Paralelne fekalije

2 Jan

Pred vami je eno fajn fekološko poglavje iz knjige Ekološka naselja in trajnostna kultura bivanja … Uživajte ob branju!

Povej mi, kakšen odnos imaš do lastnih iztrebkov, in povedal ti bom, v kako zdravi družbi živiš.

Ljudje protestirajo. Zahtevajo poštenost, pravičnost, nedvoličnost – v gospodarstvu, politiki, energetiki, javni upravi. Toda zahtevati spremembe brez lastne pripravljenosti nekaj aktivno spremeniti je licemersko in celo shizofreno. Ko odprem časopis, kateri koli časopis, brž opazim, da pravzaprav dobro vemo, kaj je narobe, pa vendar še naprej počnemo prav to. Kako drugače bi to poimenovali kot kolektivna shizofrenija? Skupni imenovalec shizofrenije je vsesplošno razširjena analnost.

Image

Prav analnost je cement, ki drži skupaj opeke potrošniškega kapitalizma, razširjena je v vseh slojih prebivalstva. Povsod je zaznati razcep med tem, kar vemo, in tem, kar dejansko počnemo, samoustvarjena globalna iluzija se nam zdi stvarnejša kot vsi elektronski paralelni svetovi. Posebej pereča sta fiksacija na rast in obilje ter nevrotičen strah pred krizo in recesijo.

Nič slabega ni, če se mlada družbena ureditev vsake tri mesece primerja sama s seboj in išče potrditev lastnega razvoja v stalni rasti. Narobe je, če se sili k rasti tudi po tem, ko je že materialno dorasla. Takrat prostora za zdravo rast zmanjka, lahko se le še debeli. Zrelost pokaže tako, da začne rasti značajsko, etično, duhovno in da se nauči sprejeti tudi lastno pešanje, minljivost in konec. Mnogi otroci na podboju označujejo, koliko zrastejo vsak mesec. Ko odrastejo, s tem početjem nehajo. Merjenje telesne rasti zamenjajo z merjenjem intelektualnih, duševnih, dušnih razsežnosti, ali premožnosti, vpliva, dosežkov. Če se fizična rast nadaljuje v širino, tega ne obešajo na veliki zvon.

Kapitalistični sistem je že davno dosegel stopnjo, ko nima več kam zdravo rasti; drugod v zahodnem svetu se je zdrava rast končala, še preden je prišla k nam, vse nadaljnje napihovanje pa je bilo in še vedno je bolno. Glede na to, da je Slovenija kot država v adolescenci, ji ne bi škodilo nekaj uporništva in postavljanja zase, nekaj zdrave kritičnosti in premika paradigme vrednot. Denimo premika od postavljanja denarja za edino merilo vrednosti v smeri trajnostno naravnane etike, pri kateri so merila družbenega zdravja stalnost, stabilnost, trpežnost, zanesljivost, poštenost in zaupanje.

 

Analnega ni v analih

V analni družbi ničesar od naštetega ne more biti, zlasti ne zaupanja. Zanimivo, da prav neposredna osvetlitev analnih družbenih potez izzveni kot prostaška, ker se neizogibno vtika v smrdljive plati človeškega vedenja, ki se jih analisti radi izognejo. Navade iztrebljanja se pri otrocih oblikujejo v odsotnosti vzgoje, kot iracionalni kulturni obrazci, pospremljeni z zanikanjem, skrivanjem, sramom, strahom. Psihološka blokada do vsega, kar je vezano na fizično analnost, sram in zadrega ob primarni telesni funkciji izločanja, kulturna zaznamovanost iztrebljanja kot nečesa nespodobnega, vse to vodi v duševno avtotiranijo in socialno zavrtost.

Kako zdrava je torej naša družba? Joseph Jenkins je lepo opazil: »Stranišča na splakovanje imamo za samoumevna. Izločimo blato v veliko posodo pitne vode, se obrišemo z obeljenim lističem papirja in vse skupaj poplaknemo. Takšno je civilizirano ravnanje. Kaj bi se zgodilo, če bi vsi na svetu srali v lastne vire pitne vode?«

Ilustrativen primer shizofrenosti v družbi je prizor človeka, ki sedi na stranišču, bere ta citat in zmajuje z glavo nad človeško nespametjo, potem pa zloži časopis, si obriše zadnjico, vstane, potegne vodo in nadaljuje z vsakdanjimi opravki. Morda ob tem razmišlja, ali ni beseda »srati« malce prevulgarna za vsakdanji časopisni kontekst.

Toda ali sploh premoremo kakšno povsem nevtralno besedo? Analiza sinonimov besede »iztrebljati« pokaže, da so vse razpoložljive zaznamovane s sramom ali gnusom ali pa so preprosto klinično odtujene od tega »opravila«. Opravila, da, saj gremo veliko potrebo opravit, morda zato, da bi tudi ta potrata časa (za marljive Slovence) dobila prizvok delavnosti in bi se po njem lahko počutili pridne. Pri drugem letu starosti so nam govorili: »Priiiiden!«, ko smo se srčkano pokakali v kahlico. A že nekaj let kasneje smo bili deležni graje, kadar smo se podelali, ponemarili, posvinjali, podrekali … Toliko o vzgojni in splošni etični konsistentnosti.

Kot najstniki smo odkrivali meje jezikovne ekspresivnosti in smo prijateljem radi rekli, da gremo srat, kenjat, vozit smuk, položit kabel, spustit pitona, naredit revolucijo v kanalizaciji … seveda smejo tako govoriti le fantje, za dekleta se takšna umazana govorica ne spodobi. Nazadnje smo vsi odrasli in se moramo delati fine in reči, da smo bili na veceju, stranišču, na blatu, da smo se iztrebili ali olajšali.

Kakšno anemično izražanje! A moram res natakarja v restavraciji vprašati: »Oprostite, prosim, kje imate prostore za osebno higijeno?« Glede na to, da tja ne grem na depilacijo, obrazni piling ali globinsko čiščenje črnega za nohti, ampak preprosto izpraznit danko, zakaj ne bi smel jasno in glasno reči: »Oprostite, kje imate prostore za scanje in sranje?«

Da, sliši se prostaško. Ne sodi v uglajeno okolje restavracije. Ampak prav za to gre: nimamo nevtralnega, neposrednega, jasnega izraza za »iti na stranišče«. V posebni zadregi se znajdemo sredi gozda ali v hribih, ko nas pritisne in moramo … kam? Za grm? Na stran? Mnogi še v gozdu rečejo, da jih tišči na WC! Ne, ne tišči njih na WC, ampak njihova zadnjica hrepeni po praznjenju; riti ni mar, kje in kako se izprazni, s tem se ubada izključno glava. In glava vse skupaj naredi strašansko zapleteno.Image

 

Analne analogije

Če bi vsaj malo sprostili kulturno zategnjenost in zakompleksanost na področju sranja, bi se nedvomno sprostili tudi fizično in bi se znatno zmanjšala pojavnost bolezni prebavil in izločal, kot so prostatitis, inkontinenca, konstipacija, diareja, hemoroidi, ulkusi, infekcije in deformacije. Saj je nemogoče ne imeti teh težav, ko pa poleg tega, da serjemo v lastno pitno vodo, to počnemo v povsem nenaravnem položaju, sede namesto čepe, in imamo do iztrebkov tako zaničevalen odnos.

Image

Povsem drugače bi bilo, če bi brez zadrege počepnili, prdnili, se uscali in posrali. In nas ne bi motilo, tudi če bi nas kdo pri tem gledal. Je že kdo videl žival, ki jo je sram, ker kaka pred drugim bitjem? Ko jo pritisne, dvigne rep in izvrže paket: »Čmok! Čmok!« V njenem pogledu je tihi mmm, ker je srati užitek! Gleda brez kančka zadrege, razen če je res prizadevnemu lastniku uspelo vcepiti zadrego vanjo. Ne zagovarjam vračanja v srednji vek, ko je sranje po mestnih ulicah povzročalo smrad in kužne bolezni, pravim le, da bi se blato in urin morala preprosto, neposredno in neškodljivo vrniti prsti.

Posledice psiholoških in kulturnih blokad do naravne telesne funkcije izločanja so pretresljive. S tem, ko se v vzvišeni olikanosti ograjujemo od »vulgarnosti« sranja, še dodatno poudarjamo analni značaj kulture, v kateri živimo. Grabimo, stiskamo, kopičimo, ne zaupamo … nazadnje se zasujemo s kupi »sranja« v obliki nefunkcionalne materialne lastnine, glave nam prežamejo puhle brezplodne misli (mentalna diareja), med nami pa zavlada najodurnejše od vsega: praznoglavo blebetanje. Če drek ne gre ven analno, si poišče izhod na druge načine.

Image

Zanimivo, da se nam konkretno sranje gabi, hkrati pa z veliko žlico goltamo analogno besedno in vizualno sranje, s katerim so preplavljeni kanali komunikacije, od družinskega kroga in medsosedskih odnosov do multimedijskih vsebin in sredstev javnega obveščanja. Politično bedatiranje je crème de la crème vsega sranja, ljudje pa ga ne le tiho goltajo, celo hlastajo po njem! Način, kako se ljudje izogibajo »sranju«, spominja na vic o treh muhah v restavraciji. Prva naroči drek s čebulo. Druga naroči drek s česnom. Tretja pa reče: »Bom samo drek, da mi ne bo smrdelo iz ust.«

 

Dr. ekonomije

Kadar v časopisu preberem izjavo kakega dr.ekonomije in me zamika zbrisati tisto piko za dr, se brž opomnim, da si ekonomija in drekonomija morda res delita mnoge podobnosti, a sta si tudi izredno različna. Tako drek kot denar sta pregovorno umazana, smrdita, oba plemenitimo tako, da ju dajemo na kup in obračamo, da ju združujemo z drugimi naložbami, skrbno pokrivamo z ustreznimi kritji in da čim bolj dinamično krožita. Po drugi strani nas zaboli glava, ko se njun pretok ustavi, ko ju dolgo ni na spregled, ali ko so odlivi prepogosti in preveč tekoči.

Navedene podobnosti so hudomušno neškodljive, toda ko pridemo do razlik, se pokažeta inherentna malignost denarja in benignost dreka. Denar je gorivo finančnega mehanizma, želi izgorevati brez omejitev, podložen je zlorabi in korupciji, hkrati je avtogen, avtogamen, avtokratski, sam sebi namen. Dreka, po drugi strani, ni mogoče napihovati in na veliko zlorabljati; kakor hitro se znajde v naravi, denimo, na gozdnih tleh, postane hrana določenim insektom in mikroorganizom – ti ga presnovijo in razpršijo, da postane hrana rastlinam; rastline postanejo hrana živalim in človeku in tako se krog zaključi spet z drekom. Dreku bi lahko rekli temeljni energent. Kroženje dreka skozi biosfero poganja sončna energija, prevladujoči vir energije na planetu. S tem količina biomase in življenja nenehno raste – počasi, a stanovitno in stabilno. Recesija planetarnega ekosistema se občasno resda zgodi, a v tem ni nič kritičnega, saj narava tako dobi prostor za novo kreativnost; zbriše del risbe, da lahko nanovo nariše nekaj svežega.

Pri denarju je drugače. Danes 98% denarja nastane iz denarja samega, ne da bi se neposredno navezoval na kakršno koli produktivno dejavnost. To je nekako tako, kot če bi drek metal po zraku in bi ob vsakem metu pričakoval, da ga bo na tla padlo nekaj več, ne da bi ta drek prispeval kar koli oprijemljivega k čemur koli zunaj njega. Metanje dreka po zraku je postalo tako donosno, da ga ostane bore malo za podpiranje ustvarjalnih sektorjev v družbi in naravi: kmetijstva, obrtništva, industrije, umetnosti … Tisti, ki si osebno nakopičijo res veliko dreka, ga le delček vlagajo v proizvodne procese – večino ga porabijo za pridobivanje povzpetniškega sranja v obliki luksuznih predmetov in za še več špekulativnega metanja dreka po zraku. Skratka, za še bolj analno vedenje. Kot je rekel Will Rogers: »Vse preveč ljudi troši denar, ki ga niso zaslužili, da kupujejo stvari, ki jih ne želijo, da bi naredili vtis na ljudi, ki jih ne marajo.«

 

Fekofobija

Kadar vidimo seročega psa, se morda malce zdrznemo, a navadno brez drastične zadrege. Ob pogledu na seročega človeka pa povsem otrpnemo, kot da bi videli duha! Verjetno zato, ker se on začne obnašati kot duh: s kričanjem in mahanjem nas na smrt prestraši ali pa prebledi do prosojnosti, kot da ga tam in v tem položaju sploh ne bi smelo biti.

Image

Celo najbolj goreči aktivisti, ki se borijo proti indoktrinaciji ljudi z raznim »sranjem« (v prenesenih oblikah), so slepi za indoktriniranost množic s praprednikom vse indoktrinacije: ožigosanostjo primarnih telesnih potreb in kulturne segregacije sranja iz splošno sprejemljivega vsakdana. Zelena družbena reforma ni možna brez korenitih posegov v sistem ravnanja s človeškim drekom.

V razpravah o varovanju naravnih virov ga nikoli ne omenjajo. Temeljite statistične raziskave o količinah iztrebkov, ki jih pridela celotno človeštvo, in o tem, kam ti iztrebki romajo, ni. Razpoložljive raziskave navajajo včasih prav kontradiktorna dognanja, zato analiza sranja v Sloveniji, ki sledi, temelji na paleti razpršenih podatkov in zelo okvirnih ocenah.

Nekaj je gotovo: dva milijona Slovencev pridela ogromno dreka. Številka se nedvomno giblje med šeststo in tisoč dvesto tonami dnevno. Na leto se jih tako nabere med dvesto in štiristo tisoč ton. Če odštejemo naše najmlajše (in najstarejše), ki kakajo v plenice, izletnike in druge potepuhe po naravi, ki se pokakajo za grm, ter sila redka kompostna stranišča, je gotovo, da okrog 90% iztrebkov poplaknemo v kanalizacije in greznice, v katerih se urin in blato zmešata z vsemi ostalimi odplakami, tudi strupenimi, naknadno pa je izredno zapleteno in enegetsko potratno spet izluščiti koristne snovi in jih pretvoriti v uporabno obliko. Veliko iztrebkov roma tudi na odlagališča odpadkov, zavitih v sintetične plenice za enkratno uporabo (katerih se samo v Sloveniji letno nabere na desetine milijonov).

Kompostiranje človeških iztrebkov preizkušajo marsikje po svetu, še nikjer pa ga ne uvajajo na ravni celotne države. Sistemske rešitve na veliko je težko pričakovati v kratkem, saj smo se na obstoječi sistem vodnih stranišč in kanalizacije premočno navadili. Inteligentno ravnanje z drekom se lahko začne le individualno ali znotraj manjših skupnosti.

Če si vendarle hipotetično zamislimo, da bi optimalno izkoristili ves potencial dreka, bi lahko v primeru učinkovitega predelovalnega pogona pridelali petino plina za kuhinjske potrebe v gospodinjstvih, povrhu tega pa bi s kompostnim procesom proizvedli več kot sto tisoč ton odličnega gnojiva. Če bi na obstoječih petindvajset tisoč hektarjev slovenskih vinogradov stresli tako pridelan kompost, bi ga bilo na hektar okrog pet ton.

Image

Več kot trideset odstotkov obdelovalne prsti na Zemlji je kritično ogrožene, le deset odstotkov je je res zdrave. Erozija odnese na milijarde ton plodne prsti letno; prav ta pojav je botroval propadu kar nekaj civilizacij. Mediji nas strašijo s pomanjkanjem nafte, dejansko pa bi se bolj morali bati pomanjkanja pridelka in s tem hrane zaradi brezglavega in preintenzivnega kmetovanja. Če ne bi naredili nič drugega, kot zgolj kompostirali vse človeške iztrebke in urin, bi lahko v nekaj letih začeli zmanjševati trend erozije prsti in ustvarjati humus, namesto, da ga samo uničujemo.

Stranišča na štrbunk niso edina alternativa vodnim straniščem, danes so nam na voljo razne oblike kompostnih stranišč in sistemov za ravnanje s fekalijami, v katerih ni smradu. V takih sistemih se človeško blato in urin izkažeta za dragoceni surovini.

 

Fekološka analiza

 Ekonomska potratnost sedanjih straniščnih navad je razvidna že iz izračuna cene vsakega obiska stranišča v povprečnem stanovanju štiričlanske družine. Za namen izračuna predpostavimo, da družina živi v povprečnem trisobnem stanovanju, da ima vsakdo redno prebavo in obišče stranišče v povprečju petkrat dnevno, štirikrat za malo potrebo in enkrat za veliko. Za vse to so potrebni: školjka, (bide), umivalnik, ploščice, vodovodne cevi, razkužilna sredstva, dišave, toaletni papir, voda, straniščna metlica, gobice, čistila, mila, kanalizacija, elektrika, vzdrževanje in razni operativni stroški …Če domnevamo, da opremljena kopalnica služi dvajset let brez večjih popravil in seštejemo vse stroške uporabe, pridemo do naslednjih podatkov:

V tem času v stranišče ponikne dvanajst ton iztrebkov, štirideset tisoč litrov urina, tisoč petsto rol toaletnega papirja, sto litrov čistil, dišav in razkužil, sedemsto tisoč litrov vode; za osvetljevanje je porabljenih petdeset kilovatnih ur elektrike, za ogrevanje petsto litrov kurilnega olja; prištejmo še strošek priključka na kanalizacijo ali čiščenja greznice in strošek gradnje stranišča in pridemo do zneska 12.000 EUR, oziroma 50 EUR mesečno ali 40 centov na osebo na dan.

Namesto da bi bil drek surovina, je zaradi kulturnih predsodkov postal razvrednoten odpadek, smrdljivo breme shizofrene civilizacije. Ko ga ravnodušno splakujemo v stranišča, tratimo temeljno hranilo, humus našega lastnega preživetja. Reševanje finančnega sistema iz primeža recesije ni niti približno tako pomembno kot reševanje naših izločkov iz primeža kulturnih predsodkov. Staroselci Velikonočnih otokov so posekali še zadnje drevo, da so kotalili kipe sem ter tja; kipi so jim bili pomembnejši od dreves, s tem so uničili sami sebe. Danes kotalimo denar, pri ravnanju z naravnimi viri pa nismo nič kaj boljši kot prebivalci Velikonočnih otokov.

Protesti, ki izvirajo iz nerazumljenega nezadovoljstva, notranjih navzkrižij in iracionalnih predsodkov, ne morejo pozdraviti bolne družbe. Dokler se ljudje ne zavejo shizofrenosti lastnega obnašanja in individualnih osebnostnih nedoslednosti, bodo samo kazali na pezdir v očesu družbene ureditve, ne bodo pa videli bruna v svojem. Le če bodo dosegli osebnostno enovitost in presegli dvoličnost, bodo njihovi protesti nehali biti anar(l)hični, takrat bodo lahko začeli oblikovati inteligentno prihodnost zase in za družbo.

Image

Sydney Smith je rekel: »Nikoli ne poskušaj razumsko prepričati človeka, da opusti svoj predsodek. Niso ga razumsko prepričali, da ga sprejme, zato ga ne moreš razumsko prepričati, da ga opusti.« Toda ali lahko nerazumnost zdravimo z novo nerazumnostjo?

Predpogoj za zdravo družbo je zadostna skladnost med tem, kar vemo, in tem, kar počnemo – po možnosti od temeljev navzgor, tudi od fekalnosti in analnosti. Potrebujemo iskreno soočenje z lastnimi predsodki in odpiranje za razumne alternative. »Nikoli ni prepozno, da opustimo svoje predsodke,« je menil Thoreau. Sprašujem se le, ali si kaj takega sploh znamo dopustiti.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: