Bistvo skupnosti — 6. dan ekovasi

21 May

Kaj je bistvo identitete vasi, skupnosti? To vprašanje se mi mota po glavi zadnje dni ob strani dogodka 6. dan ekovasi …

So to “nepremične” navade ljudi, zakrknjeni vzorci, ki združujejo ljudi po regijah, ker so na eni strani škrti, na drugi zaprti, na tretji veseli, na četrti zapiti? (Ah, kaj govorim, zapiti s povsod.)

So identiteta skupnosti domače viže, s še tako neumnimi besedili — samo, da poje harmonika? Je bistvo identitete ljubosumje in opravljanje drugačnih za njihovim hrbtom? Je bistvo zakrknjenost v “kulturnih” vzorcih in zacementiranost v toge principe? A se lahko počutimo kot svoje samo, če smo drugačni od vseh ostalih? Celo od tistih, ki živijo le lučaj stran?

6. dan ekovasi je pokazal, da je bistvo skupnosti v občutku domačnosti, varnosti, zaupanja in odprte, kakovostne komunikacije — ljudje smo ljudje, ne glede na ozadje in pripadnost. Bolj nas povezujeta srčnost in iskrenost kot sama lokacija, kjer živimo ali od koder izviramo. Kje se počutite bolj doma, med zamerljivimi, jeznimi in zakrknjenimi “sorodniki”, ali med “tujci” odprtega duha, ki vas sprejemajo, slišijo in podpirajo v dobrem in slabem — takšne, kot ste?

Če znamo in si upamo komunicirati, zares komunicirati — celo biti ranljivi in ponižni — potem je vas sploh lahko skupnost. Če ne, se hitro naberejo zamere in napetosti, ki razbijejo duha skupnosti in uničijo cement povezanosti. Takrat vas postane spalno naselje, nič drugačno kot mestni blokovski kompleksi, kjer se ljudje ne poznajo, tudi če se “poznajo”. Otroci v takih “skupnostih” ne morejo odraščati v zrele ljudi. Odrastejo predvsem v mašine, ki opravljajo posamezne naloge, odrezani od sistema kot celote. Kot taki ne morejo biti odgovorni do okolja, v katerem bivajo. Ne morejo začutiti povezav med sabo in življenjem, ker sploh niso razvili sposobnost čutenja.

Brezčutni ljudje ne morejo skrbeti, ne morejo marati, ne znajo ljubiti. Znajo pa gledati postrani, imeti prav in se počutiti vzvišene.

Kako lepo bi bilo, ko bi si vzeli čas in rekli sočloveku: “Pridi in mi povej VSE. Vse kar čutiš in misliš in vidiš in veš. Pridi in bodi odkrit, bodi močan, bodi ti. Poslušal te bom brez obsojanja in naredil vse, kar sam zmorem, da skupaj narediva korak naprej in izboljšava najin odnos.”

Še lepše bi bilo, ko bi on prišel nazaj k nam in rekel: “Hvala za vabilo! Povedal ti bom vse, a tudi prosim te, da vse to tudi ti poveš meni.”

Svet, v katerem živimo, ne želi tako globoke komunikacije. Spodbuja predvsem e-komunikacijo, ki nam krade čas za stvarno komunikacijo. E-tehnologi si poskušajo izmisliti e-dotik in e-vonj, celo e-okus (da dopolnijo e-zvok in e-sliko), ampak vsi vemo, da v virtualnem svetu to preprosto ne bo to. Človek potrebuje človeka, da je človek. Računalnik je lahko dober medij za informacije o življenju, zelo slab pa za čutenje življenja.

Najemo se lahko le konkretne hrane, naravno dostopne našim čutom, take, ki so jo pripravili živi ljudje. Takšne je bilo na 6. dnevu ekovasi v izobilju! Vsi smo se najedli in v njej čutili srčnost in toplino tistih, ki so jo pripravili. Ne mika me navajti sestavin hrane, saj se z jedilnikom nihče ne more nasititi. Kdor se bo hotel, bo moral priti na naslednji dogodek in ugrizniti v stvarno vsebino krožnika. Ko mu bo slasten okus preplavil usta, bo vedel, kaj je zares hrana.

Ko smo jedli čudovito hrano, nismo sodili kuharja, nismo se spraševali, ali je domač ali pripada pravi skupini. Uživali smo v okusu. Zakaj se po sprašujemo po izvoru, ko vidimo “tujo” tablico na avtomobilu? Zakaj sodimo človeka drugačne polti? Zakaj nam je sumljivo veselje ob “nepravem” trenutku? Zakaj ne znamo vedno doživljati to, kar je pred nami, ne da bi na to lepili etikete lastnih in družbenih predsodkov? Zakaj smo pozabili biti otroci in se igrati?

Včeraj me je doletela misel, ki bo najlepši zaključek temu povzetku mojega notranjega dogajanja ob čudovitem druženju z 200 enkratnimi ljudmi na Pomjanu in okolici. Misel anonimnega avtorja pravi: “Vsi govorijo, da bi morali svojim otrokom zapustiti boljši planet. Zakaj ne govorijo, da bi morali zapustiti planetu boljše otroke?”

Advertisements

7 Responses to “Bistvo skupnosti — 6. dan ekovasi”

  1. Dejan Unger May 21, 2012 at 9:05 pm #

    Odlično Nara, hvala za ves prispevek v besedah, čutenju in dejanjih.
    Skupaj smo močnejši za naravo in humanost. Sreča(n)je!

  2. marty May 21, 2012 at 9:32 pm #

    Res je, le s simbiozo in empatijo nas in naših zanamcev do matere zemlje, bo naš planet priijazen gostitelj.

  3. Katarina May 22, 2012 at 8:17 am #

    Kolikor jaz razumem osnovni namen “napredka in razvoja”, naj bi bil človeku olajšati zadeve. Pa se je zgodilo ravno obratno. Mnoge stvari si je precej zakompliciral. In to tako zelo, da si je danes treba posebej vzeti čas za razmislek in iskanje informacij, da se spomnimo, kako so ene stvari lahko preproste že kar same po sebi, brez kakršnekoli potrebe po človeški modifikaciji. In zdi se hudo težko narediti tisti premik v glavi, ki človeku omogoča, da na vse aspekte življenja začnemo gledati s popolnoma drugega zornega kota. Enim je težko, enim se ne da, eni nočejo, eni pa sploh ne vedo za to. Hvala “bogu” obstajajo tudi taki, ki vedo, ki hočejo, želijo in zmorejo.

    Lp, Katarina

  4. Aljosa May 22, 2012 at 8:26 am #

    Bravo Nara. Ob tvojim skrbno premisljenih besedah se clovek zamisli. Tocno tako je, kot si napisal. Rodis se cist in brezmadezen, potem pa te druzba “izobrazi” v cloveka, ki bo sluzil kapitalistom. Zalostno, toda resnicno.
    Toda upanje vedno obstaja. Dan ekovasi to vsekakor je…
    LP Aljosa

  5. Jernej May 22, 2012 at 4:05 pm #

    Hvala vsem, ki so si vzeli čas in se zbrali na 6. dnevu Ekovasi. Bilo je SUPER! Hvala tebi Nara in Domnu za super vodenje!
    Čimveč takšnih dogodkov! 🙂

    Lp,
    Jernej

  6. instrutora ursa May 24, 2012 at 5:06 pm #

    lep post! res se je za zamislit, da se lahko nekdo počuti bolj svobodnega in sproščenega med neznanci kot pa med domačimi ljudmi. še dobro torej, da odprta glava in srce nista družbeno pogojena ;), ampak svobodna odločitev posameznika! Your life, your responsibility!

  7. Viktorija May 26, 2012 at 11:52 pm #

    Po dnevu skupnega druženja so mi na misel prišli dogodki, ko smo živeli skupaj kot »majhno pleme« ali skupnost. Spomnim se praznovanj sorodnikov pri babici, bilo je predvsem veliko smeha in veselja, otroci smo se podili po naravi in uživali v igrah – bili smo svobodni in srečni. Na potovanjih v Afriki – več kot teden dni sem živela v oddaljeni vasi – smo diskutirali dolgo v noč, enkrat na strehi vaške knjižnice v popolni temi pod čudovitimi sijočimi zvezdami; v Indiji v puščavski divjini smo se majhna druščina Evropejcev, Izraelcev in Indijcev nekaj dni s kamelami potikali po sipinah, ob večernem ognju pa smo uživali ob poslušanju dogodivščin in spoznavali drug drugega in še veliko drugih podobnih dogodkov se je zvrstilo v mojih mislih. Takšen način življenja sem vedno pogrešala, še posebej odkar živim v individualiziranem mestu in hrepenim po ponovnem sožitju in uživanju v naravi. Čutim, da prihaja tudi zame čas, da se ponovno vrnem v naročje matere zemlje, toda tokrat bi želela živeti podobno, kot stara plemenska ljudstva. V našem individualiziranem, krutem in vročičnem življenju že kar kronično pogrešam pristno človečnost, varnost, naklonjenost, smeh, pogovor in bližino, ko se lahko nasloniš drugemu ob ramo in mu potožiš o svoji žalosti, o vsem, kar čutiš … Seveda je lepo deliti skupne ideje in znanje na takšnih delavnicah, a jaz si želim še nekaj več. Na misel mi je prišla čudovita indijanska molitev, ki sem jo že pred mnogimi leti prebrala v knjigi Popol Vuh:

    O, veliki Duh, čigar dih daje življenje vsemu, prisluhni mi!
    Sem majhen in šibak.
    Potrebujem tvojo moč in modrost.
    Naj hodim v Lepoti,
    naj moje oči vidijo škrlatno večerno zarjo,
    moje roke naj bodo spoštljive do stvari, ki si jih naredil
    in moja ušesa naj prisluhnejo sladki melodiji Tvojega glasu.

    Naj postanem moder,
    da bom lahko razumel to, kar si naučil moje ljudstvo.
    Naj se naučim nauka, ki si ga položil v vsak list in skalo.
    Poskušam najti moč,
    ne zato, da bi bil imenitnejši od svojega brata,
    ampak, da bi se lahko boril s svojim največjim sovražnikom –
    s samim seboj.
    Pomagaj mi, da bom vedno prišel k Tebi s čistimi rokami
    in čistimi očmi.
    Ko bo moje življenje začelo veneti kot zahajajoče sonce,
    naj moj duh pride k Tebi brez sramu.

    Prisrčen pozdrav, Viktorija

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: