Archive | December, 2012

Drobovje polno ognja!

18 Dec

Vsakdo sanja o nečem lepem.

Vsi želimo delati dobro.

Priznam, da ne vem, kako zares izboljšati svet. Toda v drobovju čutim, da skupaj to vemo.

Verjamem, da nismo žejni rešitev, žejni smo smisla.

How to prevent a dark age

Ne potrebujemo boljših načrtov za prihodnost, teh je že dovolj (tale zgoraj, na primer). Potrebujemo kristalno jasen smisel — pa ne v glavi! V drobovju! Potrebujemo tisti neopisljivi žar, ko brez da bi razumeli, preprosto vemo ZAKAJ počnemo, kar počnemo. In ko nas ta občutek nosi čez vse ovire, kot da jih ni.

Ljudje radi vladamo sami sebi, če imamo za kaj živeti in če nam je jasno, kdo sploh smo. Ljudje smo sposobni razstaviti svoje življenje na prafaktorje in ga znova sestaviti v nekaj novega, če v nas vre življenje. Ko postanemo svoj najboljši prijatelj, zunanji sovražniki postanejo nepomembni. Moč jim dajemo ravno s tem, ko se proti njim borimo.

Ko enkrat zanetimo ogenj v drobovju in ko mnoge takšne ognje povežemo v ocean goreče lave, postanemo samozavestna, samoodgovorna in samoinciativna skupnost — tako mogočna, da je sovraštvu nedotakljiva.

Takrat postanemo kompetentni protestirati v pravem pomenu te besede: z gorečnostjo izrekati svoj najgloblji smisel. Brez flancanja in ovinkarjenja, zapletanja v umske konstrukte — v manj kot minuti povemo, kar je vredno povedati. Če tega ne zmoremo, smo brez ZAKAJ-a: obupani naviti kričači, ki glasno godrnjajo nad … sami ne vejo čim.

Potrebujemo ljudi s trdno integriteto in iskro v očeh, ki zmorejo zanetiti ta žar v drobovju.

Potrebujemo ljudi, ki nam znajo postaviti zrcalo, v katerem vidimo lastno dobroto.

Ko jasno prepoznamo lastno dobroto, nam postane jasno tudi lastno zlo. Zunanje zlo je le odsev tega, kar nosimo v sebi.

Takrat se neha boj proti.

Kadarkoli se skupaj borimo proti, ne da bi imeli skupni za, končamo v zmedi.

Če svojo identiteto določamo na podlagi tega, kdo oz. kaj je naš nasprotnik, bomo, ko nasprotnika uničimo, uničili tudi sebe.

Sebe ne moremo določiti z načrtovanjem. Ne določa nas to, kar mislimo — to je vrh ledene gore. Določajo nas hrepenenja in strasti, želje in strahovi, nagoni in čuti. Določa nas drobovje.

Zato imam dovolj pozivov k izdelavi novih načrtov! Dovolj imam sestavljanja seznamov mnenj in idej! Dovolj imam puhle mentalne gotovosti, gotovosti brez jajc! A si upamo vreči na plano lastna jajca in ne samo z nožem groziti drugim, da jim bomo (čeprav, bojda, neobstoječa in strahopetna) jajca odrezali? Ali znamo drug pri drugem krepiti pogum, podpreti drug drugemu jajca? Biti ZA? In pristaviti dobronameren nasmeh?

 bulls-balls-funny-photo.jpg

Hočem slišati glasen “Ne vem kako! Zmeden sem, zgubljen, šibak … Toda vem zakaj! Imam jajca biti MI!”

Za šibkimi in zgubljenimi bom šel iskat naš skupni zakaj, če vidim iskro v očeh, ogenj v drobovju! V usta zmaja bom šel, če bo treba — umrl bom kot JAZ, če je to potrebno, da se rodimo MI.

Ker verjamem, da JAZ zares obstajam le, če obstajamo MI!