Poletni ekovaški dnevnik, 1. del – Estonija

17 Oct

17. junij, Vatla

Svetla noč na severu Evrope mi ni dala spati. Prispel sem pred nekaj urami, oddremal dve kitici kar na travniku pred staro graščino, v kateri so potekale priprave na estonsko ekovaško srečanje, potem pa od popoldneva do pozno v noč klepetal s starimi in novimi prijatelji.

Vatla je vasica v zahodni Estoniji, nedaleč od Baltskega morja. V veliki zapuščeni šoli, nekoč graščini sredi vasi, se bodo čez vikend srečale estonske ekovaške pobude. Popoldne sem se sprehodil po gozdnati pokrajini z Aili in Tanjo, zvečer užival v domačni savni pri Janne, ki bo skrbela za kuhinjo, in se okrog enih ponoči spravil k počitku. Zaman. Kot da dve neprespani noči v avtu na poti do tja nista bili dovolj.

Res občudujem Estonce. Ponoči je temperatura padla pod osem stopinj, čez dan se je dvignila na slabih osemnajst, če je le sijalo sonce. Kurilna sezona traja več kot deset mesecev.

Na vrtu iz zemlje štrlijo povsem mlade rastlinice. Jagode so pravkar zacvetele. Povsod je izobilje regačice, najde se tudi kak dežen in hmeljevi poganjki, cvetijo marjetice … vsaj divje hrane ne manjka. Tudi dišav ne, saj je ravno zacvetel španski bezeg. Po drugi strani je komarjev toliko, da so naše največje invazije mala šala; oblegajo nas ves dan, ne le, ko se za štiri ure spusti polmrak. K sreči so zaradi mraza lenobni in se jih ni težko znebiti.

Kljub surovim razmeram si ljudje najdejo dovolj prostora za preživetje v stiku z naravo, v preprostih hišah z minimalno pridelavo tistih nekaj rastlin, ki jih uspejo iztisniti iz zemlje v nekaj mesecih brez snega. Zvečer pa, seveda, savna, zgodbe, sproščanje in nazadnje počitek … enkrat pač, ne ve se kdaj, ker niti ni pomembno.

18. junij, Vatla

Zvečer gre zares! S puncami vneto pripravljamo vse potrebno za začetek srečanja. Na steno v telovadnici sta Tanja in Aili nalepili liste, nekakšen okvir urnika, ki ga bomo zapolnili naslednji dan z metodo odprtega prostora. Očistili smo dvorano in določili vse prostore, v katerih bodo potekala predavanja in delavnice. Povezuje nas zaupanje.

Kadri nam poroča, da so mnogi ljudje nestrpni, ker ni nobenega urnika. Vse je v zraku, kakšno srečanje neki je to! Sto šestdeset ljudi pričakuje nekaj konkretnega, ne pa zgolj prazno steno in obljube, da bo vse ok. Oh! Kako jim dopovedati, da vse bo ok?

Razumljivo, da ne morejo vsi slepo zaupati, toda vsaj malo pustolovskega duha jim ne bi škodilo in zaupanja v kolektivno inteligenco skupine, ki se zmore samoorganizirati, če ji le vodje to dopustijo. Problem sodobnega vodenja je pogosto v tem, da vodje z apriornimi fiksnimi idejami in načrti zadušijo ustvarjalni potencial skupine. Inteligenca množice je neznanska sila, če je postavljena v odprt prostor brez meja, kjer se zmore izraziti. S fiksnim urnikom, ki bi ga mi naložili skupini, bi samo oklestili ta potencial.

Ko pripravljamo program s poudarkom na socialnem vidiku ekovasi, nam je jasno, da je vedno najbolje začeti s proslavo. Prav zato smo za zvečer načrtovali zabavo z živo glasbo, plesom, meditacijo in igrami. Že Platon je rekel, da človeka bolje spoznaš v eni uri igre kot v enem letu pogovora.

Zabava se je začela z igro spoznavanja imen vseh udeležencev. S to igro se ni težko v desetih do dvajsetih minutah naučiti imena več kot 50 prej neznanih ljudi, pa še malo pokukati v njihov značaj. Igra je nadvse preprosta. Postavimo se v krog in nekdo prime v roke žogo. Vrže je nekomu drugemu v krogu in vzklikne svoje ime. Žoga nadaljuje pot naokoli nekaj minut, vsak, ki jo vrže, pa vzklikne svoje ime. Hitreje, ko žoga potuje, bolj zabavno je. Nadaljuje se z drugim krogom, ko je treba vzklikniti ime tistega, kateremu vržemo žogo. Po nekaj minutah lahko nadaljujemo s tretjim krogom: vržemo žogo poljubnemu v krogu, vsi skupaj pa vzkliknejo njegovo ime.

Spoznali smo tudi počutje vseh udeležencev, tako da je vsakdo v krogu po vrsti z eno besedo povedal, kako se počuti. Šli smo se igre kolektivne inteligence, pri katerih valovljenje tesno v krogu stoječih ujame ritem, ki ga ne narekuje noben posameznik, ampak ga vzpostavi skupina kot celota; druga igra je bila spreminjanje formacij: iz kroga v kvadrat, trikotnik, petkotnik, srce itn. Čarobno je bilo opazovati, kaj se dogaja v skupini skozi te preproste igre, navidez brez intelektualne vrednosti, a z izjemnim socialno zbliževalnim učinkom.

Zabava se je nadaljevala brez nas moderatorjev, ker nas je Janne vse skupaj povabila k sebi v savno. Njena savnica je zelo majhna, vanjo gre le 4-6 ljudi, zato je vabilo pomenilo posebno čast in smo jo preprosto morali izkoristiti. Ne le zaradi užitka, ampak tudi zato, da se uglasimo pred za nas ključnim dnem srečanja.

Ko si ogledujem idiličen kraj sredi gozda z eno hišo za bivanje in savno ob njej, z vodnjakom in obilnimi zalogami drv, se sprašujem, kako lahko tu dobijo gradbeno dovoljenje, pri nas pa je vse tako zapleteno. Ah …

Seveda ekovasi niso hiše. Ekovasi so ljudje. Zato začnem ob vstopu v temno savno tipati za njimi. Znani dotiki me pospremijo do klopi. Ob bokih začutim kožo soseda in sosede. Nekdo mi potisne v roko leseno zajemalko. Pljusnem vodo na razgrete kamne! Voda je ego, vroči kamni so osvoboditev. V oblaku pare me oblije prijeten znoj. Naslonim se nazaj in Heikki začne zateglo peti: terve loyly terve lammin, terve henkays klukainen … finsko hvalnico očiščevalne moči savne.

Intimno vzdušje sredi narave, prijetni pogovori in res odlična savna so me končno sprostili, da sem po štirih neprespanih nočeh končno za nekaj ur trdno zaspal.

19. junij, Vatla

Končno dan D! Po zajtrku smo vsi zbrani v telovadnici. Zunaj dežuje. Odličen dan za skupno delo v zavetju štirih sten!

Prostor na sredini dvorane smo pustili odprt in posedli v krogu. To je nujno, ker se le tako vzpostavi pravilno vzdušje za odprti prostor.

Da bi se lahko zavedali, kaj se dogaja v dinamičnih odnosih v velikih skupinah, se najprej posvetimo posameznikom in parom. Na sredini dvorane se pomešamo in se pet minut pogovarjamo s tremi naključnimi posamezniki o vprašanjih: Zakaj sem tukaj? Kaj pričakujem od srečanja? Šele potem se posvetimo delu v skupinah.

Izbran sem, da predstavim metodologijo odprtega prostora. Stopim pred množico in rečem: “Danes smo se zbrali, da se skupaj poglobimo v temo našega srečanja: ‘Življenje v zdravi skupnosti prinaša zadovoljstvo.’ Osvetliti bomo poskusili dve temi: kaj je temelj zdravja skupnosti in kako zdrava skupnost zagotavlja zadovoljstvo vsem, ki jo sestavljajo.

Odprti prostor je tehnika organiziranja srečanj za večje skupine ljudi, ki temelji na soudeleženem oblikovanju programa. Ne bomo sedeli v vrstah in vsi skupaj poslušali učene govorce. Namesto tega bomo aktivno delili znanja in veščine na mnogih vzporednih predavanjih, pogovorih ali delavnicah.

Verjetno še niste bili na nobeni konferenci, na kateri je urnik prazna stena. Verjetno vas še nihče ni povabil, da tik pred delavnico skupaj sooblikujete program. Ne dvomimo, da bo program enako dober ali še boljši od programov stotin delavnic, ki potekajo po svetu ta hip po prav tej metodi. Začnimo torej!”

Ljudje so se ozirali po prazni steni. Mnogim ni bilo jasno, da dejansko ni programa! Zaskrbljenost, nemir, živčnost, negotovost – so prijatelji odprtega prostora, ker spodbujajo ustvarjalnost, čeprav ljudi potisnejo v strašljivo neznano.

Ko je v skupini že skoraj završalo, sem predstavil edini dve orodji odprtega prostora: Oglasno desko z urnikom srečanja in Vaško tržnico. Prosil sem prisotne, da razmislijo o temah ali možnostih, s katerimi so globoko povezani in jih dobro poznajo, ter bi jih radi predstavili oz. osvetlili ob diskusiji. »Dajte svoji temi naslov in na list papirja napišite: kdo ste vi, voditelj pogovora / delavnice, v kateri dvorani bi jo želeli prirediti in ob kateri uri.”

V naslednjih desetih minutah je dvorana zaživela in na steni se je nabralo več kot trideset listov s ponujenimi vsebinami. Ko sem pogledal naokoli, zmeda še ni izginila z obrazov, a počasi se je prebujalo zaupanje, da bi iz tega znalo nastati nekaj zanimivega. Vsak, ki je ponudil vsebino, je bil povabljen naprej, da jo v nekaj besedah opiše, potem pa se je začelo dogajanje in udeleženci so se razporedili po dvoranah.

Odprti prostor nima strogih in togih pravil, oblikovan je le po štirih načelih in enem zakonu. Štiri načela so:

1. kdor je prišel, je prava oseba

2. kar koli se zgodi, je edino, kar se je lahko zgodilo

3. ko se začne, se začne

4. ko je konec, je konec

Edini zakon odprtega prostora je zakon dveh nog, ki pravi: vsakdo od nas ima dve nogi in jih mora biti pripravljen uporabljati. Odgovornost za uspeh odprtega prostora tiči v natanko eni osebi: slehernem udeležencu. Vsak posameznik je odgovoren, da doprinese k pozitivnim spremembam v skupini. Če tega v določeni situaciji ne more storiti, mora odgovorno uporabiti obe nogi in se premakniti drugam, kjer je lahko koristen. Brez jeze ali sovraštva, s spoštovanjem do ljudi in prostora, ki ga zapušča.

Ni trajalo dolgo, preden so ljudje dojeli, kako čudovito orodje je odprti prostor. Začetni zmedi je že kmalu sledilo navdušeno dogajanje, zadovoljni so bili tako ponudniki vsebin kot tisti, ki so se jim pridružili. Skupinska inteligenca je pokazala svojo moč in obogatila posameznike z učno izkušnjo in individualno opolnomočenostjo, ki je dolgo ne bodo pozabili.

Med ponujenimi temami so največ zanimanja poželi odnosi med moškimi in ženskami v ekovaseh in odprta ljubezen. Ta del je vodila Ina iz velike ekoskupnosti ZEGG pri Berlinu, udeležili so se ga praktično vsi. Ina je predstavila mnoge modrosti o odnosih iz svojih 26 let izkušenj bivanja v ZEGG-u. Zaključili smo z debato v skupinah po 6, v katerih smo podelili svoje misli o odnosih med spoloma in se vprašali, v kakšnem odnosu smo s svojo matero in očetom. Neprecenljiva izkušnja!

Prav tako veliko zanimanja so ljudje pokazali, ko je Jeoffrey s Havajev predstavil svoje raziskovanje z delfini in kiti. V dveh urah diaposnetkov in video vsebin smo lahko spoznali, katere družbene veščine se lahko naučimo od teh inteligentnih in zelo družabnih morskih sesalcev.

Z Aili sva moderirala debato o zoni 0,0 v permakulturi. Permakultura se navadno posveča urejanju bivalnega okolja za človeka na najbolj smiseln način glede na dane okoliščine. V ta namen razdeli bivalno okolje na pet zon, tako da je prva zona tista, v kateri preživljamo največ časa, zato si jo je logično urediti strnjeno in priročno, peta zona v bivalnem okolju pa je tista, ki jo pustimo nedotaknjeno. Ostale zone so vmes. Le redko se permakulturniki posvečajo samemu človeku, zoni 0,0. Pogovor je zato poskusil skozi načela permakulture poglobiti razumevanje o delovanju telesa, uma in duha človeka znotraj naravnih sistemov.

Sledila je Ailina predstavitev Zmajevega sanjanja, metode za uresničevanje nesramno uspešnih projektov, imenovana tudi soudeleženo strateško načrtovanje. Ime zveni dolgočasno, ne pove prav veliko, ampak ko spoznate model dovolj poglobljeno, se pred vami izriše fantastična zrcalna slika družba/človek, možgani/misli, ideje/stvarnost. Model projektnega razmišljanja temelji na dolgoletni izkušnjah projektnega managementa, nadgrajenih z aboridžinsko modrostjo, ki dojema stvarnost obratno kot mi — za aboridžine so sanje stvarnost, stvarnost pa so sanje. Kako vam lahko to pomaga graditi nesramno uspešne projekte? Kaže, da bo treba napisati še kak članek …

Dvorana je bila polna tudi, ko je Ina predstavila spiralno dinamiko, odlično orodje za razumevanje stopenj družbenega razvoja. Osvetljuje tako svetle kot senčne plati vsake stopnje in nam pomaga pri orientaciji med prehodi. Šestim stopnjam, ki so ujete same vase, sledi prva integrativna stopnja, ki zmore povezati vse prejšnje v urejeno celoto z najmanjšo možno stopnjo nepotrebnih trenj in sporov. Tudi o tem bo sledil članek v kaki od naslednjih številk Aure …

Zvečer je sledila še ena fantastična zabava! Ples, petje, živa glasba, aktivne meditacije … Plus na koncu v naši sobi manjša interna zabavica z dobrim ekološkim vinom in Slovenije do pozno v noč.

Vse bolj se mi zdi, da bi obvestila o takih srečanjih bilo treba opremiti z opozorilom: “Nevarno! Udeležba bo korenito spremenila vaše življenje! Postali boste odvisni od pozitivnih, podobno mislečih ljudi!”

20. junij, Vatla

V nedeljo je preostal še zadnji del programa, na katerem smo pokrili še mnoge zanimive teme: estonsko naravno zdravljenje, nenasilno komunikacijo, načine soudeleženega odločanja v skupinah (npr. holokracijo). Vzporednih dogodkov se je udeleževalo različno število ljudi: ponekod le dva, trije, drugje trideset in več. Vsak je našel nekaj, kar ga zanima bolj kot vse drugo in vsi so bili zadovoljni!

V zaključnem krogu smo moderatorji pobrali odzive udeležencev. Ni nas presenetila izjemno pozitivna kritika skoraj vseh njih, toda nismo pričakovali tako vzhičenih in pohvalnih besed. Skratka, dogodek je bil sila uspešen! Tanja, Aili, Nara in Kadri (na kratko TANK) smo se izkazali kot odličen moderatorski tim; Jeoffrey nas je celo spraševal za vizitko!

Sledil je izlet do redkega gaja, v katerem so našteli največje število rastlinskih vrst na kvadratni meter v Evropi: 76. Menda so nekje v bližini našli novega rekorderja s 77 vrstami. Sprehodili smo se tudi ob morju in se okopali v laguni z nekoliko manj hladno vodo (morda 16 ali 17 stopinj), nazadnje pa se odpeljali do Tallinna.

21. in 22. junij, Tallinn

Ob poldne smo bili dogovorjeni s tukajšnjo organizacijsko ekipo projekta Let’s do it Estonia (Očistimo Estonijo v enem dnevu!). Na sestanku v Rainerjevi pisarni se nas je zbralo 12. Ozračje se je iskrilo od navdiha in dobrih idej. V štirih urah smo prevetrili cel kup idej brez toge strukture ali okvirov, kar nam je dalo odlično podlago za sestanek za naslednji dan. Ne morem še razkriti, kaj smo se dogovorili, povem lahko le to, da lahko v prihodnjih letih pričakujete neverjeten val pristne ekološke aktivnosti po vsem svetu.

V Estoniji so dnevi po poletnem solsticiju državni praznik, imenovan Jaani, v angleščini Midsummer festival, Festival srede poletja (meni se je sicer zdelo, da bi bilo bolj reči začetka poletja). Oba dneva praznikov sta minila v čudovitem vzdušju sredi narave, seveda s savno v poletnih vikendicah, ki imajo vsaka svoj poseben značaj.

Tu sem se navadil, da je tudi vsaka savna drugačna. V naših zdraviliščih so vse enake, tu pa so povsem različnih oblik, temperamentov, temperatur, vonjav in okusov. Ene bolj suhe, vroče in ostre, druge bolj vlažne in nežne, tretje tesne in intenzivne, četrte prostrane in lagodne. Savna v vikendici Kadrinih starih staršev je bila skrita v kleti, ker je bilo v sovjetskih časih prepovedano graditi savne. Dedek se je znašel in jo odlično skril pod leseni balkonski pod. Savna je bila res enkratna in po njej prijetna noč v tišini narave. Večerno nebo je bilo posuto s krpami rdečih oblakov, lebdečih kot svilene rute.

Na poti smo se ustavili še pri čarobnih klifih, na peščeni plaži, se okopali v morju, čeprav je proti Jadranu še zelo mrzlo. Ob sončenju smo spili še steklenico vina in se prav nič nismo obremenjevali, ker smo bili ob zaplatah trstike edini nagci na plaži.

23. in 24. junij, Topu

Praznovanje Jaanija se je nadaljevalo v idiličnem kotičku ob morju na zahodni obali Estonije, v kraju, ki se imenuje Topu. Na zemljevidu ga boste zaman iskali. Kraj obsega le nekaj starih lesenih hiš s slamnato streho, pripeljanih z raznih koncev Estonije, večinoma z juga, in sestavljenih na novi lokaciji. V največji hiši je velika kuhinja z jedilnico, odprta dnevna soba in spalnice nad njo – brez sten, zračno, domačno, vabljivo. Naokrog so še tri manjše hiške: dve za spanje, ena za odprto jedilnico in sproščeno druženje. Na sredini, ob veliki hiši, je dimna savna, v katero gre hkrati 20 in več ljudi. Ni bila ne vem kako vroča, a je še kako pasala — dve uri savnanja, potem “bičanje” z brezovimi vejicami – in tokrat prvič tudi z brinovimi – potem pa plavanje v mrzlem Baltskem morju. Na koncu sem si privoščil spanje kar v ohlajajoči se savni …

Ko smo se v četrtek zbudili, je sonce končno pokazalo svojo pravo moč in prijetno ogrelo ozračje, da smo kot martinčki obležali na obali in se masirali. Rekli smo si: oddelek za uživanje … nazadnje nas je sonce čisto ožgalo in smo postali oddelek rdečekožcev. Popoldne smo se preselili v kuhinjo in skupaj skuhali odlično kosilo, zvečer pa sem vse skupaj razvajal še z bombastično korenčkovo halvo.

Kar težko se je bilo posloviti, zato je skupina nas ostala skupaj do treh zjutraj in se poglabljala v medsebojne odnose, družbene programe, temelje ustvarjalnosti, ljubezni in miru.

Tu bi zlahka ostal tudi več dni, a prišel je čas za pot. Sledilo je 30 ur vožnje z avtomobilom čez pol Evrope. Malo sem že pogrešal domači vrtiček, toploto juga ter čofotanje po Jadranskem morju in tolmunčkih na Dragonji. En teden bom imel časa, da uživam v njih, potem pa sledi naslednje ekovaško srečanje: občni zbor Evropskega dela Globalne mreže ekovasi v Damanhurju v Italiji. Morda se oglasim tudi od tam …

Za konec še razmišljanje, ki se mi je utrnilo v teh desetih dneh izkušanja skupnosti med čudovitimi ljudmi:

ZAKAJ SI TUKAJ?

Kot je rekel Donald Shimoda,
si tukaj z dvema namenoma:

za ZABAVO in radost
za UČENJE in rast

Ampak o tem ni dvoma.
To iščeš tako ali tako.

Dvom je,
kako to početi in s kom?

Takrat v igro vstopi um.
Preda se družbenim programom
in te zapelje stran
od pravih dejanj
in pravih ljudi.

In tako pride na dan
tvoj največji sovražnik:
strah pred sprejemanjem
STVARNOSTI.

Zakaj?
Zato, ker stvarnost,
ki jo ustvarjaš,
postane neprijetna.

Zdaj si že tako zapleten
v umske konstrukte,
da odgovarjanje na preprosto vprašanje:
“Zakaj sem tukaj?”
terja zapleteno
verbalno gimnastiko,
filozofsko razglabljanje,
in duhovno racionalizacijo
— bodisi tvojo lastno
ali tujo.

Toda v resnici
imaš samo dve izbiri:

Lahko najdeš nekaj, kar te radosti,
in ob čemer rasteš,
ter se osredotočiš na to.

Lahko se radostiš ob vsem, kar počneš,
ter se učiš in rasteš z vsako
svojo izkušnjo.

V raju si takrat, ko te to dvoje spremlja
hkrati:
Nahajaš in se osredotočaš,
predajaš se in se sproščaš.

In nazadnje:

Tukaj si zato
da prideš do dna vprašanja
sam.
Življenje je kot film:
če veš, kako se bo film
končal,
ogled ne bo taka
pustolovščina.
Če bi vedel vse o svoji usodi
–zakaj si tu,
kam greš
in s kom–
bi tvoje življenje bilo
program,
tvoja duša pa hrepeni
po pesmi.

Tvoj duh se hrani z nepričakovanim.
Uživaj v tem!

Zato si tukaj …

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: