Balkan eksp … res?

12 Mar

Današnjemu razcvetenemu jutru v pozdrav sem stekel ob poteh okrog Gažona in se v mislih pripravljal na četrtkovo potopisno predavanje v Mariboru. Tam bo na sporedu Nikaragva — ob 19. uri v Vagantu (če koga zanima).

Ko sem se kasneje sedel za računalnik in pregledoval fotografije, mi je pogled ušel k datoteki z naslovom Balkan Ekspres. Pozabil sem že na tisto pisano potovanje z vlakom do Istambula, s katerega nimam fotografij, ampak nič zato! Ob branju zapisa sem videl, da sem utrinke s poti tako lepo opisal, da so besede zgovornejše, kot so slike sploh lahko. Ni bilo še nikjer objavljeno … zakaj ne bi bilo zdaj?

Voila!

Balkan EKSP … RES! 

V petek zjutraj se je zaspani Beograd še pripravljal pokazati svoj pravi temperament. Klopi na postaji so bile prazne. Z avto-vlaka na zadnjem peronu so se s hrupom in dimom spuščali stari jugeci, golfi in podobne rjaste kante. Hlipali so, kot da bi hoteli namesto lastnikov zagodrnjati nad svojo in njihovo usodo.

Ženica nenavadno drobne glave, sivih las in pretresljivo debelih gležnjev je odstopicljala mimo mene in si nekaj godrnjala v brado. Premajhne čeveljčke je zategnila vsaj tako močno, kot da ji gre za princa in prestol, ne pa za prazen kupe v razmajanem vagonu za spodobno vožnjo k hčerki v Niš. O spodobnosti bi mi lahko povedala marsikaj, a k sreči ni videla mojih umazanih bosih podplatov, zavihanih kavbojk in skuštrane glave. Spodobnost v tem kontekstu še velja omenjati, lepota pa vsekakor odpade. Kot pri laseh, ko jih predolgo mučite s posiljenimi pričeskami.

Vzhajajoče sonce me je povabilo do presledka med sivimi stavbami, da mi pogreje lica. A ne za dolgo. Z desne je počasi prihrumela dizelska lokomotiva, pred njo so lezli trije nenavadni vagoni, dva rdeča in en bel. Na krilih komaj opaznega vonja po prahu z juga sem jezdil po časih, katerih se slabo spominjajo celo najstarejša drevesa.

Debeluškasti sprevodnik se je skobacal z vagona in si nadel nasmeh za milijon evrov, tako lagodno, kot bi si nataknil klobuk. Z nakracanih pack na karti, ki sem mu jo potisnil v roko, je nekako razbral številko sedeža v spalnem kupeju in me odpeljal noter. Da ne bi bil njegov nasmeh videti igran, je brž izrazil pripravljenost pomagati: »Ako nešto trebite, vsecko može da pitate. Govorim romanski, bulgarski, nemecki, srbski. Nema problemi.« Spregovorila sva še nekaj besed v nemščini, toliko da sem se prepričal, kako “dobro” mu gre.

Svetlo sive zavese v kupejih so bile skregane s preostalim interierjem v vsem razen v tem, kako umazane so bile. Sicer je bil kupe opremljen z lučjo, poličko, termostatom in celo verigo za zapahniti vrata. Okno je bilo tesno zaprto, tako tesno, da je zdržalo mojih petinsedemdeset kilogramov, ne da bi se premaknilo za milimeter. Šele ko mi je pomagal prijatelj Aleksander, sva ga nekako odpahnila in pomolila glavi na prazen peron.

Do odhoda je manjkalo še petnajst minut. Spraševal sem se, kje so vsi potniki. Bo ves vagon potoval do Istanbula samo z nama? Pet minut pred odhodom je prihitel do vlaka mladenič kodrastih rjavih las, ostrih germanskih potez, z dolgo palico v roki in glomaznimi pohodniškimi čevlji na nogah.

»Ne bi me čudilo, če je pripešačil vse od Švice,« sem rekel Aleksandru.

»Ampak potem bi šel verjetno peš še naprej,« je bistro odvrnil.

Za njim je na peron prišla visoka mlada plavolaska močne postave s tanko zgornjo ustnico, temnimi obrvmi, v popotniških oblačilih in z zelenim nahrbtnikom.

Aleksander je dvignil obrvi: »Če ni iz Avstralije, je iz Amerike. Ne, ne. Gotovo je iz Avstralije.«

»Kar velika je tale Ozzy, skoraj prevelika za vse praktične namene,« sem zmajal z glavo.

Brkati sprevodnik si je spet nadel tisti priskutni nasmeh in ju pospremil do njunih kupejev, njega levo od naju, njo desno.

»Torej smo v vagonu štirje in sprevodnik, skoraj vsak drugi kupe je zaseden! Skoraj kot v Indiji,« sem se nasmehnil, ko sem se spomnil nagnetenih vagonov v indijskih vlakih, s katerimi sem se dobro leto nazaj vsakih štirinajst dni prestavljal z enega konca podkontinenta na drugega. Presenetljivo, da so indijski vlaki celo hitrejši kot evropski. Evropski? Kmalu bi pozabil, kako daleč je Balkan od Evrope!

*      *      *

Balkan in ekspres sta besedi, ki preprosto ne spadata skupaj. Povprečna hitrost 35 km/h, zamude in šverc – ja, to je Balkan. Tisti »Ekspres« je ostanek iz časov, ko si pri 35 na uro res bil hiter.

Pokrajina se je počasi prelevila iz velemestnega drena v šumadinsko ležernost. Vse pogosteje so na nas kašljali šepavi avtomobili ob železniških prehodih, vrtovi so se bohotili, kot da bi se hoteli pohvaliti mimoidočim, kako bogata prst je pod njimi, čeprav je že skoraj zima.

Vedno sem si želel videti Niš. In Pirot. Tokrat sem se moral zadovoljiti z razglednicami skozi okno vlaka. Brž mi je bila všeč sproščenost, s katero je dihalo vse živo in mrtvo. Še pogled na pokopališče je smel biti nediscipliniran in nasmejan. Trgovine kot iz otroških utrinkov, ko sem pri teti v bombažnem delovnem plašču kupoval čokoladice Braco i Seka ter, seveda, Smoki. Ljudje na levi se smejijo, na desni preklinjajo, vmes prastara sključena ženica glasno zmerja oboje, ker so tako hrupni, čeprav jih v bistvu niti ne sliši. Verjetno res, res stara navada.

Ženica z debelimi gležnji je res izstopila v Nišu. Prav sem uganil. Spet nisem mogel odtrgati pogleda od nje. Zdela se mi je kot mali slon, ki se uči hoditi po zadnjih nogah.

*      *      *

Po Dimitrovgradu reka Nišava oblikuje čaroben kanjon, skozi katerega polževa vožnja z Balkan Ekspresom ni bila niti najmanj dolgočasna. Strma pobočja, tunel, rečica, tunel, cesta na drugi strani reke, drevored orehov, razrušena železničarska hiša, tunel, mostiček, tunel … Pokončne skale so stražile ozke prehode, grozeč spodaj vozečim – ne z naboji ali puščicami, ampak kar s sabo. Pogoltnil sem slino, ko sem v reki opazil enega padlega kamikazo, ki se je z glavo zapičil globoko v rečno dno. Tam visoko gori jih je bilo še vsaj ducat.

»Zemlja je živa …« sem tiho rekel Aleksandru, ko je vlak zapeljal v naslednji niz tunelov.

Nasmehnil se je in odvrnil: »Ne boj se velikanov tam zgoraj. Prej te bo ubil kamenček na progi.«

V Dragomanu na Bolgarski strani smo zamenjali lokomotivo in železniški delavci so res temeljito pretrkali vsa kolesa. Aleksander je imel prav. Drobni kamenčki, ki stokrat pretresejo jeklo koles, so bolj smrtonosni kot velikanske pošasti, ki le grozijo, da bodo padle na glavo.

*      *      *

Že v Dimitrovgradu so se začele vrstiti kontrole. Najprej srbski policisti in cariniki. Opazil sem, da so ob odhodu zaprli vrata za seboj.

Petnajst minut zatem je nenavadno brhka bolgarska policistka strogo rekla: »Potne liste, prosim!« Pobrala jih je in jih meni nič tebi nič odnesla. Vrata je pustila odprta, tako vabljivo, da sva morala pogledati za njo.

»Na takem telesu izgleda uniforma perverzno,« je rekel Aleksander in me navihano pogledal.

»Posebej, ko je na dolžnosti,« sem skomignil z rameni in zaprl vrata kupeja.

Dvajset minut kasneje sta prišla carinika. »Kaj za prijavit?« je rekel droben brkati mladenič.

Nervozno sem tipal po žepih torbe v iskanju potnega lista, pa sem se po kaki minuti spomnil, da ga je odnesla lična policistka.

»Nič. Peljeva se na bralsko konferenco v Turčiji,« sem nazadnje flegmatično odvrnil.

»Hvala,« je z globokim basom rekel visoki debeli carinik in odkorakal za kolegom. Pomolil sem glavo za njim – skozi vrata, ki jih je, seveda, pustil odprta – in se čudil, kako lahko s takimi pleči hodi skozi tako ozek hodnik. Drdrajoči vagon je prestavljal njegovo velikansko telo levo-desno, da so vrata in okna glasno rožljala pod udarci zalitih ramen.

Čez dobre pol ure se je vrnila policistka in nama s komaj opaznim nasmeškom vrnila potna lista z žigom več. Je morda slišala tihi komentar, ki jo je pred eno uro pospremil po hodniku? Ko so od njenega tankega nasmeška ostala le še odprta vrata in prepih, sva oba pomolila glavi za njo in se morala strinjati, da je zgrešila poklic. Razen če je skrivno orožje bolgarske obmejne policije, agentka ali kaj podobnega. Pri takih stvareh nikoli ne veš …

Vlak je že vstopal v Sofijo, ko so se vrata odprla še enkrat. »Karte,« je rekel sprevodnik. Pogledal je naju, pa karti, pa spet naju, pa spet karti, pa spet naju … Ne vem s čim naju je primerjal, saj na karti vendar ni bilo fotografij. Morda pa je bil mož tiste policistke in je samo preverjal, če sva res tako perverzna, kot naju je opisala žena. Rutinsko je načečkal nekaj številk na hrbtno stran in se poslovil. Preostalo nama je le še, da zapreva vrata. Bil je premalo poseben, da bi se ozirala za njim.

*      *      *

Prestolnica Bolgarije je verjetno še podnevi siva, a tega ne morem vedeti. Če sodim po tem, kar sem videl v bledem soju mesečine na hladno jesensko noč, je vsaj sivotna. Polurni postanek je ponudil možnost za sprehod po železniški postaji.

Nemudoma mi je pristopil suh neobritež, po obleki me je spominjal na cigana, po nasmehu na Mehičana. Njegovo bolgarščino sem kar razumel. Niti ni tako težko, če poznaš še kak drug slovanski jezik. Če ne najdeš besede, pa je vedno na voljo pantomima. »Menjalnica, menjalnica,« sem tiho ponavljal, kot da bi se poskušal spomniti Bolgarske besede, ki je še nikoli nisem slišal. Potem sem podrgnil palec ob kazalec in poskočil: »Eksčenđ, pari …« Bedasto, zares.

Toda Sančo je prikimal in me potegnil za rokav skozi labirint hodnikov in stopnišč. Res sem se kmalu znašel na šalterju menjalnice, odprte celo ob polnoči. Drobna debela uslužbenka mi je pomignila, naj stopim do stranskih vrat, ob katerih je sedela in kadila. Pomolil sem ji pet evrov in vrnila mi je nekaj bankovcev in kovancev, s katerimi sem nameraval kupiti kaj za pod zob.

Ko sem Sanču Pansi povedal, da iščem hrano, me je odpeljal nazaj v labirint prehodov, kjer je na vsakem vogalu iz trafike ali prodajalne gledal žalosten ženski obraz. Noben mi ni bil všeč, kar je Sančo opazil in me vlekel naprej k naslednjemu in naslednjemu. Vsi so bili isti.

Nazadnje sem mu potegnil rokav iz rok in ga nadrl. Pošteno nadrl. Sam ne vem, od kod je privrela nenadna jeza. Morda spet iz podzavestnega spomina na nadležne trgovce indiji. Možak mi je z gnusom obrnil hrbet in po stopnišču odhitel na najbližji peron.

»Tako, zdaj lahko končno v miru iščem hrano,« sem si rekel.

Obrnil sem se za sto osemdeset stopinj in končno uzrl prvi malo manj žalosten obraz. Mlada ženska prozorno bele kože je prodajala nekaj podobnega bureku. Pokazal sem na vodo in burek in ji dal pet levov – dobra dva evra. Bureka se je nabralo toliko, da bi ga bilo dovolj za poln vagon potnikov, najin pa je bil nekako prazen. Pa še na obrazu prodajalke se je pojavila strašna žalost, morda zato, ker je kazalo, da ji bom odnesel čisto vse in bo morala ob tej uri peči svež burek. Ustavil sem jo, ko je hotela dati naslednji velik kos na tehtnico, in pokimal, da je dovolj.

*      *      *

S polno vrečko bureka sem Aleksandra naravnost šokiral. Brž me je opozoril na preprosta ekonomska dejstva: »Veš, bureka se ne splača švercat v Turčijo. Še na carini nama utegnejo težiti! Če pa bi ga rad prodal, ko se vrneva v Slovenijo, morda več ne bo dovolj svež, da bi dosegel rentabilno ceno. Kaj misliš?«

»Ne, ne …« sem hotel pojasniti, pa je kar nadaljeval: »Kaj nisi preštel potnikov v vagonu? Ali pa morda domnevaš, da se je sprevodniku prav danes zaluštalo pojesti dve kili bureka?«

»Saj je stalo manj kot dva evra! Pri nas glih porcija za enega,« sem se opravičeval. »Pa še voda je bila v ceni,« sem pokazal plastenko.

Končno sva dobila izgovor, da spoznava mistična soseda iz sosednjih kupejev. Očitno nista mogla spati, pa še ravno v Sofiji smo stali. Pri obema so gorele luči, zavese so bile odgrnjene. Jaz sem potrkal pri domnevni Ozzy, Aleksander pri domnevnem Švicarju. Očitno sva dovolj potovala, sa se je najina intuicija potrdila: res je ona bila iz Avstralije, on pa iz Švice. Blebetajoča Jane in kimajoči Mark. Brž sem razumel, zakaj je Aleksander mene tiščal k njenim vratom. Dobro pozna Avstralke. Jaz sem pretežno poslušal, Aleksander pretežno govoril.

Nazadnje smo se zbrali v najinem kupeju in ob poslušanju Jane pojedli goro bureka. Ko ga je zmanjkalo, je Mark prinesel debelo pogačo turške halve, Mostarske! Jane je lepljiva sladica zalepila jezik za nebo, in takrat je Mark dobil priložnost opisati, kako je hodil čez Alpe od Berna do Dunaja. Od tod se je peljal do Budimpešte in Beograda, naprej malo po Bosni, zdaj pa nadaljuje pot proti Instanbulu.

»Torej sva oba imela prav,« sem rekel Aleksandru. »Res je hodil, a le pol poti.«

»Ja, pa nazaj grede se bom ustavil v Sofiji in hodil do Bukarešte,« je pojasnil. »Potem grem z avtobusom v Transilvanijo.«

Ni utegnil obrazložiti, zakaj tokrat z avtobusom, saj se je Jane že stopila halva v ustih in je nadaljevala s svojo pripovedjo o polletnem potovanju po Evropi. Menda je nazadnje ostala v Cetinju, a se ne spomnim najbolje. Govorila je tako hitro, da jo je bilo nemogoče razumeti! Med »aueuyeuomuauyouuau« so utripala imena krajev.

Aha, je že v D’brawniku … Splithu … na Thari … v Mousterju … S’r’yewu … Belgreydu … Ah…! Končno spet tukaj in zdaj!

*      *      *

Z dvojno porcijo bureka in halve v želodcu sem zaspal kot pitan jazbec v jeseni. Niti tresenje prehitro dirjajočega vlaka me ni zbudilo. Izkazalo se je, da smo na poti do turške meje popravljali povprečno hitrost s 25 na 35 km/h. Ob četrti uri naju je zbudil brkati sprevodnik, ki se je doslej skrival v svojem kupeju kot orientalska uganka. Le na srbsko-bolgarski meji sem naletel nanj na hodniku, ko je na kratko pokomentiral stanje na progi: »Ima nekokov problem na pruga. Može da čakame dugo.«

Če bi bile za mano dobre štiri ure mrtvaškega spanca, bi me le stežka zbudil. A ni bilo tako. Ob 1.39 naju je zbudil sprevodnik (za njim je vrata zaprl Aleksander z levo nogo, jaz sem ugasnil luč). Ob 2.46 je po vratih potrkala starejša bolgarska policistka in nama spet odnesla potna lista. Ne vem ali je bila res tako grda, ali pa sem bil preveč zaspan, da bi pogledal zanjo skozi vrata, ki so, seveda, ostala širom odprta. Zaloputnil sem jih z levo peto, se obrnil na drugo stran in poskusil znova zaspati. Aleksander je ugasnil luč. 23 minut kasneje sta prišla carinika. Odprl sem jima vrata, prižgala sta luč in ko sta videla le dva majhna nahrbtnika, sta zamahnila z roko in potrkala na naslednji kupe. Vrata … ja, vrata in tudi luč … saj že veste …

Ob 3.33 nama je policistka prinesla nazaj potne liste. Tokrat sem jaz moral vstati, da ugasnem luč, Aleksander je samo z nogo zaloputnil vrata.

Sprevodniku je ob 4.00 zvonila ura, ob 4.03 je bil pokonci že ves vagon. »Carina, granica,« je razlagal. Nenadoma se mu je povrnil tisti nasmeh s perona v Beogradu. Skrivnostno je stopil v kupe, zaprl vrata(!) in rekel: »Jel može da kupite štekata cigari za moji kamradi? Ti tri i ti tri. Vsecko 48 evri.«

Pod nos nama je molil petdesetevrski bankovec in se kislo smejal.

»Dobro, može,« sem odvrnil in grotesken nasmeh se je še razširil.

Odprl je vrata, pogledal levo desno in se živčno vrnil v svoj kupe. Nisem se mučil z zapiranjem vrat za njim. Stopil sem na hodnik in se zazrl skozi okno. Pogled je bil neprijazen. Težka meglica nad mračno pokrajino, na cesti neskončna kolona tovornjakov, na prostranih parkiriščih še več tovornjakov, ob progi nenavadne lope, prazni železniški prehodi in zateglo zvonenje: »Ting, ting, ting, ting, ting, ting …«

Turški mejni uslužbenci so se izkazali za nadstandardno lene. Trije policisti so se sprehodili po vlaku in le bežno pokukali skozi vsaka vrata. Bureka torej ne bi bilo tako težko prešvercati. Ko smo se ustavili na z žičnatimi ograjami prepredeni postaji, nama je brkati sprevodnik pojasnil, da moramo vsi do okenca, kjer se kupi viza in dobimo žig v potni list. Ne bom razlagal, kako daleč smo morali hoditi po peronu do podhoda in potem do pisarne, kako dolgo smo čakali na vizo in še dlje na žig. Na koncu sva se postavila še v vrsto za nakup šestih štek cigaret v Duty Free Shopu. Sumljivo veliko potnikov je kupovalo isto znamko cigaret. Tudi Jane in Mark sta bila med njimi. Ko je vlak končno odpeljal s postaje, se je že svitalo. Še dobre štiri ure do Istanbula!

Da se ne bi preveč razvadili, nas je čez slabo uro še enkrat zbudila carinska kontrola in s pogledi ošvrknila prtljago vseh potnikov. Pol ure zatem je prišel brkati sprevodnik po svoje cigarete. Tokrat brez nasmeha. Sproti je odnesel rjuhe in odeje. Kako uro za njim je prišel drug sprevodnik pregledat karte. Pa vrata? Hvala Bogu, da jih lahko na Balkan Ekspresu zapirate tudi z nogo!

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: