Hvala za hvala

4 May

“Kaj mi koristijo vse materialne stvari, če ne morem vzdrževati stikov s tistimi, ki jih imam rad,” je rekel eden od udeležencev prvomajske delavnice, “stiki so najpomembnejša stvar.”

Ko se je potem objel z ženo in otroki, je brez besed pokazal, kar je s tem mislil.

Delavnica je bila res posebna. Prvič ne le delavnica ampak tudi kamp za otroke. Ne zares kamp (a ne zveni ta beseda nekako fašistično?!), prej osvobajalnica in ustvarjalnica.

Otroci so se smejali in jokali. Padali in vstajali. Spoznavali so valujoče Življenje v šoli gozda, bili so učitelji drug drugemu, staršem pa podarjali veliko veselja in malo skrbi. Rekli so, da nočejo domov.

Kaj pa je dom?

Afriški pregovor pravi: “Da vzgojiš otroka, potrebuješ celo vas.”

Otroci vzgajajo otroke, ne starši. Vzgajajo jih odprta prostranstva, ne stavbe. Vzgaja jih njihova lastna radovednost, ne naša načrtnost. Vzgaja jih hvaležnost … in hvaležnost za hvaležnost.

Vzgajanje je dopuščanje — dopuščanje naravne rasti telesa in duha, družbenih veščin, čutenja in čustvovanja. Kadar vzgajanje postane siljenje, postane kot obrezovanje drevesa, da bi izpolnjevalo neka pričakovanja — po uspehu, učinkovitosti, konvencionalni estetiki, moralnosti, uniformiranosti …

Ko smo odrasli priča dopuščanju, se spomnimo, v kateri “šoli” smo se nekoč davno sami največ naučili in zakaj nam je vedno ob stavku: “Jutri se začne šola,” padel cmok v trebuh.

Tako dolgo smo bili prisiljeni sprejemati tlačenje z vseh strani, da smo vzljubili bolečino. Ne zares vzljubili, samo pač ne moremo več brez nje. Tudi če nas ne tlači in muči nekdo drug, se začnemo mučiti sami. Morda še upamo zatarnati nad bolečim posiljevanjem, toda obenem še naprej psihotično nastavljamo rit naokoli, da nas nekdo posili še enkrat. In če nas ne, se posilimo kar sami. A bi sploh lahko bilo drugače?

Tako razmišlja vsaka vlačuga. Tako razmišlja vsak dninar. Sredi negotovosti današnje družbe pa smo vsi dninarji in vlačuge, ki krpajo skupaj upanje in voljo dan za dnem.

Gradimo sive oglate hiše na tleh, ker smo pozabili, kako se gradijo mavrični oboki in nebeške palače nad oblaki. Nehali smo biti doma v neskončnosti duha in si s tem odvzeli dom tudi na zemlji.

Brezdomec ne postaneš šele takrat, ko ostaneš brez štirih sten in strehe nad glavo. Brezdomec si že takrat, ko pristaneš na življenje v siromaštvu duha sredi betonskega zapora kot prisilni delavec, ki vse to MORA. “Domov” pa hodi spat in gledat TV.

Najhuje je to, da nas v “MORAM” ne zaklene oboroženi ječar, vanj se zaklepamo kar sami. Vanj smo zaklenjeni tudi, ko smo zunaj njega, saj smo lastniki kupa stvari — dragocenih stvari, ki smo jih kupili z znojem svojega dela in jih zato nikakor nočemo izgubiti. Ker jih MORAMO imeti. Zaklepamo jih z vse večjimi ključavnicami in debelimi vrati, z zavarovalnimi policami, zaskrbljenimi mislimi, nelagodjem in strahom.

Problem materializma niso materialne stvari kot take. Problem so vrata in ograje, s katerimi jih ograjujemo. Problem je napihnjena vrednost, ki jo lepimo nanje. Problem je že omenjeni cmok v trebuhu, ki so nam ga v šoli tako globoko vcepili, da brez njega ne moremo več. Posedovanje kupa dragocenih stvari, ki jih lahko vsak hip izgubimo, je odličen vzvod za vse večji cmok v trebuhu (in vse večje poleno v riti, kdor koli ga že vstavlja tja).

Mi nismo mi. Mi smo naše stvari.

Kdor je prepoln življenja, na to ne more pristati. Tak človek ne gradi svojega doma iz opek, gradi ga iz niti vezi kot pajčevino; vanjo lepota in zadovoljstvo priletijo sami, ni mu treba manično teči za njimi.

Dom nam nagonsko pomeni umirjeno zadovoljstvo ob varnosti in toplini v poznanem kotičku, ki ga imamo za svojega. Doma se počutimo, kjer nas stiki z drugimi bogatijo, kjer smo lahko ustvarjalni, kjer smo sprejeti. V varnosti doma si upamo preraščati škodljive vzorce v odnosih; le iz varne luke doma se odpravljamo na razne pustolovščine — bodisi vase ali v svet.

To je bistvo tradicije doma, ki sega tisočletja v preteklost. Tradicije doma ne morejo zaobseči oblika strehe, barva fasade, razpored prostorov … Kjer je dom celica, tudi tradicija hitro postane zapor. Vsi intuitivno čutimo, da to ni zares tradicija, ampak ker nimamo druge, se oklepamo te, zaporske.

Resnična tradicija je le v svobodi. V ljudeh. Je tam, kjer celotna vas vzgaja otroka. Je tam, kjer radovednost (p)odpira ustvarjalnost. Je tam, kjer so vezi pomembnejše kot stvari. Kjer inovativne skupine dopuščajo, sprejemajo, rastejo in se odklepajo. Kjer so hvaležne. Če iz družbe izginejo taki ljudje, ostane od tradicije le lupina, mrtev muzejski eksponat, ki ne služi ničemur. Tradicija je lahko le živa.

Zanesljivo vem, da je edini način za ohranjanje tradicije ta, da najprej presežemo “tradicijo” malomeščanske petičnosti, vihanja nosu, potratnosti, družbene in okoljske neodgovornosti, pasivnega tarnanja in negodovanja. Preseči moramo bolno navado nošenja plašnic in samoposiljevanja, zaklepanja sebe za blindirana vrata samoustvarjenega zapora.

Dokler je v nas še kanček pregovorne miselnosti “naj sosedu crkne krava”, do takrat bo seme teme nenehno lebdelo nad nami — nevidno, a strašno. Da bi živeli tradicijo, moramo to seme odpihniti, odkleniti vrata doma in vanj spustiti življenje.

Šele ko bodo domovi ljudi nehali biti ječe, bo svoboda dobila smisel tudi kot politična in nacionalna vrednota.

Kaj je temelj svobode?

Hvaležnost.

V svobodi “hvala” ni le beseda; “hvala” je tisti bežni gib obrvi in lesket v rahlo zasolzenih očeh. “Hvala” je temeljno vezivo skupnosti, predpogoj za deljenje in glavni učitelj vsakega otroka.

Vsi, ki smo bili na prvomajski delavnici v Naravicah, smo doživeli tak “hvala”. Objemal nas je in grel ter nas učil, kaj je bistvo vsega, po čemer hrepenimo.

Bistvo je — hvala za hvala.

Ne, to ni bila delavnica. To je bila delilnica.

Ni bilo druženje. Bila je družina.

In pika.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: