Sploh ne vemo, kaj so pesticidi!

11 May

Sem brskal po starih neobjavljenih člankih in opazil tegale iz leta 2007, napisanega v Indiji. Je obtičal na računalniku … Ma se mi zdi še vedno aktualen, posebej glede na sedanjo situacijo s semeni in našo zaskrbljenostjo. Jaz se po branju počutim bolje. Ne najbolje, ker pravzaprav za ves svet velja zadnji stavek tega članka, in ne le za Indijo, pa vendar — že to, da se zavedam, kje k sreči ne živim, me navdaja s prijetnimi občutki … 🙂

Zdaj pa k članku:

——————————————————–

Slovenci so zaskrbljeni zaradi precej zrahljanega novega zakona o pesticidih, berem na internetu. Treba je ukrepati. Jaz pa v Indiji!

Pa tega ne pišem samo zato, ker bi želel biti doma in ukrepati, pišem zato, ker je Slovenija tudi ob zrahljanih zakonih raj. Tukaj v Indiji kmetje uporabljajo take pesticide, herbicide, umetna gnojila itd., ki so pri nas že dooolgo prepovedani. V pitni vodi je toliko nitritov, naravnega fluora, pesticidov in drugih kemikalij, da je proti njej prekmurska pitna voda planinski izvir. Menda je celo v ustekleničeni pitni vodi tudi do stokrat preveč škodljivih kemikalij, čeprav na nalepkah na veliko piše, da je voda prečiščena z invertno osmozo, ozoniranjem, filtriranjem …

DvojnaKrava600400

Zelenjava, sadje, žitarice, stročnice … vse je pod takim kemičnim pritiskom, kakršnega si pri nas ne moremo niti predstavljati. Pred 50 leti so v Indiji vsako leto porabili okrog pol kilograma umetnih gnojil na hektar. Danes jih na hektar strosijo okrog sto. Poleg tega vsi skupaj porabijo 120.000 ton pesticidov in insekticidov. Poraba na prebivalca je vsekakor nižja kot pri nas, ampak pri 1,1 milijardi ljudi je skupna poraba gromozanska.

Med bolj nevarnimi kemikalijami so chlordecone, vinclozalin in carbendazim, ki povzročajo abnormalnost spermijev in zarodka in težave v razvoju; DDT (kdo ne pozna to kancerogeno kemikalijo?!); organofosfati, povezani s stalno utrujenostjo, glavoboli, bolečinami udov, nemirnim spancem, zmanjšano koncentracijo, nihanjem razpoloženja in samomorilskimi mislimi.

Odplake, odplake …

Kmetje so neizobraženi. Z uporabo kemikalij poskušajo iztisniti iz svoje zemlje čim več, multinacionalkam, ki naročajo njihove sadove, pa ni mar za dolgoročne posledice. Zelo visok odstotek ljudi trdo, trdo dela za pol evra na dan.

Popolnoma neurejena kanalizacija in komunala poskrbita, da v reke in zemljo pride še na kupe kemikalij iz vsakdanje uporabe. Menda je reka Ganges že tako umazana, da se v njej – milo rečeno – ni priporočljivo kopati; samo število fekalnih bakterij za več kot tisočkrat presega celo najbolj liberalne meje.

V Alahabadu je nedavno potekala kumbha-mela, največji festival na planetu, na katerem se zbere na desetine milijonov ljudi, ki se vsi kopajo v Gangi. Tudi sveti možje so se začeli pritoževati, saj so samoočiščevalne zmožnosti reke daleč prekoračene tudi po merilih sicer zelo strpnih Indijcev.

800th

Problem kolektivne zavesti
V Sloveniji je odstotek ljudi, ki pazi, kaj je, kako živi (kje se kopa), že precej visok. V Indiji je kolektivna zavest tako močna, da posameznik težko zleze izpod religioznih norm in vsakdanjih navad. Zadnje tri dni se ne počutim najbolje in pač ne jem, vsi okoli mene pa so hudo zaskrbljeni. Jesti je treba trikrat na dan, pika! Trikrat na dan, tudi če je vsakič na sporedu cenen bel riž, riž, riž, od katerega se mi je dva tedna cedila sluz iz pljuč in nosa. Post? To je nekaj, kar obstaja v Vedskih spisih, ne pa tudi v praktičnem življenju. En dan brez hrane je za povprečnega Indijca nekaj nepojmljivega, kaj šele en teden.

Ko slabe navade zamenjamo z dobrimi, morda zbolimo, ko dobre zamenjamo s slabimi, zagotovo zbolimo. Ker sem navajen na bio-eko-prehrano brez sladkorja in čudnih dodatkov, je prehod na kemikalije in enoličnost občutno omajal moje zdravje.

Težko mi jih je razumeti. Doma je moj jedilnik sestavljen iz dobrih 200 živil. Tukaj, zlasti na jugu, kjer sem trenutno, je hrana mučno enolična. Za zajtrk strašno mastna kaša iz zdroba ali riž, za kosilo kup riža, dve žlici redke omake in razredčen jogurt, za večerjo isto, pa zraven kak kos nekvašenega kruha. To je jedilnik povprečne južnoindijske družine. Skoraj nič sadja in oreškov, hudo malo zelenjave.

Ne čudi me, da je 90 odstotkov žensk, starejših od 30 let, pogosto pa tudi mlajših, napihnjeno debelih. No, tudi podobnih moških ni malo. Ne izžarevajo zdravja in moči. Sprašujem se, kaj je z zdravjem naroda, ki živi v zibelki človeške kulture in jezika.

Tudi njim je težko razumeti mene. Ko si iz težko pridobljenih bio-živil v skupni kuhinji pripravim zelenjavno juho ali polnozrnate makarone s pestro zelenjavno omako, ni konca čudenju. »A ne bi zraven še malo riža?« sprašujejo …

Ko vse to opazujem, vidim, da so v Indiji pravzaprav na najboljšem najrevnejši kmetje, ki orjejo z volovsko vprego (menda več kot 70 % indijskih kmetov še vedno zna orati z vprego) in nimajo denarja za pesticide. Da, imajo nekaj prednosti, žal pa jih zaradi mučne revščine cenijo le redki.

Svetla prihodnost?
Zato se mi zdi, da je v Sloveniji še vedno raj. Imamo skoraj 2000 certificirano ekoloških kmetij; v vsej Indiji jih je bore malo, pa še tiste pridelujejo živila samo za izvoz. Krepko več kot 50 % Slovenije je gozd, v Indiji ga je manj kot 30 %, pa še ta hitro kopni, puščave rastejo …

Po mojem mnenju bodo množice ozaveščenih Slovencev že kmalu dovolj močno pritiskale na oblasti, da se bo ekološka situacija vse bolj spreminjale na bolje. Tudi če bo to v nasprotju z interesi multinacionalk. Pesticidi pri nas nimajo prihodnosti. Tržni monopolisti si bodo še naprej prizadevali, da jih s »forsiranjem« ohranijo v čim širši uporabi, jasno. Vsa podjetja so na svoj način živa, zato se borijo za obstanek in rast, tudi ko jih čas začne riniti na kolena, da jih pripravi na končni priklon usodi. To moramo razumeti in spoštovati njihov boj za preživetje. Toda za usmiljenje do njih ni prostora, saj ga tudi ta podjetja nimajo do nas. Če hočemo vse več življenja (bohotenje kipečega raja) in ne le vse več mrtvega materialnega obilja (polikano pravokotno plastično puščavo), se jim bomo z zdravim mišljenjem in čustvovanjem postavili po robu, da nas nehajo posipavati s smrtjo.

Poglejte, kako se je v zadnjem desetletju ali dveh spremenil odnos do cigaret, do alkohola, do prehrane, nekaterih slabih navad, do negibanja … Prihodnost glede pesticidov je tudi z novim zakonom svetla. Ob ozaveščenem ukrepanju sploh – najprej na lastnem vrtu.

648th

Kako pa v Indiji? Ne vidim upanja … vsaj še nekaj desetletij ne. Imajo modre duhovne mojstre, imajo mostrske glasbenike, imajo veliko vojaško silo. Prav tako imajo obupno kmetijsko politiko in še bolj obupno prakso, grozen promet, okorno zdravstvo. Zelo redki pripisujejo pomen ekologiji. Na najbolj zdravih piškotih iz običajne trgovine piše »pure health«, vsebujejo pa šest hudih emulgatorjev, umetna barvila in arome, bel sladkor in hidrogenirano maščobo, ter malce vlaknin »za čisto zdravje«.

»Pesticidi? Ne, hvala!« pravijo že mnogi pri nas. V Indiji jih objemajo kot edino upanje za preživetje te prenegnetene države. Pa naj še kdo reče, da se nam slabo piše! Naj za konec citiram pikanten komentar prijatelja Alexandra iz Irske, ki je včeraj takole povzel svoje vtise o Indiji: »India? I think it is f…ed!«

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: