Vmes,
vedno vmes –
nikoli tu,
nikoli tam.
Še “zdaj” je
le oddih med
prej in potem.
Vmes je — NIČ,
a glej!
Le vmes je varno!
Med tremi debli diši.
Ko pade vmes,
ko ga pogoltne postanost
nevmesnega objema
pričakovanosti,
se razdiši.
“Kaj pa dela ta stric?”
“Ah, razmišlja neki …”
Nekdo nekje kadi
marihuano
in obtiči vmes.
Mir je, ko ljubim
VMES, ko prepustim
tu in tam
nepričakovanosti.
(Objavljeno januarja 2013 v reviji Viva)
Vso zgodovino je bila embalaža zelo dragocena, naj je šlo za amforo, vrč, steklenico, skledo, košaro, zaboj, sod, nožnico, tulec, denarnico in nenazadanje obleko (»embalažo« za telo) ali hišo (»embalažo« za nas in naše stvari). Embalaža je navadno preživela veliko let ali generacij vsebine, kateri je bila namenjena.
Razmerje med vsebino in embalažo je bilo navadno takšno, da je bilo vsebine mnogo več kot embalaže. Ljudje so embalažo skrbno varovali, bila je dragocena, saj je opravljala funkcijo varovanja vsebine. Zato so embalažo radi okrasili, se nanjo na različne načine podpisali, jo poslikali in skrbno oblikovali; še danes je v njej prepoznavna umetniška vrednost.
Na Wikipedii lahko preberemo, da je študij starih embalaž pomemben aspekt arheologije. Čez pet in več tisoč let bodo takratni arheologi vsekakor imeli kaj za raziskovati iz obdobja zadnjih stopetdeset let, saj so v tem času količine embalaže eksplodirale.
To niti ne bi bil tak problem, če ne bi bila praktično vsa sodobna embalaža narejena iz raznih kompozitnih snovi (pretežno iz naftnih derivatov, celuloze in kovin), ki se ne morejo neposredno in neškodljivo vrniti v naravo, poleg tega pa so narejene, da bi bile zavržene.
Bodoči arheologi v plasteh plastike ne bodo prepoznali duše sedanje družbe, našli bodo brezoblične kupe smeti – iz cenenih, brezdušnih snovi za enkratno uporabo. Morda pa je značaj naše civilizacije, da bi bila zavržena? Nič čudnega ne bo, če bo za nas usoden prav odnos do embalaže.
This is what I got the other day from my friend Nicolas out of the blue:
They say that for a one year old child the simple act of shitting is as significant as it is for a chicken to lay an egg or for an artist to create a work of art.
Knowing this, it is amazing that in so many cultures shitting is associated with “bad” and dirty and shameful and private. There seems to be a serious “software” problem.
How can we build positive connection with ourselves if we constantly devalue what is coming out of us?
We seriously need to change our attitude towards shit. We need to “repositivize” the fruit of our bellies, as much as we need to attach positive association to all other unnecessarily biased and negative conceptions.
How to go about?
Build good experiences!
This is how you should practice at home…
Follow these instructions:
Imagine you urgently have to shit. Imagine, it is really pressing hard inside of you! You are in hostile environment. No toilets around, people everywhere, you really need help!!!
Now, cut!
Change of scenery…
You still urgently need to shit. But this time you are in a lush forest. You just found the right spot. You turn over a stone and find a nice little ditch in the soil. You even see an earthworm disappear in a hole. You unbutton your trousers and squat over the ditch. The sun is shining and the soft vegetation around you is emanating amazing fragrances. The birds are singing.
You get so excited that you can’t shit anymore!
But you calm down, loosen up completely and then it is coming out of you like thunder after the lightning!
Then you suddenly have to pee. You let the water flow as if from a fountain. You listen to it and your body feels so good and relieved.
“Suddenly you begin to feel cold around your buttocks. You stand up, pull the trousers up, turn the stone over the ditch. Nobody but you knows what just happened. So you just enjoy.
Mmmmm, this wonderful smell of the earth…”
by Nicolas Barth (edited by Nara Petrovič) Continue reading
“Ne prepiraj se z bedakom. Spravil te bo na svojo raven in te potem potolkel z izkušnjami,” je nekoč dejal mož, ki je očitno imel obilo izkušenj z bedaki.
Nič čudnega, saj Kaajev zakon pravi: “V vsaki zadosti veliki skupini ljudi jih je večina idiotov.”
Idioti ne morejo vedeti, da so idioti. Trpi pa vse okoli njih, kar je ravno dokaz, kakšni idioti so.
“Dokaži, da nisi idiot!” je naloga, pri kateri je najbolj moder odgovor molk.
Če vam naloga vendarle ne bo dala miru in jo boste poskusili rešiti, priporočam, da svoje utemeljitve in dokaze shranite in jih preberete čez leto ali dve … ali deset. In, voila, takoj vam bo jasno, kakšen bedak ste (bili). Vajo lahko ponavljate vsakih nekaj let, dokler se vam dokončno ne usede, da ste pač idiot.
In da s tem ni nič narobe. Med 7 milijardami idiotov je praktično nemogoče biti kaj drugega. Že to, da nas bo kmalu 9 milijard na omejeno velikem planetu in da hočemo vsako leto vse več in več ter da smo ob tem vse bolj in bolj nezadovoljni, ne govori ravno v prid temu, da premoremo vsaj kanček pameti. Kaj šele to, da na vodilna mesta izvolimo največje idiote … nazadnje pa jih preklinjamo in protestiramo proti njim.
Se tudi vi kdaj ustavite ob etiketi na izdelku in kar zmajte z glavo?
Meni je za vedno ostala v spominu embalaža za nož (Made in Taiwan), na kateri je pisalo: “Keep out of children!” (čuvati izven otrok!).
Da tudi pri nas najdemo razne cvetke, ni težko opaziti, če le malo pobliže pokukamo na etikete — nič lažjega za nekoga, ki mu je opažanje slovničnih in logičnih napak profesionalna deformacija.
No, danes sem se namenil skuhati juhico iz vrečke, ker sem bil preutrujen za kaj več … in sem mimogrede pogledal na etiketo:
Kaj naj rečem? Ja, obožujem reklamiranje izdelkov s tem, česa ne vsebujejo … Škoda, da je na nalepki tako malo prostora, sicer bi lahko dodali še kaj, denimo: brez sladkorja, brez umetnih arom, brez živalskih maščob, brez konjskega mesa, brez smodnika in plutonija … zlasti pa brez jezikovnega pregleda!
In kdo se je spomnil rabiti matematični = med grami in litri? In krožniki?! … Očitno tudi brez osnovnošolske matematike!
Moja analiza celotnega napisa se je pravzaprav začela, ko mi je oko prestreglo, da je treba juho kuhati pri niski temperaturi …
Zdaj pa ne vem, ali je to juha samo za zimske dni, ko so temperature “niske”, ali pa mi je morda ravno danes zapasala, ko se je zunaj shladilo? K tej misli sem prešel, ko sem zmešano juho pustil 10 minut na neprižganem štedilniku in se še kar ni skuhala, čeprav je bila temperatura garantirano niska. Sem že začel iskati dno vrečke, da vidim, če ni potekel rok uporabe, da se kar ne skuha in ne skuha, pa nikjer ni bilo dna; datum sem našel odtisnjen na robu vrečke – rok še ni potekel — huh!
Kaj mi je bilo storiti? Odprl sem vrata, se dobro oblekel in prižgal plin. In juha se je res lepo skuhala. Navodilo deluje!
Edino, če vas ne moti (spet), da je juha brez rodovnika — vemo le da ni iz EU — morda je nezakoniti imigrant, morda je z Marsa ali z Alfa Centauri ali iz druge dimenzije — kjer kmetujejo biološko, saj so pri vsaki sestavini zvezdice. Hm, sprašujem se, zakaj niso pomena zvezdice opredelili: “ni iz nekontrolirane nebiološke (ne)pridelave”?
A pameten človek v vsem najde pozitiven nauk! Etiketa me je naučila, kako se izogniti obtožbam. Ko me naslednjič vprašajo, kdo sem, kje živim, kaj delam …, bom odvrnil:
“Nisem John Wayne. Nisem iz Afganistana. Nisem direktor banke. Nisem paramecij. Predvsem pa nisem tako neumen, da bi mi vaše finte prišle do živega in me pustile brez duše. Sem brez zdravil, brez WC-ja, brez čevljev, brez stanovanja, brez nakupovalne mrzlice, brez etikete (polne “brez-ov”) in brez strahu.”
To lahko rečem zato, ker sem. Ker vem, da sem. Ker se samemu sebi lahko opišem brez “brez”.
Živa vest in stik z življenjem sta mi merilo dobrega in slabega. In ravno zato se bom znal igrati tudi po vaše, če bo treba! Lahko bom kot vsi ti stoneface-i, ki se povsem očitnih obtožb hladnokrvno otresejo preprosto s: “To nisem bil jaz! Sem brez krivde!”
“Nisem! … Brez! …” — ponavljajte to tisočkrat, dokler ne boste še samih sebe prepričali! Potem vam nobeno sodišče ne bo moglo nič!
In če res niste niti neumni niti krivi, to pomeni, da niti ne lažete! (Saj nihče ne — po svojih lastnih merilih … pa smo tam!)
Ko sem šel poiskat citat z “brez”, ki bi zaokrožil tale sestavek, sem naletel na tole Ovidovo misel: “Kar je brez obdobij počitka, ne bo trajalo.”
Razumem!! Lahko noč!
Brez izgovora! 
I was just asked by a Muslim person (I suppose username “gloryToAllah” belongs to a Muslim) in a comment to my YouTube video on Chewing sticks to give him a proof that chewing sticks had been used widely (by all old nations), when Muslims used it and all other nations mocked them for that?
Here are my thoughts on the question…
If miswak (chewing stick) is a major distinguishing item that qualifies a Muslim, then I have to ask the question: How many Muslims world wide use only miswak for oral hygiene? I doubt there is any extensive study but judging by the Muslims I met on my travels the percentage is low. And even when I did meet someone using it they still had a plastic toothbrush in their bathroom. Today miswak is hardly anything more than ritualistic paraphernalia used by very few.
And one more thing: if key proof of being the inventor of something is that other mock you for it then I am actually the inventor of the chewing stick! You can’t imagine how much others mock me for it! And I actually use only miswak — no toothbrush at all!
Anyone who does something differently than the people around him gets mocked for it, whether he’s the first to come up with it or not.
In other words: I don’t think the above question was well thought over. If you’re proud of a good habit that your ancestors (supposedly) initiated (and were even mocked for it), but at the same time you’re not cultivating it yourself, you’ve lost the right to claim it!
Why did you stop doing it? You gave up your good habit and adopted a dull plastic tool that was sold to you by unscrupulous tradesmen who care more about their profit then about your health. Should I moralize any further? I could but I don’t think it would make any difference.
I gave up trying to give people the facts, I can’t really give you any facts. I am always giving interpretations and then you filter them through your mental sieve and give me back your interpretations. I gave so many well researched, proven “facts” to people through books, articles and videos but I saw very, very little change. What makes (most) people change is either fear or social pressure.
Sem brskal po starih neobjavljenih člankih in opazil tegale iz leta 2007, napisanega v Indiji. Je obtičal na računalniku … Ma se mi zdi še vedno aktualen, posebej glede na sedanjo situacijo s semeni in našo zaskrbljenostjo. Jaz se po branju počutim bolje. Ne najbolje, ker pravzaprav za ves svet velja zadnji stavek tega članka, in ne le za Indijo, pa vendar — že to, da se zavedam, kje k sreči ne živim, me navdaja s prijetnimi občutki … 
Zdaj pa k članku:
——————————————————–
Slovenci so zaskrbljeni zaradi precej zrahljanega novega zakona o pesticidih, berem na internetu. Treba je ukrepati. Jaz pa v Indiji!
Pa tega ne pišem samo zato, ker bi želel biti doma in ukrepati, pišem zato, ker je Slovenija tudi ob zrahljanih zakonih raj. Tukaj v Indiji kmetje uporabljajo take pesticide, herbicide, umetna gnojila itd., ki so pri nas že dooolgo prepovedani. V pitni vodi je toliko nitritov, naravnega fluora, pesticidov in drugih kemikalij, da je proti njej prekmurska pitna voda planinski izvir. Menda je celo v ustekleničeni pitni vodi tudi do stokrat preveč škodljivih kemikalij, čeprav na nalepkah na veliko piše, da je voda prečiščena z invertno osmozo, ozoniranjem, filtriranjem …
Zelenjava, sadje, žitarice, stročnice … vse je pod takim kemičnim pritiskom, kakršnega si pri nas ne moremo niti predstavljati. Pred 50 leti so v Indiji vsako leto porabili okrog pol kilograma umetnih gnojil na hektar. Danes jih na hektar strosijo okrog sto. Poleg tega vsi skupaj porabijo 120.000 ton pesticidov in insekticidov. Poraba na prebivalca je vsekakor nižja kot pri nas, ampak pri 1,1 milijardi ljudi je skupna poraba gromozanska.
Med bolj nevarnimi kemikalijami so chlordecone, vinclozalin in carbendazim, ki povzročajo abnormalnost spermijev in zarodka in težave v razvoju; DDT (kdo ne pozna to kancerogeno kemikalijo?!); organofosfati, povezani s stalno utrujenostjo, glavoboli, bolečinami udov, nemirnim spancem, zmanjšano koncentracijo, nihanjem razpoloženja in samomorilskimi mislimi.
