Ecce homo ali papeževa velikonočna ljubezen

9 Apr

Ko človek umira, je življenje kratko. Leta so kot ure. Ko človek umira, je Resnica njegov edini sodnik. Smrt zaokroži življenje, sem nekje prebral ali morda celo zapisal. Zakaj mi to zdaj zveni prenaivno?

Sem bil mar naiven? Seveda!

Nikogar ne zapuščam. Mi je zato kaj laže? Je laže njim, ker jih ni? Je laže tisti edini, ki je nisem osrečil, tistim otrokom, ki jih nisem vzgajal, vsem tem pohlevnežem, ki sem jim lagal?

Sem res živel za Boga? Ali le za to množico spodaj na trgu? Bog, kako je sploh mogoče, da so tako naivni?

Ah, koliko ljudi ob postelji! Kaj bi radi? Odrešenje? Božje kraljestvo?

Česar ni, ne moreš dati. Zaspal bom. Pozaba je najboljši odgovor na votla vprašanja.

Me že budijo? Oh!

Velika noč!

Vsi ti ljudje. Nagovor hočejo.

In kaj naj jim povem? Kaj naj se jim zlažem? Da so na ta posebni dan bolj svobodni in mirni kot sicer? Da jih Bog ne more zapustiti, da lahko le oni zapustijo Njega? Da je nasilje sveta odsev lakote duše po ljubezni? Da je ta dan zame najtemnejša noč? Jih zasujem z vprašanji, kakor oni zasipavajo mene že vsa ta leta? Ali naj jim raje povem zgodbo za lahko noč?

Trg je spet prepoln. Kako so majhni, ko strmijo sem gor. To je lažje. Težje je pogledati drug drugemu v oči in videti, kako veliki so, ko so skupaj, kako velik je Bog tik ob njih. Tu zgoraj je le malik.

Bogu je dražje, ko gre milijon ljudi v oko enega, kot ko gre eden v oči milijonov. Bog ne vidi rad, kako proti »Njemu« »zrejo« »oči« vernih slepcev. Pozornost mu bolj pritegne moja solza, ko se v sramu obrnem »stran« in končno spregledam.

*        *        *

Bratje in sestre! Dobrodošli na praznik Božjega sina, praznik Človeka.

Resnica … resnica naj bo merilo vaših dejanj, tako na zemlji kakor v nebesih. Naj mi sodi Resnica, kajti grešnik sem bil, ker sem se Ji izneveril.

Ste mar pozabili, da sem črv, ne človek? Sramota Bogu sem, prezir ljudstva? Jaz! Jaz, ne to, kar sem naredil iz sebe, kar ste iz mene naredili vi.

Kmalu me boste videli, si želim reči, pa vem, da ne morete. Kajti povedal vam bom resnico. Sam bom svoj Poncij Pilat. Upa polna priča bom samemu sebi. Poglejte moj pogled in si ga za vselej vtisnite v spomin, kajti tu je Resnica.

To ni spoved, to je mir duše, ki je že odnesla svoj križ, visela na njem in je zdaj pripravljena stati. Stati zase in za ljubezen Sveta.

Odpustite mi, ker se še nisem spovedal svojih grehov. Komu bi se spovedal, ko sem bil oče vsem … in obenem oče nikomur. Ker nisem smel biti človek. Svoboda, ki mi je bila dana v tem domu, je bila moj zapor. Ljubezni sem davno obrnil hrbet in pogoltnil grenko obljubo iz roke hudiča v rokavici božjega poslanca.

Štiri desetletja je že, kar sem jo spoznal. Njeno ime sem od takrat na skrivaj ponovil večkrat kot Božjega. Rekla mi je, da se želi Boga dotakniti, da ga želi ljubiti – v meni, ne v nebesih.

Da, ostal sem z njo tisto noč.

Sem storil greh? Ali pa so bile greh vse laži zatem? Da bi vstal s Kristusom bom moral s Kristusom umreti. Vse življenje sem se prepričeval, da moram proč od telesa, da bi lahko bival z Gospodom. Predal sem se brezčutnosti, bival med stenami cerkva in samostanov. Z Gospodom? Ne, sam.

Le enkrat sem se ga dotaknil, le enkrat sem se ljubil z Resnico, se potopil v njene oči. Ampak to ni moj greh. O Bog, naj mi bo na zadnji večer mojega romanja po zemlji sojeno po ljubezni, ne po veri, čeprav je oboje bilo slepo.

Izročen Ti bom po Tvoji sodbi, ne glede na obtožbe ljudi. Smrt je dobrodošla za ostarelega in z vsakršnimi skrbmi obloženega, za upornega in tistega, ki je izgubil stanovitnost, kakor jaz.

Zatajil sem svojo ljubezen, vam pa pridigal: Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna. V ljubezni ni strahu, ljubezen prežene strah. Kdor se boji, ni dosegel popolnosti ljubezni.

Ne bojim se, kajti v njej sem ljubil Boga. Čeprav le za trenutek. In ko sta se najini telesi združili, sva bila z Gospodom. Ne kesam se, ker Boga nikoli nisem videl v ikonah, kesam se, ker sem si Ga dopustil v njenih očeh videti le enkrat. Preveč sem se bal sodbe ljudi, da bi objel Božjo. Božjo sodbo in ljubezen kot večno lepoto, ki ni le spomin.

Komu sem izkazoval ljubezen, ko sem postal oče ljudi? Ljudi? Ali le brezoblične črede? Nikjer v milijonih oči ni bilo Božjega pogleda, da mi vrne iskro ljubezni. Njene sem tam spodaj iskal zaman, Boga pa me ni hotel pogledati iz nobenih drugih oči kot iz njenih. Odtlej me je Njegov pogled pekel za tilnikom. Ko sem Mu obrnil hrbet, je tam ostal.

Nisem zares stopil proč od telesa, ko sem ga zanikal. Nisem postal njegov gospodar, on pa moj suženj. Uklenil sem naju v ječo zlaganih pričakovanj. Eno telo samo je hudičeva laž in ognjeni pekel.

Zdaj vem: najini telesi sta bili vrata v raj. Zdaj končno odpiram ta vrata in Jo prosim, naj mi odpusti. Vam pa pravim naslednje: ljubite se, goreče se ljubite, ker ljubezen zažge vse grehe. Ljubezen je izpolnitev postave.

Ali me končno vidite? Le človek sem.

Kot vi, ljudje.

V meni ni Boga.

Bog je nekje vmes.

*        *        *

Ženska iz množice je zalučala prvi lesen križ. Moški je vrgel naslednjega … tisoč križev je poletelo kot jata angelov.

»Ecce lignum crucis in quo salus mundi pependit …« sem se spomnil – »To je les od križa na katerem je visel Odrešenik sveta …«

Kakšna čast! Umreti kot On! Od križa! Od roke tistih, ki so me pravično obsodili, ker sem govoril resnico.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: