Svet v embalaži

1 Jun

(Objavljeno januarja 2013 v reviji Viva)

Vso zgodovino je bila embalaža zelo dragocena, naj je šlo za amforo, vrč, steklenico, skledo, košaro, zaboj, sod, nožnico, tulec, denarnico in nenazadanje obleko (»embalažo« za telo) ali hišo (»embalažo« za nas in naše stvari). Embalaža je navadno preživela veliko let ali generacij vsebine, kateri je bila namenjena.

Razmerje med vsebino in embalažo je bilo navadno takšno, da je bilo vsebine mnogo več kot embalaže. Ljudje so embalažo skrbno varovali, bila je dragocena, saj je opravljala funkcijo varovanja vsebine. Zato so embalažo radi okrasili, se nanjo na različne načine podpisali, jo poslikali in skrbno oblikovali; še danes je v njej prepoznavna umetniška vrednost.

Na Wikipedii lahko preberemo, da je študij starih embalaž pomemben aspekt arheologije. Čez pet in več tisoč let bodo takratni arheologi vsekakor imeli kaj za raziskovati iz obdobja zadnjih stopetdeset let, saj so v tem času količine embalaže eksplodirale.

To niti ne bi bil tak problem, če ne bi bila praktično vsa sodobna embalaža narejena iz raznih kompozitnih snovi (pretežno iz naftnih derivatov, celuloze in kovin), ki se ne morejo neposredno in neškodljivo vrniti v naravo, poleg tega pa so narejene, da bi bile zavržene.

Bodoči arheologi v plasteh plastike ne bodo prepoznali duše sedanje družbe, našli bodo brezoblične kupe smeti – iz cenenih, brezdušnih snovi za enkratno uporabo. Morda pa je značaj naše civilizacije, da bi bila zavržena? Nič čudnega ne bo, če bo za nas usoden prav odnos do embalaže.

02_MravljicaVSiskith

Tudi hiša je embalaža

Škodljivih plati embalaže za enkratno uporabo se večinoma že zavedamo, ozrimo se zato raje na značilnosti embalaže, o katerih navadno ne razmišljamo.

Absurd razvoja embalaže je lepo povzel George Carlin:

»Grelec za maslo … imamo ga! Nekoč nas je zeblo in smo zgradili hišo, škatlo za živet. Toplo škatlo! Vse je bilo lepo in prav, dokler nismo ugotovili, da se meso v topli hiši pokvari. Pa smo si izmislili hladilnik: hladno škatlo znotraj tople škatle. Z mesom je bilo vse v redu, toda maslo ni bilo mazljivo. Zato smo izumili grelec za maslo. Dali smo toplo škatlo v hladno škatlo v toplo škatlo. Ljudje smo res čudni …«

In res – če pogledamo na hišo kot na embalažo, se lahko upravičeno vprašamo, v kolikšni meri sedanje hiše služijo varovanju človeškega telesa in njegove funkcionalne lastnine, v kolikšni pa so skladišča absurdnega potrošniškega blaga.

Pomislimo, koliko let življenja oddelamo zgolj za bivališče, za nakupe, najeme, gradnje? Kolikšen odstotek mesečnega dohodka gre povrhu tega za davke, stroške gospodinjstva, pohištvo, oblačila, avtomobil (transportno embalažo), garažo in parkinge (embalažo za transportno embalažo)? Kolikšno je razmerje med celoživljenjskim dohodkom povprečnega Slovenca in povprečno ceno srednje velike hiše ali stanovanja?

Če si industrija vzame pravico izdelovati ceneno embalažo za svoje cenene izdelke, po drugi strani pa je embalaža za temeljno človeško bivanje (hiša) predraga, da bi si jo lahko privoščili (predvsem zato, ker je preobremenjena s sistemskimi zahtevami), ali je to pravično?

Najhuje je to, da je to edina izbira, ki nam je dana. Danes je vse strogo standarizirano in podrejeno silam prevladujočih akterjev na trgu. Zato je dovoljeno graditi iz dokazano škodljivih materialov, ki jih prodajajo v nakupovalnih središčih, medtem ko je preprosta gradnja majhne (hobitske) hiške iz neškodljivih naravnih materialov prepovedana, da ne govorimo o »odklopljenosti« od raznih omrežij (vodovod, elektrika, telefon itd.), ki so – spet – kompleksne abstraktne embalaže za temeljne življenjske potrebščine: vodo, energijo, komunikacijo ipd.

 

Vpeti v embalaže

Pomislimo še na službo kot na embalažo. Embalažo za človeško delo. Marsikdaj je služba le prazen ovitek, znotraj katerega je »delo« puhlo in nesmiselno. Večina dela povprečnega delavca služi vzdrževanju sistema, sistem pa v prvi vrsti podpira proizvodnjo in potrošnjo embalaže.

Kaj drugega so razkošne cerkve in templji kot embalaže za družbeno duhovnost? Stadioni, kina, gledališča, dvorane so embalaža za zabavo, kulturo in razvedrilo. Borze in banke so embalaže za finančne tokove. Razne upravne stavbe so embalaže za politično dejavnost. Internet je embalaža naše kolektivne samopodobe – ujetosti v kockasto abstrakcijo embalaže.

Interakcija človeka z okoljem se je spremenila iz interakcije z živim svetom v interakcijo z abstrakcijami. Že sam supermarket je embalaža, v kateri me k nakupu mamijo preračunljivo oblikovane embalaže (v plasteh podembalaž in podpodembalaž). Ko govorim z direktorjem, profesorjem, predsednikom, doktorjem, govorim z embalažami. Da bi govoril z živim človekom, bi morala tako on kot jaz nazive, obleke in vse, kar ti predstavljajo, pustiti zunaj.

Ko poskušam biti ustvarjalen, ne morem zaobiti embalažaste kreativnosti. V preteklosti je človek sam dal obliko svoji embalaži za svoje vsebine, s tem ji je vdihnil smisel in ji dodal emotivni pomen sebe ali svoje skupnosti. Danes da embalaži dizajn profesionalni oblikovalec za izdelavo po tekočem traku. Oblikovalec stvar oblikuje za druge, ne zase. Taka embalaža je večinoma plaža – včasih pretenciozno stilska, včasih odkrito kičasta.

Današnji družbeni sistem ne mara, če si človek kar vzame vsebino (in embalažo) in uživa neposredno, brez posredništva sistema. Sistem hoče človeka prisiliti, da večino svojega življenja posveti (plastični) embalaži in mu le delček časa in denarja ostane, da jih posveti vsebini – sebi. V deželi Embalažiji je sila težko pod debelimi plastmi ovojnine otipati utrip živega srca, ki bije za kaj smiselnega in lepega.

 

Skočimo v mislih iz škatle!

Predstavljajmo si, da smo v gozdu, na travniku, na vrhu griča, ob obali jezera – nekje v čisti naravi. Prisluhnimo tišini in nežnim zvokom, ki jo krasijo. Doživljajmo vsebino sveta, ki hrani čute. Šele ko s sebe in svojega okolja snamemo embalažo, zares doživimo oboje.

Naberimo maline, jagode, kostanje, cvetje. Predstavljajmo si, v kakšni embalaži bi jih podarili nekomu, ki ga imamo radi. V plastični vrečki, celofanu, kantici? Ali v pleteni košarici, glineni skledici, vazi, lični platneni vrečki? Morda celo taki, ki smo jo naredili sami?

Ko dobimo dar v čudoviti škatlici, shranimo oboje – tako dar, kot škatlico. Nemalokrat škatlica preživi dar in vanjo shranimo stvari, ki imajo za nas posebno čustveno vrednost. Ko dobimo dar v plastičnem ovoju, ovoj zavržemo in zdi se mi, da z njim zavržemo tudi delček bistva predmeta, ki nam je bil podarjen.

Ko po vsem tem pisanju o embalaži razmišljam o naši družbi, se mi po glavi vrtita le še dve vprašanji: Koliko delčkov bistva raznih vsebin smo malomarno zmetali stran na gromozanska odlagališča odpadkov? Koliko dobrih vsebin in ličnih trajnih embalaž bo ohranilo spomin naših duš?

platnica_sprednja_th

Vse te misli o embalaži so se mi zapisale, ko sem lani jeseni oblikoval embalažo za svoja razmišljanja – knjigo Ekološka naselja in trajnostna kultura bivanja. Oblikovalec je obogatil tekst z vizualno estetiko in vse skupaj ovil v privlačno naslovnico. V skladu s časom in družbenim okoljem zapakirane ideje bodo zavarovane in z njimi se bo lahko seznanilo veliko bralcev. Moje razmišljanje je v dobri embalaži! Obilo veselja ob branju!

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: