Assisting GEN at Degrowth conference

12 Sep

Degrowth is a “bomb word” used to inspire in-depth debates on whether infinite growth in a finite world is desirable or even possible. A vibrant and dynamic network developed around this term, bringing together academics, activists, environmentalists and  social (r)evolutionaries, as well as global movements and organisations they belong to.

Degrowth conference in Budapest was the 5th such biannual conference since the first one organised in Paris in 2008. The goal of the conferences is to question unlimited growth, in understanding the challenges faced by society and to implement dialogues about solutions on different levels.

Around hundred degrowth-related events (panels, participatory discussions, practical workshops, exhibitions, artistic performances, concerts and parties) demonstrated the latest research and promoted cooperation in the development of scientific and political proposals, facilitation of networking and the flow of ideas between various actors working on degrowth, especially in academia.

SONY DSC

In the last 15 years Degrowth and GEN have occasionally come in touch and cooperated. During the 4th International Degrowth  Conference in Leipzig 2014 GEN was already represented with two representational stands, including a cozily furnished outdoor pavilion with a huge flatscreen TV showing pictures from the ecovillage life and the freshly made GEN presentation movie. This year some volunteers organised again a stand presenting the newest GEN publications including the GEN playing cards and prepared a particular interactive and well visited workshop.

It was clear that GEN fits into the conference when right at the outset the very first panellist went into etymology of the word ‘community’. Then Degrowth was presented as a young, rapidly growing community; the entire second panel was dedicated to the word semi-periphery – the political sphere between core and periphery. This was just an introduction to an array of complex sociopolitical jargon which permeated the majority of panels and talks, such as:
Continue reading

Zrno brez zrna pameti

7 Aug

Drobijo nas valovi in vetrovi,
vse sipine v puščavi smo,
vse plaže Atlantika.
Ležim tam, zrno med zrni,
poslušam vznesenost peskovnika:
“Oh, zrno izvorno,
hvala, da seme si našega
svetišča peščenega!
Slava ti,
o, prerok vseh zrn!”

DSC00908

Ponosna peščena zrna
oznanjajo v večnost
svojo izjemnost,
ker otroci so
vzroka izvornega.
Verujejo, da pesek je
sam sebi vzrok in gibalo.
Verujejo, da zrna imajo
moč spremeniti puščavo.
Verujejo, da vera daje
jim moč in vezavo.

Sunset

Neurje prihaja!
Zrna molijo k preroku,
naj jih ne kaznuje
z gnevom razdejanja.
Neurje prihaja,
veter zrna premetava
kot tisočkrat doslej.
Spira jih dež, nosi
jih orkan v nebo.
Še sreča, da zrna so
slepa. Ne vidijo.

PREPROSTO SKUPAJ!

9 Jul

“Če bi nas odplaknilo na samotni otok, ne bi vedeli niti, kako pojesti drug drugega,” je Rob Hopkins razmišljal o kronični nesposobnosti sodobnega človeka (v dokumentarcu Demain – Jutri). Sposobni ljudje drugače vzpostavljajo odnose z drugimi sposobnimi ljudmi kot nesposobni z nesposobnimi. In v sedanji družbi smo v stanju kronične nesposobnosti.

Brez trgovin si ne bi znali priskrbeti hrane, si narediti oblačil, zgraditi doma, narediti ali popraviti orodja … Vse gradimo na monetarni ekonomiji, ki je niti ne razumemo niti ne obvladujemo …

Toda obstajajo ljudje, ki si upajo delovati drugače in se učijo naprednih oblik sodelovanja. V San Sebastianu v Baskiji sem se v zadnjem tednu junija 2016 udeležil konference Art of Collaboration, na kateri smo izmenjevali znanja o sodelovanju.

Predaval sem o akciji Očistimo svet 2018, na 3-urni delavnici podajal navodila, kako presegati osebne in skupinske omejitve, delil navdih na podlagi dosežkov Mreže za preporod Istre.

Udeležil sem se delavnice o Sociokraciji 3.0, se z izvedenimi fasilitatorji (oz. moderatorji) poglabljal v vprašanje dosega in funkcije fasilitiranja v današnji družbi, klepetal o vzpostavljanju razumne, humane družbe …

13575963_1403512339664070_6619418323000286415_o

Continue reading

Barefoot in a museum … not!

26 Jun

today I came to Dali museum in Figueres, Spain, and was informed by the staff — including the manager, that I am not allowed in barefoot as I was. They said that it is the rule of the museum. I asked to see the rule in written, seeing that people with barely any footwear (wearing only flipflops) are allowed in. I didn’t get any reasonable explanation nor did anyone show me the rule or the law which would forbid me to enter. They just insisted, explaining that that’s it.

I am a cultured — albeit always barefoot and thus perceived as eccentric — member of the society, facilitator of group processes, writer and speaker, I won cultural awards and I’ve been to many museums and cultural institutions barefoot, INCLUDING the Dali museum I was just denied entrance (that was quite a few years ago). I tried to explain this to the staff, but they wouldn’t listen, they forced me out, gently because I didn’t react with violence. I was just asking for a concrete explanation, but I am not stupid to fight against prejudiced repression exercised over me by short-witted clerks and “managers”.

113NaraFootth

Seeing this I can imagine even the eccentric Dali, if he came to the museum today, being denied entrance due to some peculiarity of his outfit on some particular day. Forbidding the non-conformist creative social activist to enter the museum is against the spirit of the great artist, whom the museum is dedicated to. I am wondering what would Dali say to this incident, were he still alive?

Continue reading

Moj vihravi dom

20 Jun

Domačnost je sila pester pojem, kajti domačnost za vsakogar ni sedenje za domačo pečjo ali pod domačo odejo ali na klopci za domačo hišo ali med domačimi in znanimi ljudmi. Včasih dom srečamo vedno znova v nečem, kar se nenehno spreminja in v čemer ga ne more najti telo, ampak le duša.

Včeraj sem srfal. Po muhastem dnevu je zvečer le zapihalo; stopil sem na desko, v roke zajel moč vetra in pod stopali začutil mehkobo morja — vzneseno sem zatisnil veke in vzdihnil: “Domače. Kako domače!”

Kaj to pove o meni? Kako sem lahko doma v nemiru valujočega morja, v negotovosti burje? Kje so meje mojega doma? Kaj vleče mojo dušo čez zmedo in nemir? Kaj jo greje sredi surove nepredvidljivosti? Vem le to, da mi ni treba verbalizirati odgovora na ta vprašanja, da bi se tu počutil kaj bolj doma.

Kaj pomeni “tu”? Je sploh možno opisati občutek, ko z vetrom v dlaneh krotim morje pod stopali? Ko me ubogajo valovi in so leteči oblaki edini prometni znak? Ko je sončni zahod  gumbek za “off”? Kako se ne bi moja vihrava duša počutila doma v tem neulovljivem “tu”?

Nara13

Včeraj me je občutek domačnosti v muhavosti posebej izrazito spremljal ves dan, vse do tiste ure med valovi in zatem sončnega zahoda, ko sem stopil na kopno in v trdnosti tal zaman iskal varnost. Varnost je potonila v mraku in brezvetrju, ki se je zdolgočaseno usedlo na obzorje. Betonski pomol je bil grozljivo nepremičen. Spominjal me je na okrutni red — včeraj, danes, jutri … in dolgočasna strukturirana opravila, v katera sem trenutno ujet.

Narava pozna ritem, le redko pozna takt. Ritem mi zadostuje za ples z morjem, ko se mi Burja predaja, da plešem z njo. Včasih vodi ona, včasih pa jaz, najbolje pa je, ko se izgubiva drug v drugem in ne vodi nihče.

Ob tem vse jasneje razumem, zakaj moj dom ne stoji, zakaj nima temeljev, zakaj je brezmejen. Moj dom je veter. Moj dom je sen. Moj dom je slavčkova pomladna pesem, poletna slast robid in fig, jesenski žar rujevih listov, ponos zimskih vršakov. Moj dom je občutek lebdenja pod stopali, ko mi valovi prečkajo pot in mi veter kuštra tistih nekaj las, kar jih premorem.

In ko ob tem razmišljam o stanju naše družbe, o domačnosti vseh nas, se spomnim misli Toma Robbinsa: “Nekje v arhivih najsurovejšega instinkta je zabeležena resnica, da je bolje živeti v ogroženosti in svobodi kot v ujetništvu in udobju.”

 

Divjina, ljubim te divje

31 May

Jesti divje je za nekatere med nami vsakdanjost, za druge pa je to eksotika. Spoznavanje užitnih divjih rastlin bo spet 11. 6. v Ankaranu ob 10. uri. Kdor bi se želel pridružiti, naj piše na narapetrovic@gmail.com.

Pred nekaj dnevi smo spoznali 30 divjih rastlin in jih več kot 20 uporabili v kosilu:

Divja kulinarika-- fera cibum (4)

Jedli smo božansko, ampak žal okusov ne morem prilepiti v blog, lahko samo sliko:

Divja kulinarika-- fera cibum (12)

Namaz je iz ovčje skute, cvetov divjega pora, morskega koprca in pokalice.

Omaka je iz mung fižola, tropotca, ščira, bele metlike, čobra (pa gotovo sem še kaj pozabil).

V solati so njivski osat, dvorednik, ivanjščice, barbica, kozja brada, plešec, opraženi lešniki …

Omake iz divjih špargljev in poparjenih slanuš ni na sliki.

Če vas zanima, ko te in nove rastline, ki jih bomo spoznavali združevati v enkratne jedi, se vidimo v soboto 11. junija!🙂

Ljubezen narave gre skozi želodec

5 May

Rad grem na zmenek z naravo, ko v mojem življenju nastopi pisateljevalski maraton. Posebej kadar ob treh popoldne zakruli v želodcu; nič čudnega, ko pa nisem ta dan še ničesar jedel!

Danes mi je zadišala zmešano vrtno-divja pojedina. Na sprehodu po travnikih sem nabral trpotčeve popke, cvetove kadulje in materine dušice, nekaj prvih letošnjih lističev divje rukole, obilo čobra, za dodatno bogastvo pa še malo drobnih rmanovih lističev in še neodprtih popkov ivanjščic. Sem še kaj pozabil? Saj ni pomembno, v glavnem: razkošje.

160505_DivjeVrtno1

Po poti na vrt sem se neizogibno ustavljal pri špargljih in jih malo trgal, malo puščal, da jih bo veliko še mnoga leta. Na mojem vrtu je bilo vse zaraščeno, pa vendar sem med gosto travo našel nekaj mladih čebulic in česnov ter nabral nekaj listov istrskega zelja. Povsem dovolj za kosilo za enega.

Potem pa užitek kuhanja! V enem loncu proso, v drugem pa vse ostalo – najprej sem opražil trpotčeve popke, jih opražene vrnil v skledico, ter na močnem ognju med mešanjem na hitro popražil (stir-fry) še sesekljano zelje in nasekljano čebulo. Za dve minuti so sledili še šparglji. Šele ko sem proso in zelenjavo zmešal v skupnem loncu, sem dodal še sesekljane divje rastline, dolil 3 žlice olivnega olja, solil in dobro premešal.

Potem sem vse skupaj pustil skoraj 10 minut pokrito stati, da se okusi povežejo in da proso doseže temperaturo, ko je najokusnejše – ne vroče, ne hladno. Med čakanjem sem sedel in uredil ta zapis – skupaj s prebliski, ki so se mi utrnili med sprehodom. Kot pravi Anthelme Brillat-Savarin: “Odkritje nove jedi naredi več za človeško srečo kot odkritje nove zvezde.”

 

160505_DivjeVrtno2.JPG

Za povrh je sledilo še malo dobrega sira – dara naše tisočletne kulture, ki ga je spočela. S prsti sem tipal sveto ljubezen, ki nam je dana, če jo znamo s spoštovanjem ubrati in se zahvaliti za blagoslov z jezikom polnim zavedanja. To ni le gorivo za celice organizma, to je neponovljivo doživetje, eno in edino in zato temeljni gradnik usode naših duš.

Ko sem se prepuščal okusom divjine, sem se počutil kot ženska, odprta, ljubljena. Vase sem sprejemal moškost divjine (mar ni zanimivo, da je tudi beseda “moškost” ženskega spola?). Iz takšnega ljubljenja bi moralo nastati dobrega, kaj pravite?

Hvala naravi za navdih! Pisateljevalski maraton se lahko nadaljuje …😛