Poletni ekovaški dnevnik, 2. del – Damanhur

9 Nov

3. julij 2010

Moj stari rumeni Mercedes, letnik ’77, ima prav poseben značaj. Razpadel bo, a bo še vedno peljal! Trmast je in gre v sili celo na bencin, čeprav je v resnici dizelaš. Nekoč sem prijatelju, ki ima prav tak avto, rekel, da bom »Mečko« vozil, dokler se bo dalo. Njegova žena, ki avta ravno ne mara, je otožno pripomnila: »Nara, veš, ampak to kar gre!«

Ko sem se počasi peljal po avtocesti mimo Trsta, sem se opominjal, da je bolj ekološko zvoziti avto do konca, kot kupiti novega jeklenega konjička, tudi če je eko. Saj ni vse v avtu, veliko je tudi v vožnji. Mar ni luksuz imeti časa na pretek in se lepo sproščeno peljati dobrih 90 km/h med poslušanjem priljubljene glasbe? Poraba je bila šest litrov tudi pri povsem naloženem avtu.

Do Milana sva bila v avtu le dva, tam pa sem na letališču pobral še tri prijatelje iz Estonije. Zbasali smo se noter, nažgali balkansko glasbo in se vso pot smejali kot naviti.

Slovenija in Estonija se mi zdita kot klemi na akumulatorju – mali državici, vsaka na svojem koncu Evrope, na severu je minus, na jugu pa plus, in ko se oba pola stakneta se zgodi izbruh energije. Ma kaj izbruh, pravi vulkan.

A se je sploh mogoče ob takem vzdušju v avtu peljati mimo čudovitega jezera, ne da bi stekli do njega in dvajset minut skakali s pomola? In se zraven krohotali? Ni mogoče. Biti bogat pomeni imeti čas.

V Damanhur smo prispeli šele pozno zvečer, v soju avtomobilskih žarometov postavili šotor in utrujeni zaspali. Jutri bom končno imel priložnost spoznati to slavno skupnost.

4. julij 2010

Na ekovaška srečanja rad pridem dan ali dva prej, da najprej spoznam kraj dogodka in domačine. Tokrat sem bil malce razočaran, ker domačinov kar ni bilo, razen nekaj organizatorjev konference in nekaj kuharjev, ki pa so govorili le italijansko, pa še ves čas so imeli polne roke dela.

Vsi, ki smo šotorili, smo bili nastanjeni pri hiši Tiglio, drugi so bili razkropljeni naokoli. Počasi sem razumel razsežnosti Damanhurja! Spoznal sem tudi, zakaj si ne pravijo ekovas, ampak federacija.

Okrog 1000 državljanov Damanhurja živi razkropljenih po dolini v manjših skupnostih, imenovanih nucleo, v katerih živi po 20 do 30 ljudi. Vsak nucleo skrbi za določeno skupno potrebo: en za izobraževanje, drug za umetnost, tretji za stike s svetom, četrti za vzdrževanje podzemnih templjev itn. Želel sem si obiskati kak nucleo, a za to gotovo ne bo časa, saj bo program srečanja preveč zanimiv, da bi bi pripravljen kar koli spustiti.

Že med glavnimi stavbami so razdalje precejšne: Od sprejemnega centra do Tiglia je štiri kilometre. Približno na pol poti je tako imenovana Crea, nekdanja stavba manjše Olivettijeve tovarne, preurejena v središčni prostor za dogajanja. Tu je restavracija, kar velika trgovina z izključno ekološkimi izdelki, razstava slik in velika dvorana za dogodke. V kleti so raznolike pisarne in poslovni prostori nekaterih članov skupnosti.

Za sprejemnim centrom je pravi energetsko umetniški raj. V Damanhurju je umetnost praktična, sporočilna in simbolna, navadno jo spremljajo kodirana sporočila v jeziku simbolov in različne energije. Stene hiš so na veliko porisane s travo, cvetlicami in žuželkami, da se človek pod njimi počuti čisto drobnega. To je primer umetniške sporočilnosti: poslikave nas postavljajo v drugo perspektivo, v kateri nismo mi veliki in oni majhni, ampak obratno.

Pet posvečenih prostorov je posebej ograjenih, po en za vsakega od petih elementov; vanje se hodi le s posebnim namenom. Tu so zbori ob svečanostih in obredih. V odprtem templju, posvečenemu ognju, potekajo tudi koncerti. Za gledalce so ravno pred kratkim zgradili ličen amfiteater.

Nemogoče je spregledati dobrih trideset let zagnanega ustvarjanja množice navdahnjencev, saj je narejenega res ogromno. Po eni strani me moti gorečnost damanhurcev, zagrizena pripadnost skupnosti, delno tudi zaprtost in ekskluzivnost, toda morda je to le znamenje ljubosumja, ker imajo nekaj, po čemer tudi sam hrepenim: skupnost z namenom in smislom, s poslanstvom in strastjo.

V takem kraju spoznaš, da socialne varnosti ne moreš kupiti z zavarovalno polico, lahko ti jo samo podari skupnost tesno povezanih ljudi.

5. julij 2010

Začel se je občni zbor Evropske veje Globalne mreže ekovasi (GEN — Global Ecovillage Network). Letos se ga udeležuje skoraj sto predstavnikov iz več kot tridesetih ekovasi in eko-skupnosti.

Vzdušje je enkratno kot vedno. Nič čudnega, da si rečemo kar družina. Čeprav gre za evropsko srečanje, se ga udeležuje tudi nekaj predstavnikov od drugod: npr. Adáma iz Sengala, Jan iz Južnoafriške Republike, Lua iz Konga, Andrea iz Mehike, nekaj Izraelcev iz kibuca Lutena, John iz Indije, Rob iz Kalifornije …

Uradne zadeve naj bi bile dolgočasne: poročilo o delovanju, glasovanje o proračunu … ampak tokrat z velikim zanimanjem spremljam, kako poteka odločanje. Povsem drugače kot običajno. Ni strankarstva, ni političnega kontriranja, zato se elastnični predlogi hitro preobražajo v soglasne sklepe. Debata na poti do sklepa je konstruktivna in brez apriornih kategoričnih stališč.

Višek dneva so zame večerne predstavitve ekovasi. Nocoj se je predstavila ukrajinska rodovna vas Dolina džerel (Dolina izvirov). Ti vzhodni Slovani me vselej raznežijo s sentimentalnimi podobami, pospremljenimi z vznesenim besedilom in obrobljenimi z izvezenimi trakci – navidez otipljivimi celo na Powerpoint prezentaciji. Predstavili so vsako družino posebej, vse veščine, ki so jih razvili, opisali so, kako se je vsak od njih znašel za vir preživetja – imajo rezbarja, kovača, 13 letno dekle izdeluje platnene lutke, ena družina obnavlja slovanske plese, pesmi itn. Prirejajo delavnice, gradijo živahno vaško skupnost. Pravijo, da so na ozemlju, velikem okoli 80 ha, najprej imeli posamezna rodovna posestva, potem pa so začutili potrebo, da se začnejo povezovati kot skupnost. Sčasoma so postavili skupne stavbe, v katerih potekajo mnoge aktivnosti. Zdaj v vasi stalno živi 17 družin, 12 pa jih prihaja čez poletje in ob vikendih, saj je vas blizu Kijeva. Sladke ukrajinske podobe so bile mamljive kot topli babičini piškoti!

Predstavljeni sta bili še dve ekovasi, povsem drugačni od prve: projekt s Cipra, bolj ekoturizem kot ekovas, in duhovna skupnost s severa Nemčije ob Baltskem morju. Nazadnje smo slišali še predstavitev turške mreže ekovasi.

6. julij 2010:

Danes je bilo pravo jutro za kopanje v reki! No, saj imamo na voljo bazenček pri sosedovi vili, ampak je v jezercu na bližnji rečici veliko bolj zabavno. Sedem se nas je zbasalo v Mečko in ob spremljavi primerne glasbe smo se spustili do jezera.

Med hojo od avta do reke mi je nabiralniška žilica vlekla pogled k vsakemu grmu in drevesu, k vsaki zeli in plevelčku. Že sicer sem se na sprehodih vsak dan nazobal divjih češenj, murv, japonskih nešpelj, ringlojev, prvih drobnih robid … zdaj pa smo na poti do potoka naleteli na hmeljeve poganjke in nekaj zelišč.

Kosila in večerje so sicer značilno italijanski – skromen zajtrk ter obilno kosilo in večerja. Veliko je testenin, riža, obarjene zelenjave, olivnega olja in paradižnika. Tu pa tam priložijo še kaj sadja.

Danes sem celo jaz nekaj skuhal.  S sabo sem prinesel vrečo obalne lobode, jo na kratko podušil z malo česna in zabelil z olivnim oljem. Brez dodatka soli, saj je ta halofitna rastlina slana že sama po sebi. Fantastično se je podala k mediteranski hrani gostoljubnih Italijanov.

7. julij 2010

Dnevi minevajo zelo dinamično. Malo spanja, veliko dogajanja – zjutraj smo poslušali predstavitve projektov iz neevropskih delov sveta. Adama Ly iz Senegala je predstavil fantastične premike v tej očitno ekovasem zelo naklonjeni afriški državi.

Pazite to: imajo ministrstvo za ekovasi, ki načrtuje preobrazbo 14.000 obstoječih vasi v ekovasi. Kar je povedal o projektu, je zvenelo naravnost sanjsko, čeprav je govoril v povsem otroški angleščini (še ploskal je – oprostite za primerjavo, ampak res – kot simpatična mala opica). Kljub temu so njegove besede zvenele modro in pogumno. Adama je vodja agencije, ki so jo pred kratkim preobrazili v Ministrstvo za ekovasi.

Najbolj mi je bil všeč njegova izjava, da je pri upravljanju z ekološkimi zadevami 90% vsega dela delo z ljudmi. Skratka, za izboljševanje stanja okolja je treba 90% energije in truda vlagati v ljudi, v njihovo ozaveščenost, v njihov življenjski slog (ker ljudje se spreminjajo zelo počasi), le 10% spremembe je odvisne od ostalih dejavnikov (ekonomije, politike itn.)

John iz Indijske zvezne države Orise je bil prav tako zelo navdihujoč. Predstavil je “približno” 3904 vasice “adivasijev”, staroselcev, ki večinoma živijo še na star način in veljajo v družbi za zelo marginalizirane. Združenje zelo spodbuja preobrazbo teh vasi v ekovasi, poleg tega pa se zavzema za emancipacijo žensk in s tem dvig njihovega družbenega statusa. Kastna družba jih namreč postavlja na dno družbe. Mnoge ženske postajajo kristjanke, ker s tem izstopijo iz hindujskih predsodkov, hindujska družba pa to močno obsoja.

Kasneje te dni smo poslušali še predstavitev Lue iz Konga. Fantastičen projekt izvaja v tej ogromni afriški državi (razdalja od severa do juga je kot od Londona do Grčije, od vzhoda do zahoda pa od meje Ukrajine do srede Francije). Mnogi projekti tečejo zares odlično. Uvajajo permakulturo, alternativno naravno gradnjo, na vzhodu z novimi ekološkimi kmetijskimi prijemi pridelujejo ogomno riža itn. Zelo pogumno, glede na nestabilno politično situacijo v Kongu in glede na nemirne sosede.

Od neevropskih projektov smo slišali Janovo predstavitev ekovasi Kula Dhamma iz JAR-a. Fascinantno! Kasneje mi je povedal, da je prednost Afrike prav v tem, da lahko gradiš kar hočeš, iz česar hočeš, kjer hočeš. No, več ali manj. Saj imajo gradbeno inšpekcijo, ampak je zadeva na podeželju povsem drugačna kot pri nas. V vsakem primeru si lahko privoščijo gradnjo idiličnih hiš iz slamnatih bal, lesa in ilovice, klima jim omogoča gojenje mangovcev, ličijev, banan itn. Drugače so duhovna skupnost, ki temelji na Vipassana meditaciji. Začeli so s štirimi posamezniki, a šele ko so se odprli glede duhovne pripadnosti, so naenkrat zrasli na 30 ljudi. Čeprav ni več veljala zahteva, da se ljudje ukvarjajo z Vipassano, se je večina ljudi udeležila delavnice.

Fascinantnih projektov je bilo še cel kup! Estonci nimajo prav veliko ekovasi, toda njihova mreža ekovasi je zelo aktivna – povezujejo se, organizirajo delavnice, iniciative se počasi premikajo. Edina skupnosti, ki diši po ekovasi, je Lilleoru, Dolina cvetja, ki je vzniknila iz duhovnega centra, ki temelji na indijski tradiciji. Na delavnicah v okviru odprtega prostora je padla ideja, da bi bilo tudi v Sloveniji dobro ustanoviti mrežo ekovasi, ki bi povezala vse ekološke skupine, ekovaške pobude in organizacije.

9. julij 2010

Zadnja dva dneva sta minila kot bi trenil. O delavnicah, ki so potekale čez dan, nima smisla izgubljati besed, ker jih je preprosto treba doživeti. Bolj kot sama vsebina je pomembna dinamika, ki se vzpostavi med ljudmi. Zaključke poskušamo ubesediti, ampak marsikaj ostane le kot občutek v prsih.

Zapišem lahko še nekaj besed o večernih predstavitvah. Osupljivo, koliko mrež ekovasi obstaja: Francoska, Italijanska, Danska, Estonska (Balkanska je žal manjkala). Zelo navdihujoče je poslušati, kaj vse se dogaja na Švedskem, Danskem, Portugalskem, Irskem, Škotskem, Madžarskem, Cipru, v Švici, Nemčiji, Španiji, Angliji, Walesu, Turčiji, pa sigurno sem še koga pozabil …

Nekatere ekovasi so se predstavile tudi malo drugače. Nemška Ekovas Lebensdorf je nastopila s simpatično predstavo. Ita je odigrala potovanje z Damanhurskim časovnim strojem deset let skozi čas. Sprva se je zmotila in odpotovala 10 let v preteklost – ekovasi ni bilo nikjer! Samo neki brezobzirni ljudje so hodili naokrog in povsod razmetavali smeti. Spet je sedla na stroj in odpotovala dvajset let v prihodnost. Dočakal jo je znan obraz, ki ga je srečala pred desetimi leti na vsakoletnem zboru evropske veje Globalne mreže ekovasi. Po veselih pozdravih je Ita vprašala, katero leto je. Odvrnil je, da je leto 8 a.b.c. Ona je odvrnila: “Mar ni leto 2020?” On pa: “Aja! Ti še računaš po staro. Leta 2012 je bilo tisto veliko svetovno čiščenje in od takrat naprej štejemo leta po novo. 8 a.b.c. pomeni “Eight After Big Cleanup” (osem po velikem čiščenju – po naše bi rekli “8 p.v.č.”). Potem so mu ekovaščani predstavili enkratne naravne stavbe, ki se povsem zlivajo z okoljem, in druge zanimivosti iz ekovasi prihodnosti.

Kakšna fantastična spodbuda za nas organizatorje akcije Očistimo svet! je to bila! Priznanje, še preden smo prav začeli. Zadeve tečejo dobro, je pa treba še veliko narediti, da bo akcija leta 2012 res stekla v vseh državah sveta.

Predstavitve smo zaključili bolj ažurno kot ponavadi in pohiteli v sprejemni center, kjer so Damanhurci za nas pripravili koncert. Posedli smo v amfiteater v odprtem templju ognja in se prepustili neobičajni glasbi v nenavadnem jeziku. Za trenutek sem dobil občutek, kot da sem na drugem planetu.

Ko smo se vrnili do Tiglia, je sledil  (končno!) žur ob ognju s kitarami, bobni, petjem in plesom.  Predzadnja noč je tako minila v odličnem utripu. Zdela se je strašno kratka … preden bi mignil se je že svital novi dan.

10 julij

Slovo. Kislo-sladki občutki veselja in žalosti so vedno prisotni na koncu takih dogodkov. Sproščen program zadnjega dne je prinesel nekaj glasovanj, nekaj nagrad in priznanj. Izvedeli smo, da bo srečanje naslednje leto na Portugalskem v ekovasi Tamera.

Zvečer je sledila še zaključna zabava, pred njo pa so mnogi stopili v sredino velikega kroga in povedali svoje občutke ob koncu dogodka. Ene izjave so nas nasmejale in navdušeno dvignile na noge, druge so nas spustile do globokega spoštovanja do vsega, kar smo imeli čast doživeti, in vseh ljudi, ki smo jih spoznali.

Nazadnje, ko sem objemal vse nove in stare prijatelje okoli sebe, je moj rahlo zbegan in solzen pogled ujela Lua, ta močna Afričanka. Vse dni je bila na sestankih glede Mreže ekovasi v Afriki. Celo uradno je bila izvoljena za zastopnico GEN-a v Afriki. Čeprav sem želel že prej govoriti z njo, enostavni nikoli ni bilo časa.

Ostalo nama je le še nekaj minut, premalo za pogovor. Zato sva za dolge sekunde zlila solzna pogleda, se potem objela in jokala od sreče in globokega spoštovanja. Ne morem reči, da Luo poznam, ker ne vem dobesedno ničesar o njej – razen imena in domovine. Poznam pa njene solzne oči in njen objem, njen glas in njeno dostojanstvo. Pa se mi zdi, da sem skozi ta intimen trenutek izvedel več o njej, kot bi lahko v urah pogovora.

Mečka teče, vrača se proti Sloveniji. Nazaj gre laže, ker potuje domov. Tokrat ni glasbe, ker mi je ljubše poslušati eho množice vtisov. Nisem si obrisal solz ob slovesu, da koža pod očmi počasi vpije vsa sveta čustva.

Napisal sem dnevnik o ekovaškem srečanju, a se mi zdi, da nisem povedal ničesar, če solza, ki mi pravkar teče po licu, ne izvabi kake solze tudi na vaše lice. Ko se srečata dve solzi, dva univerzuma postaneta eno. Takrat lahko pozabite, kar ste pravkar prebrali! Samo občutite neskončnost dvojne solze in dojeli ste bistvo srečanja čutečih ljudi na sveti damanhurski zemlji.

Kot je rekel Mali princ: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.«

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: