če takrat lišaji odidejo ali se znajdejo na obrobju? Ali je skupnost kaj manj ekološka, če je v njej izobilje, ki si ga ustvarja sama in spodbuja kroženje tega izobilja po ekosistemu? Ali je narobe, da se vsi prebivalci ekovasi ne razumejo med seboj in se povezujejo v skupine po značaju in interesih? Kakor na vrtu sadimo rastline po načelu dobrih sosedov, tudi ljudje sklepamo prijateljstva na podlagi tega, s kom se razumemo. Tudi če se z nekom sploh ne razumemo, to ne pomeni, da ta oseba ne more biti prijatelj – a prijatelj je pač z ljudmi, ki jim je sama podobna.

Večja, starejša, pestrejša ekološka naselja doživljajo interne delitve in specializacije, razmišljajo o socialni sukcesiji, odpirajo se pestremu razkošju življenja v zreli skupnosti. Dopuščajo preobrazbe, ves čas pa ohranjajo v središču odprto srčno komunikacijo ter duh služenja svetu in skupnosti.

Michiyo Furuhashi iz japonske ekovasi Konohana family nas je očarala z zenovsko umirjenim pogledom in lahkotnim nasmehom. Njena skupnost obstaja 20 let in združuje 85 članov. Njihov okoljski odtis je le 0,8 Zemlje. Skoraj vsi člani delajo v kmetijski kooperativi in si delijo zaslužek in stroške. Zaslužek po posamezniku je 4000 dolarjev letno, od česar 2400 dolarjev namenijo neposredno za stroške celotne skupnosti (vključno z vplačili za zavarovanje, pokojnino, šolnino za otroke, davki ipd.), le 1600 dolarjev pa izplačajo na posameznikov bančni račun. S tem, ko delujejo kot eno veliko gospodinjstvo (rečejo si kar družina), se izognejo nepotrebnim davkom in pristojbinam.

Impresivni so bili tudi podatki z njiv in vrtov: pridelujejo 217 vrst zelenjave, 10 vrst žitaric, 36 vrst sadja in čajev, 11 vrst riža – na skupno 18 ha, ki so jih brezplačno dobili v uporabo od sosedov. Imajo tudi 640 kur, h krmi dodajajo efektivne mikroorganizme, ki odpravijo smrad in povečujejo količino jajc. Za svoje potrebe porabijo manj kot pol pridelkov, vse ostalo prodajo.

Velik vzdihljaj občudovanja je sledil, ko je Michiyo povedala, da že 19 let preživijo popolnoma vsak večer skupaj ob druženju, igri, sestankih, poročanju, posvetih ipd. To je temeljno vezivo njihove skupnosti. Pri odločanju in reševanju sporov uporabljajo duhovne uvide in pravilo »100 proti 1«. To pravilo poziva človeka, da ne kaže s prstom na druge, ampak nase. Tudi če je 99% krivde za nek problem dejansko v drugih, je je 1% še vedno v meni. Če se naprej lotim svojega odstotka, je to najboljši način, kako sprožiti reševanje skupnih 100%.

Sledile so zenovske modrosti o tem, kako različne karakteristike povezujejo in ustvarjajo harmonije; kaj pomeni negovati harmoničnega duha v vsakem posamezniku, ne pa konsolidirati pravila; zakaj je pomembno živeti znotraj vesoljnih zakonov in ustvarjati harmoničen svet; kako vsak posameznik živi ključno vlogo in ne vztraja pri egu. Nazadnje je pribila: »Saj vendar ne želimo živeti v egovasi, temveč v ekovasi …« in nas preprosto pustila brez komentarja.

Nasičen z dobrim

Ko se na enem mestu zbere toliko notranje bogatih ljudi, v komunikaciji z njimi človek hitro doseže notranji občutek nasičenosti. Tako sem preskočil predavanje azijske levinje Jane iz Tajske, umirjenega, a prodornega Philipa iz Kenije, robinzonskih bratov iz mlade skupnosti Aurora v Romuniji. Le ošvrknil ali spustil sem tudi delavnice o socialnih procesih, spreminjanju miselnih vzorcev, metodah soodločanja v skupinah, preobrazbe soglasja (consensus) v strinjanje (consent), uporabe Shakespeara za povečevanje političnih vplivov, Zmajevem sanjanju, permakulturi itd.

To je bila nedvomno najbogatejša konferenca Globalne mreže ekovasi do zdaj. Presežna v znanjih, ki jih je ponujala, pestrosti udeležencev, gostoljubju domačinov in naravni idili. Organizatorji pravijo, da nas bo naslednje leto verjetno še več, saj bo konferenca v Nemčiji, v skupnosti ZEGG, ki nas bo lahko gostila kar 450. Prepričan sem, da bo tokrat tudi jata slovencev zajetnejša kot kadar koli doslej in da bo zastopala že vzpostavljeno, aktivno ekološko skupnost.

 

Advertisements

2 Responses to “Iz ego-naselij v eko-naselja”

  1. Nuša Vanič September 19, 2013 at 6:17 am #

    Super zadeva…hvala za tale prispevek…Kje dobim informacije o nadaljnjih srečanjih? Tudi sama bi se jih rada udeležila. Prepričana sem namreč, da lahko tudi naša vas zaživi na podoben način…samo začeti je treba.

    • narapetrovic September 19, 2013 at 11:46 am #

      Nadaljnje informacije o GEN konferenci 2014 bodo čez čas objavljene na http://www.gen-europe.org. Za zdaj je znano le, da bo lokacija skupnost ZEGG v Nemčiji, termin je navadno drugi teden v juliju.
      Potrebujemo čim več takih vasi — zlasti preobraženih starih vasi in mestnih četrti. 🙂
      Samo tako naprej!

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: